Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow Ve? ... Zgodbe, ki jih piše življenje... arrow Vztrajam, čeprav sama
Vztrajam, čeprav sama
05 May 2006

Sama sem 'gor spravila' dve hčerki, pred letom in pol pa obnovila zvezo z človekom, za katerega sem še vedno prepričana, da je moja 'sorodna duša' in si življenja brez njega skoraj ne znam predstavljati. Skupno sva se pred dobrega pol leta odločila, da bova imela otroka. Obljubljal je, da se bo preselil k meni, da bova končno po vseh teh letih (24 let nekakšnih zamujenih priložnosti) izpolnila najine sanje in uživala skupaj. Jaz sem, kljub mojim letom, takoj zanosila, moj partner pa je kar naenkrat ugotovil, da se ne more 'ločiti' od svojih dveh otrok, ki sta se rodila v teh vmesnih letih v zakonu z drugo partnerko, čeprav stanujemo zelo blizu in mu nikoli nisem branila vsakodnevnega ukvarjanja z otrokoma. Sama še predobro vem, kako je hudo, če se oče ne briga za svoje otroke! Lahko vam povem, kako veliko je bilo moje razočaranje in žalost! Vse skupaj še povezano s hormoni, me je skoraj pokončalo. Ko pa je še rekel, da bi bilo bolje, da splavim, se mi je 'utrgalo'. Da bi bilo še huje, sem se še selila, ker v prejšnjem stanovanju ne bi mogla niti otroške posteljice postaviti. Kar naenkrat pa sem bila SAMA, z dvema mladoletnima hčerama, enim 'trebuhom' in velikimi dolgovi oz. krediti! Solze bi zadostovale za en velik ocean, edino kar me je držalo pokonci, je bila moja tretja hčerka, za katero ob vsakem pregledu dobim zagotovilo, da je primerno velika in brca nepretrgoma vse dneve v mojem trebuhu. Vem, da mi bo hudo zopet sami čez vse skupaj in moja starost mi ne bo ravno v pomoč, a če malo bitje vztraja tako vzpodbudno, bom tudi jaz zdržala. Verjetno sva si usojeni... Zagotovo pa vem, da bi mi bilo danes 100x huje, če bi šla delat splav, tudi zato, ker so se težave začele počasi reševati. Pa tudi 'gospod' se pojavi vsake toliko. Lahko bi se reklo, da mi na svoj način stoji ob strani (tudi grozen občutek krivde ima, ker mi je takrat v paniki predlagal splav!), vem pa, da bo kljub temu v glavnem vse moja skrb. Pa naj bo, zame ni lepšega trenutka v življenju, kot ko pogledaš svojemu otroku prvič v oči, to je največja ljubezen tega sveta!

Julči

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.