Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow ŽIVLJENJE arrow Noseča ljubezen
Noseča ljubezen
11 april 2007

Sodobni ženi je samo nekajkrat v življenju naklonjena možnost, da doživlja nosečnost. Ob otroku, ki ga nosi in rodi, bi lahko odkrila v sebi neslutene radosti, ki jih njena mati in babica v težkih časih nista mogli, saj je bilo včasih za ženske življenje v vsakem pogledu veliko bolj naporno. Danes imamo manj otrok, včasih le enega, pa kljub temu ne bi mogli trditi, da znajo žene najti čas za mirno, poglobljeno nosečnost. Premalo se zavedamo, kako pomembno je to obdobje tako za mater kot za otroka in kako obubožana je človeška skupnost, v kateri nosečnost nima svojega prostora.

Naša družba nima prostora za nosečnost, tako kot ga nima za pričakovanje, za upanje, za tišino ali za skrivnost. Ne ve, da mora biti vse živo najprej ljubeče spočeto, potem tiho donošeno in rojeno, ko pride ura. Otroci so pogosto porinjeni v svet z neučakano ihto: hitro bodi, hitro živi, hitro daj od sebe, kar hočemo!

Na splošno velja, da je med nosečnostjo najbolj pametno živeti normalno, običajno, kot da se pač dogaja nekaj vsakdanjega. Žene delajo tako v službi kot doma z običajnim ritmom in tudi med nosečnostjo dokazujejo, da se z materinstvom niso pomehkužile in da so še vedno aktivne in učinkovite. Žena, ki kljub visoki nosečnosti vztraja na delovnem mestu in opravi vse, kar je opravljala tudi sicer, velja v mnogih krogih za izjemno in sposobno ženo. S tem dokazuje, da ni nič manj od moškega: čeprav je noseča, je to ne ovira. Nosečnost je torej ne moti, in zato je možno vse mesece preživeti ne da bi se z njo kaj posebno ukvarjale, če poteka vse brez zapletov.

Tako zdrsnejo mimo nje vsi tisti meseci, ki bi jih lahko doživela tudi čisto drugače in ta čas se ne bo nikoli več povrnil. Zadušena od glasov svojega običajnega življenja lahko žena presliši vse tajne namige, ki se ji dvigajo z dna. Namesto da bi uveljavila svojo pravico, da med nosečnostjo stopi na tiho pot svojemu otroku naproti, ker ga prizna kot novo, središčno vrednoto svojega življenja, ga odrine na stranski tir, kjer naj odrašča „sam od sebe” v njenem telesu. Svoje duše, svojega srca žena ne spremeni v nosečo dušo in v noseče srce. Ne dopusti, da bi vse v njej nabreknilo do tiste zrelosti, v kateri bi lahko potem rodila zrelo in izpolnjeno. Ne skloni se nad tišino in skrivnost v sebi, svoje nosečnosti ne zna ubraniti pred raztreseno, hrupno invazijo zunanjega sveta. S tem se odpove tistemu prehodu v svoji ženskosti, ki ga pozneje ni mogoče več nadomestiti.

Kar je bilo prezrto in zavrnjeno, se za zmeraj pogrezne nazaj na dno. Tam ostane zakopano vse, kar bi žena lahko dojela, začutila, postala, ko bi se vsaj enkrat prepustila svoji nosečnosti, ko bi zaplavala, svobodna in čisto sama, veliki prisotnosti v sebi naproti.

Potrebno je najti skrito pot v čisto drugačen svet, potopljen v temo. Ta prostor si morajo žene vzeti same ali pa ne bo nikoli njihov. Same morajo izdelati svoje spoznanje o nosečnosti in ga do konca, zvesto izživeti vsemu navkljub. Sebi in otroku morajo postlati na skritem in se umakniti v zatišje angelskih kril: tam je prostor za mater in njeno skrivnost.

