Zamajana prepričanja
V evropskem prostoru je vse več liberalnih strokovnjakov in politikov zaskrbljenih glede prihodnosti mladine, družine in sploh družbe. Kot da so imeli mreno čez oči, da vsa ta leta niso videli, kam vodijo permisivna vzgoja, spolna razpuščenost ter nizka rodnost.
Še enkrat se je pokazalo, da empirična znanost nima nobene moči, če z njo operirajo ideološko ozko usmerjeni ljudje. Podatki o naraščanju tesnobnih stanj med mladimi, podatki o zatekanju v mamila, podatki o nesposobnosti mladih za trajnejšo odločitev, podatki o razbitih družinah ter nenazadnje podatki o vse manjši delavni sposobnosti mladih, ideologov moralne razpuščenosti namreč niso stresli in ne streznili. Zanimivo, ravno to so ljudje, ki napadajo cerkveno tradicijo, češ kako da je bila proti znanosti, sami pa kot da niso znali šteti do deset. Preproste izpeljanke, ki jih razume vsak kmet, so jim bile tuje. Na primer, izpeljanka: če razbiješ družino, ustvariš žalostno mladino; ali pa izpeljanka: če je vse dovoljeno, odpiraš pot človekovi destrukciji; ter izpeljanka: če nam je užitek vrhovno vodilo, ustvarjamo lenuhe, manipulante in simulante.
Toda, kot pravim, čutiti je, da streznitev prihaja. Neomarksistična in neofreudistična ideološka umerjenost se je zamajala. Bila sta potrebna dva šoka: kulturni in ekonomski. Za kulturni šok so priskrbeli bratje muslimani, ki se na Zahodu nazadržno množijo. Vedno več jih je in vedno manj so podobni Zahodnjakom. Površni Zahodnjaki so računali na čare porabniške družbe. Češ, ko se bodo Turki in Arabci naučili živeti porabniško, bodo pozabili na Alaha in na njihovo družinsko oziroma klanovsko tradicijo. Zgodilo se je obratno. Danes dober musliman prezira dekadentni Zahod. Za večji avtomobil in boljše stanovanje ne bo prodal svoje duše. Še vedno bo stavil na svoje potomstvo. Družina, družinski klan in otroci so mu tisto najbolj sveto. Celo demokracija mu bo sumljiva, če bo razbijala njegovo družino. Liberalni Zahod se zdaj trese in ne razume. Vendar nima argumentov, ki bi prepričali biološko vitalni islam. Razkazuje mu lahko le svojo depresivno, drogirano, pomehkuženo in na vse mogoče zadeve alergično mladino. Lahko se smehlja in pridiga o multikulturnem dialogu, vendar ne bo prepričljiv. Tudi zato, ker evropski agnostik in ateist že sam po sebi ne more ne razumeti ne voditi dialoga z monoteistom islamskega kova.
Ekonomski šok je bil predvidljiv in vsaki kmečki pameti povsem logičen. Narod brez mladine ali z mladino, ki je delavno nesposobna, ekonomsko propada. Že v osnovi šoli se učimo, da je eden izmed razlogov za propad Rimskega imperija bil pomanjkanje delovne sile. Zakaj bi tokrat bilo drugače? Tisočletja je veljalo, da si ekonomsko stabilnost in varno starost zagotavljaš s svojimi otroci. Po nastopu seksualne revolucije v šestdesetih pa je naenkrat obveljalo, da so otroci strošek in ovira za kariero in življenjske užitke. Finančno, poslovno in seksualno uspešen človek naj ne bi potreboval otrok. In zakaj je bila ta zmota mogoča? Tudi zato, ker smo verjeli v socialno državo kot v nekakšnega čarodeja, ki bo iz klobuka vedno vlekel rejene bele zajčke. “Kdo bo poskrbel za nas, ko bomo stari? Država, vendar!” smo se naučili izrekati mantro. Saj pravim, da ideologija, zaslepi človeka do mere, da ne more niti najpreprostejšega empiričnega izračuna. V tem primeru ni uvidel da ekonomija in socialna država dolgoročno brez otrok in to marljivih otrok nista mogoča.
Pošteno bi bilo, da bi nekdo končno zrecitiral Mea culpo. Najprej evropski intelektualci, ki so v zadnjih desetletjih verjeli preročiščem tipa Frankfurtska šola. Frankfurtska šola je bila pol formalna skupina filozofov, ki je po drugi svetovni vojni kovala hudo kritiko kapitalizma (zanimivo, da enako ostre kritike komunizma niso bili zmožni) ter postavljala ideološke temelje spolni revoluciji. Ko so filozofske prvine Frankfurtske šole iz intelektualnega kroga prebile do proletariata, smo dobili banalni hedonizem, katerega svetišča so danes trgovinski centri, mistični kraji pa sex shopi. Neomarksistični kritiki sodobne družbe bi končno lahko razumeli, da moralna in spolna razpuščenost nista nič drugega kot hrana temu istemu sistemu, ki ga kritizirajo. Nič ne pomaga, če si proti razčlovečenemu kapitalizmu, obenem pa širiš ideje, ki ta tip kapitalizma omogočajo.
Toda ali ste že kdaj srečali kje kakšne anarholiberala in neomarksista, ki bi se skesal za svoje zmote? Na tej točki so podobni svojim starejšim bojševističnim bratom, ki se nočejo in nočejo pokesati za pretekle grehe. Čeprav so dejstva na dlani in se majejo njihova prepričanja, se bodo do konca izmikali odgovornosti. V igri je ponos – bolje rečeno – nadutost. Če bi evropski anarholiberali in neomarksisti danes rekli, da so se motili glede pojmovanja spolnosti, družine in osebne svobode, bi se nekako priklonili pred katoliško Cerkvijo, ki jih je vedno opozarjala, da peljejo ta naš voz v napačno smer. Prikloniti se Cerkvi, oziroma, ji dati prav, pa je za njih smrtni greh. Raje živijo v zmoti in destrukciji, kot pa da ima Cerkev prav! Raje z vozom v prepad, kot pa priznati, da je krščanstvo edina moralna sila, ki more evropskega človeka spet postaviti na noge!
Ker gre za usodna vprašanja človekovega dostojanstva, preživetja naroda in identitete starega kontinenta, ne moremo ne podpreti pogumnega dejanja Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je s tem v zvezi izdala kratek dokument. Dokument kratko in jasno oriše dramatično stanje ter vpraša politike glede njihove drže do življenja, vzgoje in družine. Čas je namreč, da položimo karte na mizo in da vsak sprejeme odgovornost za svoje početje. Tako politiki kot navadni ljudje. Če si se pred dvajsetimi leti namesto za otoka odločil še za en avto, bodi danes mož in se sooči z dramatičnimi posledicami te tvoje neumnosti!
Vir: Branko Cestnik