Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 21. junija 2014 v Novem mestu. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Misli

Osamljenosti ne presežemo s tem, da nekaj dobimo; zdraviti jo moramo s tem, da nekaj damo!
(Sir John Marks Templeton)
 

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow ŽIVLJENJE arrow Dnevnik mamice in njenega nerojenega otroka
Dnevnik mamice in njenega še nerojenega otroka- dnevnik začetka nosečnosti
21 februar 2006

Matej Metlikovič:
Marija z detetom
Pred vami je moj dnevnik prve polovice nosečnosti iz leta 2004. To je moja četrta nosečnost. V teh zapisih sem zajela svoja občutja in misli ob spoznanju, da sem noseča, in se skušala vživeti v občutja in misli svojega otroka. Moje misli iz tega posebnega časa so napisane v črni barvi, misli mojega otročka pa v modri.

Vabim vas, da se mi pridružite na tem popotovanju življenja. V devetih mesecih se nam zgodi več kot v vsem ostalem času našega bivanja. Posebej želim opozoriti, da se uradno nosečnost šteje od prvega dne zadnje mamine menstruacije, kar je ponavadi dva tedna pred dejanskim spočetjem (oploditvijo). V pričujoči zgodbi govorim o dejanski starosti otroka, torej sem "uradno" noseča vedno dva tedna več.

Tisto noč … me je Bog postavil v družino. Imam mamo, očeta, dva brata in sestro, ki me bodo imeli radi in bodo skrbeli zame. Od vseh družin na svetu je ta družina zame najboljša. Hvala ti, Bog, še prav posebej za mojo mamo, ki se še ne zaveda prisotnosti novega življenja v njej, a njeno telo tako prijazno skrbi zame. Res jo imam rad, ker se lahko razvijam v njenem telesu. Pot mojega življenja se je začela, od sedaj v večnost.

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal. Preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil … Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod.« (Jer 1, 5,8)


Naslednje jutro
Morda pa bo kaj? Bomo videli čez dva tedna.


29. december 2003
Ne vedo še, da sem tukaj. Moj razvoj pa se je že začel po edinstvenem neustavljivem programu, ki me bo oblikoval v enkratno, neponovljivo bitje. Nihče tak kot jaz še ni obstajal in tudi nikoli več ne bo. Hitro napredujem in rastem. Moje telo se bo kmalu čisto oblikovalo. Sedaj zame ve samo moj Stvarnik, sedaj živim samo od njegove ljubezni.

6. januar 2004
Končno imam redne mesečne cikluse. Toliko vsi govorijo o shujševalnih kurah, da sem tudi sama zelo začela paziti na to, kaj jemo. Res ni vseeno, kako se človek prehranjuje. Folno kislino pa sem že skoraj nehala jemati, saj nima smisla, ker … Danes bi morala dobiti menstruacijo. Hmm … zanimivo … Morda pa …?

6. januar 2004
Res sem zelo, zelo drobcen, ampak gotovo bi bila mami očarana, če bi videla, kako hitro se razvijam. Kar ne morem dočakati trenutka, ko se bo zavedela, da obstajam. Vem, da bo zelo presenečena, predvsem pa bo srečna, saj si že zelo dolgo želi dojenčka.

7. januar 2004
Tako sem vznemirjena. Občutek imam, da se v meni nekaj dogaja. Mogoče sem pa že prejela svoje darilo za rojstni dan. Dobro bi bilo, da bi napravila test nosečnosti. In že mi v glavi roji nešteto skrbi, povezanih z morebitno nosečnostjo:

  • Kako povedati Janezu? Vem, da se bo najprej prestrašil, saj ga bo zaskrbelo, kako bomo zmogli še enega otroka.
  • Kako bomo prišli do večjega stanovanja?
  • Bomo imeli dovolj denarja za dostojno življenje?
  • Strah me je pretirane slabosti in bruhanja.
  • Bomo spet brez varstva?
  • Kam vse ne bomo mogli iti?
  • Spet bomo kar naprej bolni.
  • Kako bodo reagirali v službi, če grem spet na porodniško?
  • In katere pripombe in namigovanja, češ ti niso normalni, bom morala prenašati? Ljudje znajo biti tako neusmiljeni!