Žena lahko postane sposobna, da se z otrokom naseli v svetu, ki ga nihče ne more motiti. Njen ritem je vedno počasnejši : kot ladja, obložena z bogatimi darovi in pogreznjena na mirni gladini, ki jo nosi, spokojno drsi v svoj pristan, zazrta v svojo smer. Prebuja se v razvidnost o sebi, o otroku, o stvarstvu, o ljudeh.

Nosečnost je za žensko, ki zaupa svoji naravi in ki verjame v govorico skrivnosti, obdobje milosti in razodetja. Dotika se vsega živega s pradavno modrostjo, kot da bi oslepela za vse navidezno in spregledala vse nevidno.

Ljubiti svojo nosečnost je težko, zahtevno prizadevanje. Potrebno je odrasti v ženo, ki vzame nase ogromno in vseživljenjsko breme in ga vzljubi svobodno, zvesto, nepreklicno. Pristna privrženost svojemu stanju prav v ničemer ne spominja na sladkobne in sentimentalne stereorotipe o noseči ženi.

Ženska se težko izmakne vsem pritiskom. Samo z veliko odločnostjo se lahko obrne vase ter svojemu okolju določi meje, do katerih lahko od nje zahteva ali pričakuje dajanje. Prav tako se je težko izmakniti zaščitniški in pokroviteljski, a v bistvu zatiralni prisotnosti raznih varuhov. Odločnost pa je težka, ker vodi v samotno odgovornost: če odloča sama, mora tudi odgovarjati sama za to, kar je odločila, tega pa se boji. V vseh teh izbirah je ženska sama pred veliko nalogo in prav je tako, saj si mora zgraditi vero vase. Sebe mora naučiti biti mati, ki bo lahko verjela vase, se oprla nase, se zanesla na svoje močno materinstvo.

Nihče ne more z njo deliti notranjih bojev, ki jih zahteva močno materinstvo. Nihče se ne more namesto nje naučiti slišati otroka, ga razumeti, še preden je rojen. Nihče je ne more naučiti predaje, čutenja in toplega sevanja navznoter, nihče ji ne more povedati, kako ji šepeče otrok, nihče ne more stopiti v njene sanje in ji tam razodeti, kako naj se sreča s svojim materinstvom.

Nosečnost je dolga, samotna pot, na kateri sicer ženska lahko sreča mnogo ljudi, ki so ji v oporo in s katerimi lahko izmenja svoja doživetja. Srečna je, če ima ob sebi moža, ki jo ljubi, in kogarkoli, ki jo ima resnično rad. Toda na koncu bo vendarle sama: njenega materinstva ji nihče ne more vzeti z ramen.

Zato je čas nosečnosti čas samotnega in zelo globokega zorenja; zoreti v hrupu, naglici in raztresenosti ter v kopičenju skrbi za to in ono pa ni mogoče. Postati mati je zmeraj na novo ustvarjalen napor in preobrazba same sebe. Ženska potrebuje čas in zbranost, da pristane na materinstvo, ki jo bo do smrti navezalo na otroka, čas, da zasliši svoje strahove in nanje odgovori, da zbere dovolj moči za vse, kar jo čaka, da vzljubi svoje novo stanje, v katerem bo manj svobode, a več bogastva.

Ženska rodi ne le svojega otroka, roditi mora tudi sebe kot mater, kot novo ženo, in mora biti pripravljena na to v duhu in v telesu. Priznati si mora svoje temne kotičke in jih obiskati, sprejeti in pomiriti, kar jo bega in česar še ni rešil.Uči se biti nežna, topla in močna mati še najprej sama sebi. Prenesti mora navale strahu in ne zbežati, se naučiti upati in verjeti. Donositi mora do konca svojo ljubezensko moč in nazadnje roditi samo sebe.

