Zakaj je uničevanje zarodkov slabše od splava

Nekateri se s tem ne bi strinjali in bi zatrjevali, da raziskave na zarodkih ne morejo biti ne boljše ne slabše od splava zaradi nepretrgane identitete razvijajočega se bitja. Narobe je, da politiki trdijo, da to ni tako slabo, kot splav, prav tako pa je narobe trditi, da je to slabše od splava. »Vse stopnje življenja so stopnje istega bitja. Vsakdo izmed nas je bil nekoč človeški zarodek. Vsakdo izmed nas je le zarodek, ki je zrasel. In živi smo bili in smo ves čas, ko rastemo in se razvijamo, to je od oploditve. Če bi kogarkoli izmed nas ubili kadarkoli pred rojstvom, bi bilo izgubljeno človeško življenje. Zato so splav in raziskave na zarodkih enako slaba stvar.«

Drugi bi lahko trdili, da če že obstaja kakšna razlika, potem je izmed obeh možnosti splav slabša, kajti splav ne pomeni le uboj, ampak tudi izdajo. Pri splavu starši uničijo nerojenega otroka, ki jim je bil zaupan, ki je od njih odvisen, do katerega imajo moralno dolžnost, da ga vzgajajo. Po drugi strani pa znanstvenik, ki secira zarodek, ne škoduje svojemu potomcu. Škodi sicer življenju, vendar ne nujno tudi družini. Kako torej lahko nekdo trdi, da so raziskave na zarodkih slabše?

Dehumanizacija

Ženska, ki se odloči za splav, ni nujno povsem naravnana proti življenju. Ponavadi si splava ne želi z vsem svojim srcem. Polna je obupa in panike. Pogosto so jo, ali pa se boji, da jo bodo zapustili ali ranili ljudje, ki jim je zaupala. Ona ni v celoti sovražna svojemu nerojenemu otroku. Lahko globoko obžaluje to, kar se ji zdi, da mora storiti. Če bi le razmere bile drugačne, če bi bile boljše, če bi le imela dovolj podpore, bi svojega otroka pustila živeti.
Tisti, ki izvaja splav, seveda ni pod takšnim pritiskom. Nanj ne pritiskajo okoliščine. In vendarle je tudi on v nekem smislu le pogojno proti novemu življenju. Splave izvaja le zato, ker ga za to prosijo njegove stranke. Nasprotno pa znanstvenik, ki išče finančna sredstva za raziskave na zarodkih, želi uničiti življenje – in prepričati javnost, da naj za to plača. Njegov smrtonosni cilj ni pogójen niti v smislu, da se ubijanje zarodkov ne bi zgodilo, »če bi le bila druga možna pot za zdravljenje«. V resnici obstaja krajša pot – s pomočjo odraslih izvornih celic. Bodoči raziskovalci zarodkov zahtevajo, da jih javnost popelje po daljši in bolj negotovi poti.

Še več, cilj skoraj vseh splavov je odpraviti »neželenega otroka«. Seveda je to globoko v nasprotju s skrbjo, ki jo imajo starši, kar smo že omenili. Toda splav paradoksalno potrjuje in ponovno zagotavlja ravno to vez med staršem in otrokom, ki jo izdaja. Zarodek je nezaželen ravno kot otrok, za katerega bi morali skrbeti njegovi starši. Ti se bojijo in ga zavračajo, ker je njihov potomec. Ker je to njihov otrok, čutijo, da morajo skrbeti zanj, če bo živel. Da bi ubežali tej dolžnosti, mora otrok umreti. Dejanje splava priznava tako starševski odnos kot starševsko dolžnost. In v tem leži njegova tragedija.

Na drugi strani je raziskovanje celic zarodka povsem dehumanizirajoče. Kadar starši žive človeške zarodke, ki so jih spočeli, prepustijo znanosti, ne le pozabijo na njih kot na otroke, ampak jih tudi spremenijo v blago, jih podarijo za možne človeške dele. Zarodki postanejo orodje, viri za preračunavanje in potrošnjo. Pred uničenjem so degradirani. Tako kot človeški zarodki, ki se jih pridobi s kloniranjem, ne umrejo kot nezaželeni otroci, niti ne kot človeška bitja, ampak kot stvari, ki se jih rabi in porabi. Večja negacija človeškega dostojanstva ni možna.

Konec izbire

Raziskovanje celic zarodka, financirano z denarjem davkoplačevalcev, je za našo javnost, našo skupnost, slabše kot legalen splav. Legalizirati splav ni povsem enako, kot želeti si splav. Logično je možno, čeprav nepravično, da je neka zakonodaja hkrati proti splavu in za svobodno izbiro, tako kot so nekoč ljudje lahko bili proti apartheidu ter se vendar uklonili suverenosti in oblasti Južnoafriške republike.

Nasprotno pa nihče, ki podpira financiranje raziskav celic zarodkov, ne more reči: »Jaz nisem za ubijanje zarodkov. Jaz sem le za svobodno izbiro.« Ti zakonodajalci želijo, da se človeški zarodki secirajo. Matične celice je potrebno izločiti.
Tudi tam, kjer je splav financiran iz javnih sredstev, vlada ne vztraja na smrti. Noben uradnik ni jezen, če se ne porabi denarja, namenjenega subvencioniranju splavov, ker so se žene svobodno odločile za življenje. Pri splavu bi bil ekvivalent financiranju raziskav na celicah zarodka, kadar bi z davki ženskam plačevali, da splavijo svoje otroke kot del znanstvenih eksperimentov z namenom dolgoročne in negotove izdelave zdravil.

Richard Stith, J.D. , Ph.D.
Valparaiso University
School of Law
Indiana

Ta prispevek je bil prvotno objavljen v Ethics & Medics, volume 39, no. 9 (September 2006).