Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow Ljubezen in mladi arrow Zaljubljenost še ni ljubezen
Zaljubljenost še ni ljubezen
04 december 2008


Kaj meniš, je kakšna razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?


Itak.



No, zdaj mi pa razloži ta odgovor. Nič ne pove, kot reklama ne.


A je treba?


Potem si zaljubljen/a.

Pa kaj?!


To ni ljubezen.

Nehaj blefirat.


Saj te ne želim poučevati, boleče izkušnje so veliko bolj poučne kot pametne besede.

Kaj pa je to potem? Pridiga? Nakladanje? Grožnja?


Kaj misliš? Mladostniki so del moje družine, so del mojega poklica, so del mojega prostega časa. Bi škodovala temu, iz česar je moje življenje?

Ne vem.


Ne morem te poučevati, ker si že prevelik/a. Nisi več otrok, ki se ga da z malo vztrajnosti voditi. Lahko pa sem ti na razpolago, če se želiš poučiti. Če želiš vedeti, kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo in zakaj je to pomembno.

Pa če nočem, če ne razumem,…?


Ne morem mimo tvoje svobode. Ti izbiraš, ti odločaš, tvoje bodo tudi posledice… Če torej želiš, si lahko ogledaš to tabelo. Lahko se strinjaš z navedenim ali pa ne…


področje zaljubljenost ljubezen
pogled Drug v drugega Skupaj v isto smer
občutek sebe Eno v dvojem Dvoje v enem
samostojnost Izgubljena Omogočena
razmišljanje Omejeno (slepo) Razširjeno z mnenjem drugega
položaj Podrejenost Enakovrednost
naravnanost Sebičnost, narcizem Nesebičnost
ocenjevanje situacije Precenjevanje, nekritično Realno, kritično
vedenje Nerazumno Razumno
trajanje Kratkotrajno Dolgotrajno
čustvovanje Vzvišeno, spremenljivo Močno in stabilno
pogovor Monolog dveh Dialog, samostojnost mnenj
osredotočenost Na odnos Na osebo
odnos do razlik Zanikanje, izogibanje Tolerantnost, spoštovanje
svoboda Omejevanje svobode Dopuščanje svobode

Zdi se kot, da je v zaljubljenosti vse samo slabo…


Zagotovo ne. Ko si zaljubljen, si tako vesel, da bi kar ves svet objel. Trepetaš, ko jo/ga čakaš, ko jo/ga zagledaš, ne moreš brez nje/njega,…

Zakaj ne more biti vedno tako, zakaj se ne morem stalno tako počutiti?


Zaljubljenost je kot začetni zagon, energija, ki vzpodbudi začetek vzpona na visoko in zahtevno goro. Odnos med dvema človekoma je zahtevna stvar. Koliko potreb, želja, razlik, koliko primerjav, usklajevanj, razhajanj,…? Če ni zaljubljenosti, nimaš toliko moči, da bi se lotil zbližanja z drugim človeškim bitjem. Zato rabiš na začetku poseben pogon. Potem pa je treba tempo malo upočasniti. Če dirjaš maraton z enakim tempom kot na začetku, boš hitro odstopil. Dlje ko želiš priti v odnosu, bolj moraš gledati na zmernost dogajanja.

Ampak nekateri zmorejo! Kaj je narobe, če želiš stalno močno čutiti? Nočem postati zdolgošasen odrasel, ki partnerja komaj še opazi.


Čustva so naša velika zaloga energije, a nimajo neomejenih možnosti. Močna čustva so navadno kratkotrajna, drugače bi fizično in psihično preveč obremenila organizem. Si predstavljaš npr. bes ali paniko? Koliko časa bi se dalo zdržati? In kaj bi bilo v tem stanju z razsodnostjo? Tudi če so občutki močne zaljubljenosti prijetni, imajo podobne slabe učinke kot druga ekstremna čustva.

In kakšni so ti slabi učinki?


Zaljubljenost je predvsem čustvo in to močno čustvo, ki je kot vsa čustva tesno povezano s telesnimi dogajanji. Saj ti je znano: srce bije hitreje, tudi dihanje je pospešeno in plitvejše, čutiš lahko vročico (od tod zardevanje) ali mrzlico, ki te hromi. Živčevje in notranji organi so v posebnem stanju, ki mu lahko z eno besedico rečemo tudi stres. Manjši stres je koristen, podoben stresanju jutranjega zaspanca, da se loti svojih nalog. Pa je to pri zaljubljenosti še najmanjši problem. Večja težava je, da ostali deli osebnosti ne morejo normalno delovati, ker čustvo zasede ves prostor. Razumsko in logično delovanje je potisnjeno nekam v kot. Volja in cilji poznajo le eno smer; aktivnosti, vsebine pogovorov so zelo enostranske; socialni stiki skrajno zoženi.

Pa kaj potem? Kaj ni zaljubljenost nekaj tako lepega, da je vse drugo lahko potisnjeno v ozadje?


Res je lepo, da je človek v zaljubljenosti tako prevzet, a nobena skrajnost ni dobra. Nekateri znajo biti tako močno zaljubljeni, da ne morejo ne jesti ne spati. Koliko časa se da zdržati brez hrane in spanja? Seveda vse to opominjanje ne pomeni, da se je treba zaljubljenosti izogibati. Ne, ravno obratno. Če začutiš kaj takega, je treba biti počaščen in hvaležen in v tem čustvu tudi uživati.

Zakaj potem vse to razlaganje in svarila?


