Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 21. junija 2014 v Novem mestu. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow Ljubezen in mladi arrow Od zaljubljenosti do poroke
Od zaljubljenosti do poroke
17 marec 2009

Zaljubljenost ni ljubezen

Reči: "Ljubim te," je preprosto. Težje pa je razločiti, če je to, kar čutimo do druge osebe, že resnično ljubezen. Odnos, zgrajen le na "metuljčkih" v trebuhu in čudovitih občutkih, ki jim pravimo zaljubljenost, namreč ne more trajati v nedogled. Potrebna je ljubezen, ki pa je lahko bolj razumska, kot si včasih mislimo. Nekateri celo pravijo, da gre pri ljubezni pravzaprav za odločitev oziroma nenehno odločanje, da bomo neko osebo vsak trenutek postavljali pred svoje lastne interese in želje. Gotovo pa je, da je za to potrebna že visoka stopnja pripadnosti partnerju. Čutiti moramo, da je druga oseba sestavni in nepogrešljivi del našega življenja.

»Ljubim ga, toda ali je pravi?«

Kot vsakemu fantu in dekletu se je tudi nama sčasoma postavilo vprašanje, ali je drugi res tisti pravi, s katerim želiva preživeti svoje življenje. Najpomembnejše se nama je zdelo ugotoviti, ali se ujemava v osnovnih življenjskih naravnanostih. Sem spada temeljni pogled na svet in na Boga, najina hrepenenja, življenjski cilji, lestvica vrednot, mnenje o vzgoji in številu otrok, ki si jih želiva itd. Na teh področjih namreč težko sklepamo kompromise. Vse ostalo je stvar truda in prilagajanja. Pomembna je tudi najina preteklost. Odnosi v družinah, iz katerih izhajava, naju bistveno zaznamujejo. Lahko so odlična popotnica za najin odnos, lahko pa ga obtežijo z težkimi ranami, ki jih je potrebno oskrbeti. Vemo namreč, da otroke podzavest vedno "vleče", da bi svojo družino oblikovali v kopijo družine svojih staršev. Družinski terapevt dr. Christian Gostečnik rad ponavlja, da je "ta prava" tista oseba, ob kateri smo lahko najboljši možni človek. Skratka, da smo ob njej lahko res mi. To seveda ne pomeni, da v odnosu ne sme prihajati do konfliktov. Vsi imamo svoje padce in slabe dneve. Toda pomembno je, ali nas odnos, v katerem smo, resnično osrečuje ali ne, ali znamo konflikte reševati ali ne. Zato se ne vdajmo stereotipu, da je za dober zakon ali zvezo potrebno le najti pravega partnerja. Na to nas opozarja dr. Harville Hendrix, zakonski terapevt in avtor knjige Najina ljubezen. Pravi, da mora biti naša glavna skrb, da sami postanemo "ta pravi" partner. Tak, ki bo razumel, da je za dober zakon potrebna predvsem predanost, samonadzor ter volja in pogum za osebno rast in spremembe.

Poroka ali "koruza"?

Potem ko se fant in dekle prepričata, da resnično želita skupaj preživeti svoje življenje, je na vrsti tehtnejši razmislek o - poroki. Razloge za odlašanje s tem dogodkom dobro poznamo: segajo od pomanjkanja denarja do zatrjevanja, da papir pač ničesar ne pomeni. A bodimo iskreni. Kar resnično šteje, je osebna zrelost in pripravljenost na obljubo, da bo naša ljubljena oseba to tudi vedno ostala. S poroko se partnerja odločita, da si bosta vedno stala ob strani. Vedno bosta tam drug za drugega. Ni pa nepomembno, da te zaveze ne sklepamo le pred seboj, temveč tudi pred ljudmi in pred Bogom. Tako kot vsaki drugi pogodbi ji to daje trdnost in veljavnost. In pomembnejše, večjo varnost v odnosu. Da, poroka predstavlja največjo možno stopnjo varnosti v nekem odnosu in najmanjšo možnost, da nas bo ljubljena oseba zapustila. Zato smo lahko tudi kar najbolj sproščeni in pristni. V odnosu zakoncev ni dvomov, kar je trden temelj za grajenje vseživljenjskega odnosa. To je tudi eden najpomembnejših razlogov, zakaj kristjani ostajamo pri prepričanju, da je le zakon prostor, primeren za ljubezensko-spolne odnose. Ti so vrhunec nekega odnosa in jih lahko primerjamo s češnjo na torti. Če ni torta brezhibna, je tudi češnja na njej ne bo naredila privlačne, še manj pa okusne. Če vzamemo poročno obljubo zares, nam pomaga tudi, ko odnos pride v težke preizkušnje. Takrat nam je smerokaz, ki nam kaže način reševanja težav: vedno v prid partnerju, ki smo mu obljubili zvestobo in ljubezen, ter v prid našemu odnosu z njim. Ne moremo pa iti kar mimo Boga. Ta ima v krščanskem zakonu osrednje mesto. S poročno obljubo par Bogu ne le obljubi, da bo vedno ostal skupaj, temveč ga tudi na poseben, zakramentalen način povabi v svoj odnos. Če je to povabilo iskreno, Bog nanj gotovo odgovori in s svojo milostjo zakoncema pomaga na njuni poti ljubezni in vere.

Smo prispeli na cilj?

Paziti moramo, da nam poroka ne bo cilj skupne poti, temveč šele njen pravi in čudoviti začetek. Če ne prej, je po njej skrajni čas, da se mladi postavimo na lastne noge in se osamosvojimo od staršev. Morda prevečkrat mislimo, da je pomembna le finančna osamosvojitev. A dejansko ni nič narobe, če tudi po poroki mlademu paru še pomagajo starši. Pomembnejša je čustvena neodvisnost. Ta je velikokrat zelo težka tako za otroke kot za starše, a je nujno potrebna. Že ob opisu človekovega stvarjenja je v Prvi Mojzesovi knjigi zapisano, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Pogosto so namreč prav nezdravi odnosi s starši vzrok za razpad zakona. Zato so mnogi mnenja, da je za odnos zakoncev najboljše, da vsaj prvih nekaj let ne živita pri starših enega ali drugega, če je to le mogoče. Tako si lahko skupaj ustvarita svoj ritem in način življenja, ki ju bo osrečeval in gradil njun odnos. In tu se avantura šele začne ...
 

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.