|
Stvari niso nikoli črno bele |
|
18 september 2006 |
Ko sem rodila prvega otroka, je bila sreča popolna. Pri šestih tednih pa sva ga zadnji hip pripeljala v bolnišnico. Rekli so, da bo prizadet, vendar se je dobro izteklo. Še zdaj ne veva, kaj mu je pravzaprav bilo, ampak tega strahu ne privoščim nikomur. Potem sem zanosila drugič. Mož je še študiral, sama sem bila zaposlena za določen čas. Nadrejeni mi je že prej dal jasno vedeti, da bo služba ob še enem otroku vprašljiva.
Odločila sva se za splav. Še zdaj se spomnim strašnih muk v času odločitve. Peljala sem se z avtobusom proti bolnici in na vsaki postaji skoraj izstopila. Sedela sem pred operacijsko in jokala in še kar razmišljala, kaj naj naredim. Otročka se spomnim vsak dan, spomnim se na dan, ko naj bi imel rojstni dan.
Čez dve leti sem načrtno zanosila in imela spontani splav oz. odmrtje ploda.
Čez pol leta sem spet zanosila, bila sem presrečna, veselila sem se novega otročka... nakar so ugotovili hudo okvaro na možganih in otročiček je bil takoj po rojstvu 4x operiran. Vse to so hude življenjske preizkušnje. Še zdaj obžalujem svoj splav, ampak mislim, da ljudje za svoje napake moramo plačati tako ali drugače in da stvari enostavno niso nikoli črno bele in da je potrebno razumeti stisko soljudi, ki naredijo kako usodno napako.
Maša
|
