O tem je treba govoriti spontano

Za oblikovanje vedenja, ki je sprejemljivo za družbo, in uravnavanje spolne aktivnosti so zato za odraščajočega človeka velikega pomena socialno okolje, mnenja vrstnikov, staršev, učiteljev in tudi medijev, nanj pa zelo vplivajo tudi pisane in nenapisane vrednote, norme in pravila določene družbe.

Vzgoja se začne v otroštvu

Kot mnoge druge dimenzije osebnosti je razvoj spolnosti pri mladostniku odvisen od dogajanja pred začetkom adolescence, od prvih čustvenih navezav in zgodnjih izkušenj v odnosih, zgodnjih čutnih zaznav, povezanih z lastnim telesom in dotiki drugega, do kognitivnih spoznanj, učenja in postopnega razumevanja celostnega vidika spolnosti.

Martina Tomori, predstojnica katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, meni, da je treba o spolnosti govoriti na zdrav in spontan način že, ko je otrok še majhen, saj bi tudi majhni otroci radi vedeli, kako so prišli na svet. Takrat ima pomembno vlogo pri vzgoji družina, ki vpliva na področja, povezana s spolnostjo, kot so občutek lastne vrednosti, odnos do telesa, odnos do odgovornosti … S spolnim vedenjem je namreč vselej povezana tudi odgovornost zase in za drugega, ki bi jo moral razvijati že majhen otrok, denimo tako, da skrbi za svoje igrače.

Kot je na seminarju Mladostnik in ljubezen, ki ga je organiziralo društvo Šola za življenje, povedala Martina Tomori, se otrok od staršev uči prilagajanja, dopuščanja in ohranjanja bližine, naklonjenosti, izražanja topline, medsebojnega zaupanja in lojalnosti. Če tak odnos vidi pri svojih starših, bo imel večje možnosti, da bo pozneje tudi sam razvijal zdrav partnerski odnos in razumel spolnost kot del kompleksnejšega odnosa. Zato tudi Tomorijeva obravnava vse pomembne teme odraščajočih, kot so iskanje identitete, oblikovanje spolne vloge in samopodobe, osamosvajanje od družine, odnos do telesa in ugodja, sposobnost bližine in hkrati postavljanje meja drugemu, sprejemanje socialnih meril in odgovornosti.

Po njenem mnenju je osamosvajanje od družine mogoče le z rahljanjem primarnih vezi z libidom, oblikovanje identitete pa le z njeno spolno razsežnostjo. Pri tem igrajo pomembno vlogo odnos do telesa in do vsakršnega ugodja, sposobnost obvladovanja in sprostitve ter čedalje večja sposobnost in želja po bližini z drugim bitjem. Pomembna je tudi pripravljenost za prevzemanje odgovornosti, za prilagajanje in smiselno vključevanje socialnih norm v lastno vedenje. »Celostna samopodoba brez spolne identifikacije je le torzo,« meni Tomorijeva.

Vpliv okolja na spolnost

Proces vključevanja spolnosti v celovitost življenja v adolescenci zahteva veliko usklajevanja, prinaša pa vrsto bojazni, dvomov in začasnih umikov. »Ob vsej že tako zapleteni dinamiki razvoja je za mladostnika prav spolnost tema, ki je najbolj odločilno povezana z merili sociokulturnega okolja, z vrednostnim sistemom družbe, s sporočili medijev,« pravi Tomorijeva. Vsi vplivi so ambivalentni, polni sočasnih spodbud in zavor, prepovedi in pričakovanj. Postopoma se spreminjajo tudi merila, ki se nanašajo na spolnost v splošnem.

Zato po mnenju Tomorijeve namesto varnih usmeritev, podpore pri smiselnih samostojnih iskanjih, empatične opore v razočaranjih in stiskah, spodbujanja zdrave odgovornosti in potrditev pomena spolnosti v celotnem odnosu do sebe in drugega večina mladih od odraslih neredko sliši predvsem svarila, nerealne poduke, neosebna predavanja ali zgrožene moralne obsodbe.

Mladostniku, ki je sposoben širiti lastne meje brez občutja izgube osnovne varnosti in lastne avtonomije, odnosi z drugimi ne pomenijo več izgube lastne identitete ali identificiranja z drugim. Mnogi dogodki v adolescenci pa razvoja sposobnosti za bližino pravzaprav ne spodbujajo, temveč motijo. Mladostnik ima takrat še težave pri navezovanju novih stikov, blizu mu je tekmovalnost z drugimi iz otroštva in premalo je gotov v stiku s samim seboj. Nova bližina je zanj tako lahko le ogrožajoča.
Ker ne verjame vase in si ne zaupa, je lahko tudi v spolnosti prezahteven, preveč pričakuje ali pa je, nasprotno, preveč negotov, preveč tesnoben in zelo zadržan. Spolnost mu namesto ugodja povzroča le nove bojazni, težave in nezadovoljstvo s seboj. Kot meni Tomorijeva, si »v adolescenci prizadevaš, da bi se zbližal z drugimi, da bi našel sebe. V odrasli dobi pa veš, da se lahko zares zbližaš z drugim le, če si že našel sebe.«

Verodostojnost raziskav?

Sodobne raziskave spolnega vedenja mladih kažejo več razlik v primerjavi s podatki starejših študij. Najopaznejše so večanje deleža spolno dejavnih mladostnikov, nižanje starosti ob prvih spolnih izkušnjah, čedalje krajše obdobje, ki mine od začetka drugih oblik spolnega vedenja do spolnega odnosa, pa tudi vse bolj podobni vzorci spolnega vedenja pri dekletih in fantih.
Tomorijeva se sprašuje, ali podatki v resnici kažejo realno podobo in ali so mladi danes res prej spolno aktivni, ali je takšno vedenje bolj razširjeno in svobodno. Spolno vedenje je namreč večplastno, zato se podatkov ne sme poenostavljeno interpretirati. Spolno izkušenost vrstnikov pogosto precenjujejo tudi mladi, kar jih sili v prezgodnje spolno življenje, na katero še niso pripravljeni. To vedenje se lahko nadaljuje kot pogosto menjavanje partnerjev ali pa se razvijejo disfunkcionalni partnerski odnosi in pozneje celo motene družinske razmere.

Kot pojasnjuje Tomorijeva, so zgodnje spolne izkušnje najtesneje povezane z osebnostnimi značilnostmi, kot so impulzivnost, velika potreba po vznemirjenju, zgodnje težnje po potrjevanju z ekspanzivnostjo, težave v obvladovanju afektov in pomanjkanje sposobnosti za odpravljanje stresov. Mnogi mladostniki poskušajo tako manifestirati stališča, ki jih imajo za liberalna, čeprav jih v sebi ne sprejemajo, zato zaradi svojega vedenja pozneje doživljajo stisko in se počutijo krive.

Poleg tega imajo spolne odnose pogosto v opitosti ali v stanju, spremenjenem zaradi učinkovanja drugih psihoaktivnih snovi, kar pa ne prinaša lepih osebnih čutnih in čustvenih izkušenj. Kot poudarja Tomorijeva, doživljanje take spolnosti tudi nikakor ne spodbuja pravega samospoštovanja.

Vir: Delo, Kaja Cencelj