Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran
Tumor in nosečnost
26 September 2006
Želim opisati dogajanje ob moji zadnji nosečnosti in bolezni v njej. Kar težko začnem pisati zgodbo, ki ji pravzaprav ne vem niti začetka, še manj konca. Mogoče se začne tam, ko sem v srcu začutila močno hrepenenje, da bi v naši družini postavili Boga prav na prvo mesto. Takrat sem mislila, da to pomeni, da se moj mož spremeni, da se osebno sreča z Jezusom in vneto sem začela moliti. Spomnim se, ko sem Marijo na Žežlju (Marijina romarska pot pri Vinici) prosila, naj mu izprosi to milost pri Bogu. V ta namen sem bila pripravljena nositi tudi kakšen križ (seveda ne prevelikega) in to sem Mariji tudi povedala.

To je bil čas, ko smo v družini pričakovali četrtega otroka, ki je s svojim prihodom nekoliko prehitel najine načrte. Moram namreč povedati, da sva prve tri otroke s pomočjo Billingsove metode zelo načrtno »povabila« v najino življenje, četrtega pa je poslal Bog in on je že vedel zakaj.

V prvi polovici nosečnosti sem bila precej utrujena, vendar, kakšna pa naj bo mama, ki ima ob sebi ves dan tri male kričače in še enega pod srcem. V drugi polovici sem v prsih čutila topo bolečino, ki jo je spremljalo oteženo dihanje in močan kašelj. Zdravnik je postavil diagnozo: atipična pljučnica. To je bilo obdobje, ko sva z možem hodila vsak svojo pot, oddaljena drug od drugega. Ni bilo to vprašanje zvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je prepad med dušama, ki nista imeli ne volje ne moči poiskati druga drugo.

Zapis iz dnevnika: »Marko, vse na svetu lahko mine, moja ljubezen do tebe nikdar. Trenutno res nima čustvenega naboja, a vem, da obstaja, saj jo je nekoč sam Bog blagoslovil…«

Tako je bilo tisti čas moje čustveno razpoloženje, ki sem ga z Božjo pomočjo držala nad gladino, telesno pa sem bila iz dneva v dan slabotnejša. V prvi polovici osmega meseca nosečnosti sem spala samo še sede, ker v ležečem položaju nisem mogla več dihati. Zdravniki v Novem mestu so še vedno postavljali diagnozo atipične pljučnice, vendar je moja ginekologinja vztrajala, da brez odlašanja odidem v ljubljansko porodnišnico.

Po temeljiti preiskavi so postavili diagnozo: hitro rastoči tumor v prsnem košu, premera 18 cm. Postalo je jasno, zakaj nisem mogla dihati. V tistem trenutku sem izgubila ves pogum, le v srcu je živelo tiho upanje, da bom lahko dala življenje temu otroku. Mariji sem tudi povedala, da je nisem prosila za tak križ, ampak za enega majhnega, praktičnega, takega, ki bi ga nosila jaz, sama, ne pa vsa moja družina.

Z možem sva odšla v porodno sobo in v jutru 23. avgusta 2001 je na svet prijokal najin Janez-Marija Anej. Takrat mi je Marko dejal: »Poglej , Maja, kako Bog vse čudovito vodi!«

Nisem ga razumela, sem si pa te besede in ta sveti trenutek vtisnila v srce za vse življenje.

Če bi namreč zdravniki že v začetku ali na sredini nosečnosti ugotovili pravo diagnozo, bi gotovo pritiskali na naju, da splavim tega otroka. Jaz ga verjetno ne bi hotela in do konca bi živeli pod hudim stresom. Tako pa se je Anej rodil ravno pravi čas, s sedmimi meseci in pol, ko so bila tudi njegova pljučka toliko razvita, da ni potreboval niti inkubatorja, zame pa je bil še čas, da sem se borila za svoje življenje. Takoj po porodu, sem spet lahko normalno dihala in zdravnik je predvideval, da me je nosečnost obvarovala pred tem, da bi raka odkrili prepozno. Tumor je namreč pritiskal na pljuča od zgoraj, otrok pa od spodaj, ko pa sem rodila, je pritisk od spodaj popustil in tako praktično nisem imela več nobenih težav.

Moje zdravljenje je potekalo po običajni poti kemoterapije z vsemi nevšečnostmi, ki spadajo zraven, pomembneje pa se mi zdi to obdobje za rast najinega odnosa. Ko se namreč tako od blizu srečaš z možnostjo, da se bo treba ločiti, se stvari v trenutku postavijo na svoje mesto, v trenutku je jasno, kaj je tisto bistveno, kaj pa je za naše življenje zares čisto nepomembno, postavi se nova lestvica vrednot in vrednost časa, ki ga imaš še na razpolago, je neprecenljiva.

Sedaj tudi vem, da bi bilo takrat na Žežlju veliko bolj modro, če bi molila zase, za svojo spreobrnitev, a Gospod na srečo ve, kaj v resnici potrebujemo. Sedaj imam z Jezusom zelo živ odnos.

Zapis iz dnevnika: »Gospod, danes sem bila žalostna. Od Marka sem pričakovala čisto ljubezen.« Potem pa si mi dejal: »Maja, JAZ sem ljubezen. JAZ te velikokrat ljubim preko Marka. Vendar, ker on sedaj ni odprt za Ljubezen, te preko njega ne morem ljubiti. Zato te ljubim *direktno.* Obrni se k meni in se sonči v moji ljubezni…«

Ko sem zdravnico na onkološkem oddelku vprašala, če lahko imava še otroke, me je nejevoljno pogledala: » Gospa, saj imate že štiri!« Jaz pa v srcu čutim hrepenenje, da bi zopet postala mamica. Nimava poguma, vendar sedaj veva, da lahko Bog, če je taka njegova volja, to stori tudi »mimo naju«.

Včasih rečem v šali, mislim pa tudi zares, da nama je Bog poslal »duhovne vaje na dom«, v prsnem košu pa mi je pustil še ostanek tumorja, ki me večkrat spomni na to, kaj je bistveno.

Konca zgodbe ne vem. Mogoče še kdaj postanem mamica, mogoče bo ostanek tumorja zopet začel rasti, eno pa je gotovo: »POMEMBNO JE, DA DOBRO ŽIVIM SEDANJI TRENUTEK!«

Maja

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.