Nikar se ne jezite

V letu 2004 smo preživljali pasje leto – mož je ostal brez službe, jaz sem po treh letih končno dobila službo, med drugim naj povem še to, da je bil mož zaradi izgube dela tako apatičen, oz. če se malo grše izrazim, postal čisto pasji – nesramen, len, zadirčen,… In v enem takih trenutkov (zame) neprostovoljnega sexa se je spočelo novo življenje. Ko sem to ugotovila, sem si sama pri sebi obljubila, da če bo šlo vse v redu, bom še nekako potrpela, če pa se bodo začele krvavitve, bom premislila o drugi možnosti, ker enostavno nisem imela več poguma se v to podajat, zlasti v takih razmerah, kot so vladale doma. Žal se je zgodilo slednje in v juliju 2004 sem se odločila za dejanje, ki je spremenilo moje življenje.

Časa ne morem obrnit nazaj, žal mi je, ne morem ti povedat kolikokrat, ampak vem, da mi je bila takrat to ‘rešitev’. In ko mi kdo reče, kdaj bom deklicam pridružila še bratca, se spomnim… In nimam ne korajže ne volje, da bi se spet podala v to, čeprav so zdaj razmere pri nas super – od zaposlitev do razumevanja – korajže pa nimam zato, ker se bojim, da bom bila za to moje dejanje kaznovana in bo posledice nosil otrok!

Zato, jarem in kazen smo si zadale same, ampak je treba včasih tudi razumet, zakaj smo se za to odločile.

Alja