Večina zaljubljenosti se tako ali drugače konča. Pa ne nujno srečno. Koliko je ljudi, ki še kasneje vse življenje iščejo 'pravo ljubezen' in menjavajo partnerje, ker ne znajo prerasti zaljubljenosti! Kako močna so razočaranja nekaterih, ki v partnerju čez čas odkrijejo povsem drugačnega človeka. Seveda, zaljubljenost je 'slepa'. In kako hudo je, če so zraven že prelomljene obljube, prekršeni dogovori, občutki izkoriščenosti, žrtve in prisiljena dejanja v 'imenu ljubezni' (manjkanja v šoli, laži in prevare, opuščanje prejšnjih prijateljstev, popustitev spolnim željam,…). Kje je potem lepota in vzvišenost zaljubljenosti?

Meni se to ne bo zgodilo! Jaz znam paziti sam/a nase! Če bi mi drug hotel narediti kaj takega, bi jo/ga prehitel/a….


Ali je to potem še zaljubljenost? Je to še neomejeno zaupanje v drugega človeka, občutek popolnega ujemanja in pripadnosti? Ali ni potem bolj kot zaljubljenost v ozadju manipulacija? Ali pa precenjuješ svoje moči?

Potem je vsa stvar nerešljiva…?


Ni nerešljivo. Zaljubljenost je lahko začetek nečesa velikega in pomembnega. Začetek pravega ljubezenskega odnosa.

In kako priti do tega?


V tej rasti odnosa je vključeno vse: vzponi in padci, radosti in bolečine, razum in čustva, podarjanje drugemu in ohranjanje sebe. V oblikovanju pravega partnerskega odnosa je veliko ustvarjalnosti, je prava umetnost, včasih se lahko počutiš kot vrvohodec. In če je vsak človek nekaj posebnega, nekaj enkratnega, neponovljivega, koliko je šele možnosti v medosebnih odnosih. In povsod je potrebno dodajati tisto, kar manjka ali omejevati skrajnosti, potem nastaja dobra podlaga za harmoničen, ravno prav miren in po drugi strani dinamičen odnos. Ja, prav imaš, tudi nekateri zdolgočaseni odrasli bi si morali dopustiti nekaj sproščenosti in vznemirjenosti. Za mlade pa je bolj potrebno nekaj več umirjenosti, manj zaletavosti, več preudarnosti.

In kaj je potrebno točno meni, zame?


Če to sprašuješ, si na pravi poti. Bereš, sprašuješ, se učiš, spoznavaš, ugotavljaš,…Tako delaj še naprej. Razmišljaj o predlogih drugih, o pripombah ljudi, predvsem tistih, s katerimi živiš in te najbolje poznajo. Pogovarjaj se s prijatelji, ne samo spletnimi. V pogovorih med ljudmi so včasih ključnega pomena neizgovorjene besede, ki jih lahko zaznaš samo, ko imaš človeka v živo pred sabo. Nekdo ti lahko z visokimi besedami po MSN-ju izpoveduje svojo ljubezen, morda pa se nekje v ozadju norčuje – če bi ga/jo videl, bi lahko bolje presodil/a.

Kaj pa telesna zbliževanja?


Ni panike! A se ti kam mudi?

Če mi pa to paše!


Verjetno ti 'paše' tudi kaj drugega, pa se vseeno zadržiš. Če stojiš na cesti in čakaš na avtobus, pa te prime lulat, verjamem, da tega ne storiš kar tam. Ker imaš svojo intimnost in zmoreš počakati. Lahko pa čakata dva na postaji in si neustavljivo želita božati drug drugega… Kaj misliš, gre za nagon, ki ne more počakati? Tako kot pri kužkih morda?

A potem si lahko privoščim vse to nekje na skrivnem?


Ja, zvito sprašuješ. Če ti je spolni odnos toliko pomemben kot mala potreba, potem verjetno nobeno dobronamerno opozarjanje ne pomaga. Bog ne daj, da bi bil/a tvoj/a partner/ica drugačen/a. Če pa ti je spolni odnos nekaj pomembnega in od njega tudi veliko pričakuješ, potem je treba imeti zanj dobre razloge. Razlog 'ker mi tako paše' ni prav prepričljiv. Kot da telo diktira celo osebnosti, kaj naj počne. Si svojemu telesu podrejen ali nadrejen? Kdo ali kaj si najbolj ti?

Kakšni naj bi bilo potem dobri razlogi?


Predvsem noben del osebnosti ne sme dajati veta, to je nasprotovati. Za spolno dejanje morajo soglašati:

  • Telo – ker je prijetno, ker je prostor primeren, ker ni naglice ali neudobnosti ali celo bolečine
  • Razum – ker ni v nespameti, ker je partner preverjen, primeren in je poskrbljeno za dobre pogoje
  • Etika – ker je dobro in prav, ker nikogar ne varam, ker sem dovolj odgovoren in zrel človek, da lahko poskrbim za vse posledice, ki jih prinaša spolni odnos (ne le morda za otroka, temveč predvsem za negovanje trdnega medsebojnega razmerja) Čustva – ker čutim močno naklonjenost in navezanost, ker želim to drugemu pokazati
  • Volja, odločitev – ker v odnos pristopam iz ljubezni, prostovoljno, ker ne želim s tem nikomur ničesar dokazovati, ne sebi ne drugim, ker ne bežim, ker se ne tolažim, ker res nimam drugih razlogov razen ljubezni.
  • …in to dokazujem tudi tako, da sem pred pričami obljubil/a tej osebi ljubezen in zvestobo.

 

 

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.