Mislim, da se ženska za splav vedno odloči izključno zaradi argumentov razuma... Je pa res, da je pa ta razumska odločitev sprejeta kot posledica velike čustvene stiske in strahu pred posledicami in spoznanjem, da nekega odnosa ni več, dvomom ali bo z otrokom vse v redu, mladosti in seveda verjetno osebnimi dilemami... Prav te dileme so včasih tiste, ki te pripeljejo na rob in ko nimaš več moči, da bi se spopadal z njimi, ker ni nobene druge možnosti, pač izbereš navidez razumsko rešitev in si misliš, da bo s tem vsega konec v trenutku... Sam ali pod pritiskom okolice... Dejstvo pa je, da ti nihče ne more odvzeti te izbire, ker je telo tvoje in ker samo ti čutiš, kaj v resnici pomeni ta izguba... Zato pa smo potem včasih jezne na cel svet... Ker vnaprej vemo, da bomo same v prebolevanju, ker ne zadostuje, če ti nekdo samo reče, da boš že pozabila in ker smo bile konec koncev tudi same, ko smo se dokončno odločile... Svoboda izbire je včasih tudi neizmerna bolečina ampak sem pa kljub temu vesela, da imam to možnost in da ga ni človeka na tem svetu, ki bi namesto mene sprejemal odločitve o mojem telesu in moji bolečini... Jaz sem se tolažila, da to moram narediti, ker nimam izbire in zagotovila, da bo z otrokov vse v redu... In sem bila pri tem nekako čustveno hladna... Ti jo pa včasih telo samo zagode... Saj vse ženske vemo, da nosečnost ni samo sprememba v velikosti trebuha in nekaj kilogramov več... Zaradi velike količine hormonov postanemo srečne, nekatere bolezni se za določen čas umirijo in narava že poskrbi, da smo pozitivno naravnane in tudi s tem ščitimo plod... Ko pa to veliko hormonsko dogajanje nenadoma prekineš, se telo sesuje... Normalno je, da smo zaradi šoka nekaj časa bolj čustveno izpostavljene... Ne boli nas nekaj, kar je ampk nekaj, česar ni več....nikoli ni čisto preprosto... Proti naravi pač ne moreš... Čeprav si s tem rešiš življenje...vedno pa ostane nekje misel... Kaj bi bilo, če bi bilo.....in zaradi tega se mi zdi, da je to izključno ženska zadeva... Moški je sicer lahko tudi prizadet zaradi izgube potomca, ampak čustveno in samo nekaj časa... Me pa čutimo tudi telesno izgubo, ki sproži vse procese, zaradi katerih prebolevamo izgubo... Zato mislim, da nas nihče ne more potolažiti ampak lahko samo prebolimo...

Ines