8. januar 2004
Slutim, da sem mogoče noseča. Pri prvih treh nosečnostih mi je bilo že na začetku slabo, toda trenutno se dobro počutim, zato nisem preveč prepričana. Koliko lažnih alarmov je že bilo. Moram popiti več vode in se zvečer prej spraviti v posteljo. Upam, da se Matjaž in Jana ne bosta ustrašila »konkurence«. Njima se bo septembra rodil prvi otrok, nam pa morda že četrti.

Upam, da bosta Miha in Nada prenesla, da bo pri nas zibka spet polna. Pri njiju ni bila še nikoli, pa čeprav sta poročena toliko časa kot midva z Janezom. Gospod, še njima nakloni ta dar. Daj še njima okusiti veliko veselje ob zavedanju, da si ju izbral za varuha in skrbnika malemu bitju. In, prosim, ne pozabi na mojo sodelavko Heleno, ki tako zelo hrepeni po otroku, pa ga ni in ni.

Upam, da se sodelavci v službi ne bodo zgražali nad mojo novo nosečnostjo. Prva dva otroka sta se jima zdela še sprejemljiva, pri tretjem so me nekateri že začudeno spraševali, če se nama je morda »stvar ponesrečila«. Pa kaj, veselim se te, moje malo bitjece. Dovolj prostora imaš v našem sicer bolj majhnem stanovanju, predvsem pa ga imaš ogromno v mojem srcu. Vse se bo uredilo, če bova le z Janezom držala skupaj in ohranjala najino ljubezen živo.

»Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu.
Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.
Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje.
Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.« (Ps 139, 13 -16)

9. januar 2004
Danes je moj rojstni dan. Ko mi je Janez v postelji zjutraj čestital, sem mu zaupala, da mogoče prihaja v našo družino nov otrok. Lesk v njegovih očeh je naznanjal veselje. Skupaj bova zmogla. Čeprav se nama je pogosto zdelo, da bova pregorela od obveznosti in da bi potrebovala pomoč, vem, zaupam, da bo šlo tudi v primeru, da se je najavil nov otrok. Bomo življenje pač organizirali drugače. Sedaj je tukaj in to je treba upoštevati. Res pa ni vse samo veselje in sreča. Kar stisne me ob misli na nove neprespane noči, morebitni jok, bolezni, ljubosumnost starejših, občutek odvečnosti, ki ga v trenutkih moje prezaposlenosti z otroki začutim pri Janezu. Kakorkoli že, danes je moj dan. Hvaležna in vesela sem teh svojih sedemintrideset let.

9. januar 2004
Še vedno ne vedo, da sem tu. Čutim mamimo vznemirjenje zaradi negotovosti, pa tudi njene prikrite skrbi, Predvsem strah pred mnenjem njenih sodelavk in ignoranco sorodstva. Čutim njeno utrujenost in zaposlenost. Pa vendar vem, da sem ljubljen, da me že varuje njena toplina. Rastem, dobivam obliko otroka. Kako lepo je, ker sem!

10. januar 2004
Čutim, da se nekaj dogaja v meni, ampak nenavadno je, da mi ni nič slabo. Sedaj je pa skrajni čas, da izvedem test nosečnosti. Moram se prepričati, ali sem noseča ali ne. Res sem radovedna. Menstuacije še ni, sumljivo, res sumljivo.

15. januar 2004
Star sem tri tedne. Kljub temu, da sem velik le kot rozina, se je zgodila neverjetna stvar. Biti je začelo moje srce. Moje srce že bije, mami pa sploh ne ve, da sem tu! Toliko stvari se dogaja hkrati. Zapira se moja živčna cev, hrbtenica, in hvaležen sem mami, da jemlje folno kislino. Tako skrbna je, pa sploh ne ve, da sem tukaj. Vesel sem, da me tako željno pričakuje.

17. januar 2004
Končno sem kupila test za preverjanje nosečnosti. Nameravam ga izvesti takoj. Kaj pa če nisem noseča? Moram vedeti … Pokončna črta! Plus. Noseča sem! Počakala bom na primeren trenutek, da novico dokončno potrdim Janezu!

17. januar 2004
Moja mama že ve, da sem tu. Tako sem zadovoljen, da je vesela. Včasih so mame prestrašene in nočejo, da majhni dojenčki rastejo v njihovem trebuhu. Želim si, da bi bilo na trebuhu okno, da bi mami lahko opazovala, kako jaz, njen otrok, rastem in se razvijam. Mogoče bi to pomagalo, da bi imele vse mame otroka pod svojim srcem rade. Mislim, da zelo pomaga tudi to, da jih očiji podpirajo in sprejemajo v času nosečnosti.

