Papež poziva h končanju „zarote molka“ zaradi ran, ki jih povzročata splav in ločitve
Sveti oče Benedikt XVI. je v soboto (5.4.2008) nakazal ustrezne pastoralne odgovore na tisto, kar imenuje „rane splava in ločitve“, za katere je dejal, da „prinašajo toliko trpljenja v življenje posameznikov, družin in družb“.
Sveti oče je nagovoril skupino strokovnjakov na Inštitutu Janeza Pavla II. za študij o zakonu in družini na lateranski univerzi. Inštitut je pripravil nekajdnevno konferenco z naslovom Olje na rane: Odgovor na posledice splava in ločitve.
Benedikt je najprej čestital udeležencem za odlično izbiro njihove teme ter dejal, da ko gre za splav in ločitev ter za rane, ki jih povzročata, prihaja do „zarote molka“, ki pogosto pušča žrtve "razgaljene in ranjene" in „pogosto brez človeka, ki bi prisluhnil njihovemu klicu na pomoč“. Splav in ločitev, je dejal, izvirata iz civilizacije, ki je vedno bolj individualistična in hedonistična in ki pogosto zataji pri izkazovanju solidarnosti ter podpore tistim, ki se srečujejo s težkimi razmerami, ki vodijo ljudi, da izberejo kot rešitev splav ali ločitev. 
Sveti oče je tudi poudaril, da sta splav in ločitev lahko boleča in rušilna za tiste, ki menijo, da ju morajo izbrati, vsekakor pa je treba upoštevati tudi dodatno trpljenje popolnoma nedolžnih žrtev –„otroka, ki je bil komaj spočet in še ne rojen, otroci, ki so vpleteni v sesutje družinskih vezi“.
„Etično presojanje Cerkve glede splava in ločitve je jasno in dobro poznano vsakemu človeku,“ je dejal. „To sta velika greha, ki – na različne načine in z dolžnim vrednotenjem osebne odgovornosti – ranita dostojanstvo človeške osebe, vključujeta globoko krivico v človeških in družbenih odnosih ter žalita samega Boga, poroka zakonske vezi in oblikovalca življenja“.
Benedikt pa je tudi pripomnil, da najboljši odgovor na to veliko zlo ni obsojanje, temveč „drža usmiljene ljubezni“, po kateri lahko „prinašamo pomoč in omogočimo žrtvam, da spet vstanejo in nadaljujejo tek svojega življenja“. V tem prizadevanju „je prva dolžnost Cerkve, da se jim približa z ljubeznijo in rahločutnostjo,z materinsko skrbjo in pozornostjo, da oznanja bližino usmiljenega Boga v Jezusu Kristusu“.
Benedikt je poudaril, da je imela Cerkev vedno veliko zaupanje v sposobnost ljudi, da se odločajo za to, kar je prav, tudi v največjih težavah.
„Cerkev goji nepopustljivo vero v človeštvo in njegovo sposobnost ozdravljenja. Ve, da je človekova svoboda s pomočjo milosti sposobna dokončne in zveste podaritve sebe, kar omogoči, da je zakon med moškim in žensko nerazvezljiva vez,“ prav kakor tudi ve, da „je človekova svoboda, tudi v najtežjih okoliščinah, sposobna izrednih potez žrtvovanja in solidarnosti, da sprejme novo človeško bitje.“
In ko mnogi kritizirajo Cerkev zaradi navidezno omejitvene morale, ki krati svobodo, „pa je tudi videti, da so ‘ne-ji’, ki jih izgovarja Cerkev s svojimi moralnimi smernicami, in na katere javno mnenje včasih enostransko usmerja svojo pozornost, dejansko toliko ‘da-jev’ dostojanstvu človeka, njegovemu življenju in sposobnosti ljubezni“.
Benedikt XVI. je znova poudaril Božje usmiljenje ter dejal ženam, ki so naredile splav: „Ne vdajajte se malodušnosti in ne izgubljajte upanja … Oče usmiljenja vam je pripravljen v zakramentu sprave podariti svoje odpuščanje in svoj mir.“
Vir: LifeSiteNews.com