V tem času lahko žena pretehta svoje dotedanje delo, preveri svoje cilje, svoj življenjski ritem, smisel svojega življenja. Prav med nosečnostjo bo lahko našla odgovor na ta vprašanja, ker bo stvari gledala iz bistva ven, iz navezanosti na čudežno životvornost v sebi. V želji, da v svojem bodočem življenju najde prostor za novega otroka, da okrog njega razprostre razkošje miru, se bo vprašala tudi to, kako bo lahko spreminjala svoje okolje, da bo dobro za njenega otroka in vse novorojene otroke. S skrbjo se bo znala ozreti po svojem svetu in se truditi za to, da bo svet pripravljen za otroška upanja in tudi zanjo, ki hoče biti srečna mati.

Tako lahko gre na porod v vsej svoji zreli in omehčani izpolnjenosti. Porodnim silam, ki so v njej, se bo lahko predala, ker je med nosečnostjo postala dovolj mehka in močna obenem, da zna živeti stvarjenje tudi v najhujšem viharju.

Tako bo ženski naklonjeno, da dvigne v naročje svojega otroka in o njem v enem samem hipu razume veliko, če že ne vse bistveno. Ker se je naučila videti, ga spozna, tako kot on spozna njo in se vidi v njej. V dolgih mesecih zlitosti sta se naučila skladne dvojine. Materini gibi so ubrani na otrokove, njen glas je naravnan na njegovega, njegova lakota je njena lakota. Tudi v trenutkih stiske, dvoma ali hudih težav bo znala najti v sebi navdih tolažbe in miru in ustaviti dogajanje, ki bi lahko vodilo v razdor in uničenje ljubezni med njima. Samo če lahko zajame iz bogastva nosečnosti, bo ženska preživela prvo obdobje z otrokom na varnem v sebi. Če si je vzela dovolj časa za poglobitev in zorenje, bo zdaj kos temu času, ki je pred njo. Z lahkotnim, ponosnim korakom bo spremljala otroka iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Otrok bo čutil bo v sebi močno vez, ki se ne bo nikdar pretrgala: čutil bo, da ga je mati navezala nase s tenko sončno popkovino vse do trenutka, ko odraste in jo bo moral sam prerezati. A nikoli ne bosta drug drugemu tuja in nikoli ne bo potrebno veliko besed med njima. Bistveno je bilo že izrečeno v nosečnosti in po rojstvu.

Izpoved ljubezni, v katero se je otrok rodil, svetloba, s katero je bil zaznamovan v materinem telesu, moč, v katero je bil krščen v njenih vodah, vse to je nepozabno. To je blagoslov, ki povije otroka v neviden sij, in to je lesk, ki ga vidimo v očeh ljubljenih otrok.

Naj gredo torej naši otroci v svet obsijani od molčeče, nevidne in mogočne ljubezni, ki jo zgostimo v sebi že med nosečnostjo. S tem, kar nosijo v sebi, lahko svetu govorijo, da ljubezen obstaja. Ne moremo vedeti, če bodo naši otroci znali ponesti naprej to sporočilo, ki smo ga zasejale vanje, a vemo, da to moramo storiti še naprej zase. Ker imamo to blagodejno moč, da svoje otroke pošljemo po reki življenja z zavestjo, da so srečali in spoznali ljubezen že davno takrat, ko še niso bili rojeni.Tedaj, ko si naše ljubezni ni bilo potrebno zaslužiti, ko je ni bilo potrebno vračati, ko ni bilo niti potrebno prositi zanjo: ko so plavali v nas še brez imena in nevidni in so bili ljubljeni zastonj. Dale smo ljubezen vnaprej, sebe vnaprej, stopile smo na vodo, še preden smo lahko vedele, da znamo hoditi po morju.

S to preprosto resnico lahko žene premagajo svet.

Nasmeh noseče matere, ki zmore ljubiti nepreklicno, vnaprej in zastonj, je nasmeh žene, ki je strla glavo kači.

Alenka Rebula Tutta

 

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.