Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 21. junija 2014 v Novem mestu. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow Ve? ... Zgodbe, ki jih piše življenje... arrow maj99
maj99
06 marec 2012

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti „nenačrtovano“ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.

Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: „Noseča sem.“ Z možem takrat „nisva bila na mestu“, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju.

Mož je odločitev „za življenje“ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se žal nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ...

Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: „Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...“ V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju, z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu.

Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem kaj bodo rekli v službi, ko bom spet "težila" za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ...

In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama.

V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.

Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob Božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama.

Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trplenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

RESNICA JE ZELO KRUTA, vendar se z njo moramo soočiti!

Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, ko se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo.

Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim.

V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Meddrugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z Njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganju najglobljega človeškega hrepenenja, po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev.

Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj.

Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vsega česar naj bi bila odrešena sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela.

S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava! Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem. Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.

Zalostna mamica
 
Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.