Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran
Ko bi me le kdo ustavil
30 January 2007
Z razkrečenimi nogami ležim na ginekološkem stolu. Zelo sem živčna, vsa iz sebe. -Moj otrok…, kaj naj storim…, premišljujem. Še vedno lahko pobegnem iz te strahotne sobe, stran od teh ljudi, ki ne kažejo niti trohice razumevanja za moje stanje, bolje, sploh jih ne zanimam, oni so tu, da rutinsko opravijo svoje delo.

Ginekolog štiridesetih let kaže svoje kosmate roke izza bele uniforme kratkih rokavov. Še pogledal me ni. Povsem običajno se pogovarja s sestro. Nekaj o kreditih in o novem avtu. Pravzaprav se pogovarja tako strastno, kot da mene s tistimi razkrečenimi nogami sploh ni tam in kot da ravnokar pije kavo v lokalu bolnišnice. Zasovražim ga. Pravzaprav oba, predvsem pa samo sebe. -Kaj naj storim, kaj naj storim, mi z divjo naglico brni po glavi. -Pa ga je ne bom že spet ubila…

“Saj vas ni strah? Nič ne bo bolelo. Kako lepe lase imate, kaj so naravni?”, je končno nekaj pozornosti pokazala sestra. Nasmehnem se ji. - Zmešana ženska, pomislim, kaj ne vidi v kakšni stiski sem?! Kaj vendar govori! O mojih laseh, kaj pa mali otrok, ki čaka na smrt? “Zdaj vas bom polila z vodo, ne se ustrašit, nič ne bo bolelo.”

- Bliža se torej. Daj, naredi kaj! Povej jim, da si se premislila! Ali si prepričana! Saj vendar nočeš imeti otroka z Matevžem! In kje boš stanovala? Pri njegovih starših? Groza, še huje kot doma! In faksa sploh še nimaš narejenega. Ampak, moj mali otrok! Saj je vendar samo moj! Saj si vendar želi živeti! Kako lepo je imeti otroka, skrbeti zanj! Pa saj ga ne morem vendar kar ubiti! Saj ga nimam pravice ubiti!

“Tole krpo vam bom dala na nos. Ko boste preštela do tri, boste zaspala.”Ne,ne,ne!O,groza, ne! Saj nočem! Moj otrok, moj mali… Nekdo me udarja po obrazu. Spim, tako lepo je spati. Nočem se zbuditi, spala bi, spala. Čisto nič drugega si ne želim, kot spanja. “Zbudite se, vsega je konec”, odprem oči in zagledam očala in kosmate roke. - Ah ne, pa saj ni mogoče! Mojega malega ni več! Želim si spati, izginiti, pozabiti. Prosim, pustite me spati! Nočem biti budna, nočem vedeti, da ga ni več!

Strežnica me odpelje iz operacijske sobe na oddelek. Na hodniku je veliko moških bolnikov. Z zanimanjem si me ogledujejo. Mislijo si, Bog ve, kaj je s to? Pa tako mlada! Sram me je, počutim se zelo ponižano, ko sem tako nemočna, kot bi bila razstavni predmet.

Strežnica odpre vrata v sobo, tam je že pet žensk. Prekineva jih v glasnem pogovoru. Za trenutek pomolčijo. Malce se me ogledajo, morda so razočarane, ker sem mlada in ne spadam v njihovo družbo. One so vse v poznih srednjih letih. Nič ne rečejo, nič me ne vprašajo. Strežnica takoj odide. Ženske nadaljujejo pogovor o svojih boleznih. Prednjači ena, ki je šla že skozi celo vrsto operacij in do potankosti razlaga, kako so potekale. Ženske glasno vzdihujejo in se obračajo. Postelje pod njihovo težo glasno škripajo. Ko izčrpajo priljubljeno temo o boleznih, se začnejo pogovarjati o naslednjem obroku - “Bog ve, kaj bo za večerjo? Kaj je bilo že včeraj? Kosilo ni bilo prav dobro. Tako sem lačna.” Nato se sprašujejo kakšno bo vreme. Ko to izčrpajo, pa spet o svojih boleznih. To je njihova najljubša, neizčrpna tema.

Ignoriram jih, njihov pogovor mi gre na bruhanje. Zelo mi je žal, da nisem od doma vzela zamaškov za ušesa, da jih sploh ne bi slišala. Nato se spomnim, da imam v torbi knjigo “Slika Doriana Greya”. Poskusila bom brati in pozabiti. Preberem en stavek. Ne gre. To, o čem govori, je tisoč let oddaljeno od moje stiske.

- Kaj sem storila! Ko bom stara petintrideset let, bi jih imel deset! Bog ve, ali bi bil fantek ali punčka? Kakšen bi bil? Nekdo potrka. Prepričana sem, da je sestra ali sobarica. Vstopi Matevž. Zelo sem presenečena. “Tako hitro?” Kar naenkrat bo mojih muk konec, samo da grem stran od tod. “Skrbelo me je zate.”

“Oh, samo da si prišel! Tako sem srečna! Prosim te, pomagaj me spraviti stran od tod! Pojdi po sestro! Grozno mi je, grozno!”

Sestra pride in pravi, da lahko odidem le na lastno odgovornost, po vseh pravilih bi morala ostati še dva dni. Zmešalo bi se mi! “Tu podpišite!” Oddahnem si. “Tu je vaša obleka.”

Zelo težko se oblačim. Ker si želim čim prej stran, me gibi mojih rok in nog ne ubogajo. Drgetam po vsem telesu. Matevž mi pomaga in končno se oblečem. “Tako mi je grozno, skoraj sem si premislila…” “Saj veš, da ga ne bi mogla obdržati, nimava pogojev…” “Prosim ne govori o tem, lahko je tebi. Izrezali so ga iz mene, Bog ve, kam so ga vrgli - v stranišče?” “Blede se ti.” “Matevž, prosim pokliči taksi in potem me ne sprašuj več, ne morem več govoriti!”

Čakava pred vhodom, zunaj je siv januarski dan. Na tleh je brozga, vlažno je. Pravzaprav ob takih dnevih ne moreš povedati, koliko je ura. - Ubila sem ga! Občutek imam, kot da je polovica mojega telesa nekam izginila. Občutim strahovito žalost, strahovito izgubo. Prideva domov. Tam so vsi. Mama reče: “Kakšna pa si, pa ja nisi…delala splav?” - Le kako je to možno, da ta ženska vedno ugane, ko se ji hočem zlagati??! Sicer pa je ženska, intuitivno ve, tudi ona je mati. “Si nora, kaj pa, če te Matevž pusti? Kaj boš pa potem?” - Najmanj, kar si zdaj želim, je poslušati njene pridige. Nikogar ne morem prenašati!

Sestra je veliko prijaznejša, pokaže sočutje: “Zakaj pa nisi povedala? Peljala bi te…”

- Saj je vseeno, tako ali tako je prepozno. Da bi obdržala detece, si pa sploh ne morem predstavljati. Kje pa bi živel? Tu še sama ne zdržim. Še čudno, da nisem končala v norišnici!

“Prosim Matevž, naj nihče ne hodi v mojo sobo, prosim pustite me na miru”, so besede, ki jih izdavim. “Ja, hočeš, da ti prinesem mačka, morda ti bo lažje!” Še nikoli se ni zgodilo, da ne bi hotela božati mačka. “Ne, nikogar sploh ne morem prenašati. Prosim, odidi tudi ti. Hvala.”

Dajana.blog.siol.net

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.