Papežev govor na sedežu Združenih narodov poziva k pravilnemu razumevanju človekovih pravic
Papež Benedikt XVI.V je v svojem nagovoru pretekli teden generalni skupščini Združenih narodov pozval diplomate, naj obnovijo pravilno razumevanje človekovih pravic ter vzdržujejo pravilen pogled na vlogo Združenih narodov v svetu.
Poudaril je, da je njegova navzočnost tam „znamenje spoštovanja“ do Združenih narodov in nato spomnil voditelje, da so Združeni narodi organizacija, prek katere „so države vzpostavile univerzalne cilje“ in bodo lahko del trajnostnega „upanja človeštva na boljši svet“ le, če se bodo vrnili k svojim ustanovnim načelom.
Papež je priznal porast človekovih pravic v politiki. Dejal je: „Človekove pravice se vedno bolj predstavljajo kot običajna govorica in etična podlaga za mednarodne odnose.“ Vendar je voditelje opozoril, da človekove pravice „temeljijo na transcendentni naravi osebe in se po njej oblikujejo“ ter „so osnovane na naravnem pravu, ki je vpisano v človeška srca in navzoče v različnih kulturah in civilizacijah“. 
„Če bi jih umaknili iz tega konteksta, bi to pomenilo omejevanje njihovega obsega ter podleganje relativističnemu pojmovanju, po katerem je pomen in razlaganje pravic mogoče poljubno spreminjati in bi njihovo univerzalnost zanikali v imenu različnih kulturnih, političnih, družbenih in celo verskih vidikov.“
Te „družbene vidike“ in sodobne trende uporabljajo telesa Združenih narodov pri poročanju o človekovih pravicah pri opravičevanju svojih poskusov za drugačno/novo razlaganje dokumentov Združenih narodov, ki zahtevajo nove pravice, na primer neomejeno pravico do splava, na zahtevo in posebnih privilegijev na osnovi spolne usmerjenosti. Papež se je izrecno usmeril na poskušanje drugačnega razlaganja Splošne deklaracije o človekovih pravicah v njenem 60. letu, ter voditelje pozval, naj se uprejo takšnemu pritisku. „Deklaracija je bila sprejeta kot ‘skupni standard doseganja’ in je ni mogoče izvrševati po kosih glede na trende ali selektivne izbire, ki zgolj tvegajo, da bi nasprotovale enovitosti človeške osebe in nedeljivosti človekovih pravic,“ je dejal. Na „nedeljivost“ pogosto gledajo kakor na zahtevanje priznavanja, da je pravica do življenja prvi pogoj za vse druge pravice v deklaraciji. Nadalje, kadar so se pogajali glede deklaracije, so katoliške države uspešno zajamčile, da je bil člen o „pravici do življenja“ izražen tako, da zaščiti narodne zakone za življenje.
V času, ko agencije Združenih narodov pogosto pospešujejo sporno družbeno politiko, kot na primer nadzor nad prebivalstvom pod vzdevkom „pristop na osnovi pravic“ k razvoju, je papež posvaril pred „normativnimi odločitvami, ki jih sprejemajo razne agencije tistih, ki so na oblasti“, ter opozoril, da način, „uporabe rezultatov znanstvenega dosežka in tehnološkega napredka … predstavlja nedvomno kršenje urejenosti stvarstva do tiste točke, ki ne le spodbija svetost življenja, marveč tudi človeka in družino oropa njune naravne istovetnosti.“
Papež je voditelje Združenih narodov opomnil, da Združeni narodi nikoli ne morejo nadomestiti religije kot moralne avtoritete. Dejal je, da morajo voditelji črpati iz rezultatov verskega dialoga, vendar ga nikoli ne smejo zatreti, ga nadomestiti ali hujskati politike in religije. „Nikoli ne sme biti za človeka nujno zanikati Boga, da bi lahko užival svoje pravice,“ je dejal, in „verska svoboda …mora dajati dolžni razmislek javni razsežnosti religije.“
Vir: NEW YORK – C-FAM, Susan Yoshihara