17. januar 2004
Komaj sem čakala, da povem Janezu. Zvečer ko sva spravila otroke spat, sva si privoščila običajno skledo solate in klepetala o dogodkih dneva. Povedala sem mu, da še nikoli nisem preverjala nosečnosti s Clearbluejem, sedaj pa, po vseh lažnih alarmih, nisem hotela več tvegati razočaranja. In … Kaže, da bomo dobili novega družinskega člana. Janez je bil vesel, saj se nama je zdelo, da bi bilo lepo, če bi rešitev najine zakonske krize okronal sprejem še enega otročka. Vedno sva našla toliko razlogov, zakaj ne moremo imeti še kakega otroka. In vsi so zveneli kot dovolj tehtni. V resnici pa je bil edini resen problem najino nerazumevanje. Nekoč je nekdo, ki ga zelo cenim, rekel, da ima par toliko otrok, kolikor je ljubezni med njima. Takrat nisem razumela njegovih besed. Mi je pa postalo jasno, kaj je mislil s to izjavo, v vseh letih neprestanih sporov in nesoglasij med nama. Končno sva se sporazumela, da hočeva zakon rešiti, in da se ne vdava. Škoda, da ljudje prehitro “vržejo puško v koruzo” in ne vztrajajo, ko se vse sesuje in ni izhoda. Pomembno je, da se v težavah ne vdamo, pa če so še tako velike.

Seveda pa otrok ne more reševati zakonske krize, je lahko le sad ponovne ljubezni.

“Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.” (Mr 9, 37)

19. januar 2004
Kako sem vesel, da je tudi očka navdušen nad tem, da sem tukaj. Nekateri očetje ne marajo večjega števila otrok in zahtevajo od svojih žena, naj se jih znebijo. Pravijo, da so z otroki preveliki stroški in da sta zato dovolj eden ali dva. Nekateri pa hočejo imeti samo sina in punčk sploh ne marajo. Kako sem vesel, da ne prihajam v tako družino.

Komaj čakam, da še sestra in oba bratca izvesta, da sem tudi jaz tukaj.

20. januar 2004
Ko sem pričakovala prvega otroka, sploh nisem spremljala nosečnosti. Nič me ni zanimalo kaj se dogaja z otrokom. Tudi mislila nisem nanj prav veliko. Pazila sem na hrano, delala pa sem cele dneve. Ko da bi se svet podrl, če bi malce upočasnila tempo. Cele dneve in noči sem preždela v laboratoriju in na predavanjih. Spominjam se le, da sem bila zelo, zelo utrujena in obupno lačna. Sedaj pa tega ne bom več počela. Znanost bo šla naprej tudi brez mene. Moji otroci pa potrebujejo mamo. Priznam. Počasi sem prihajala v družino in počasi rasla kot mama. Ampak sedaj vem, da me v vsaki službi lahko zamenjajo, saj posameznik ne velja kaj dosti, mame pa ne more nihče nadomestiti, če ta noče opravljati svoje vloge. Tako težko se je znebiti vse navlake in izkrivljenih pojmovanj, ki se nam sčasoma naberejo v glavi pod vplivom raznih »izobraževanj in naprednih idej«.

20. januar 2004
Star sem že en mesec. Moje srce utripa že bolj enakomerno. Jetra proizvajajo kri in jo pošiljajo v krvni obtok, ki do smrti ne bo več zastal.
Nastajati je začela posteljica, kažejo se zasnove okončin in notranjih organov.
Oči, ušesa in dihalni sistem so se začeli oblikovati.

Nerojen otrok, star 4 tedne, 6. teden materine nosečnosti

28. januar 2004
Sedaj mi je pogosto slabo in zelo sem utrujena. Nobena hrana mi ne diši, in ko pridem iz službe, padem v posteljo. Ko otroci odhajajo v posteljo, pridem iz spalnice. Takrat se začne moje delo. Priprava torbic za šolo, likanje in pospravljanje po večerji. Še dobro, da Janez zmore vse prevoze in opravke. Pravi, da mu ni težko. Kakšno olajšanje je imeti takega moža! Od mene sedaj nimajo kaj dosti.

29. januar 2004
Sedaj sem star pet tednov.Moji možgani se delijo na bolj diferencirane segmente. Upam, da mami še jemlje folno kislino.
Obrazne značilnosti so vidne, tudi moja usta in jezik. Moje oči imajo retino in leče. Moj mišični sistem je razvit in že vadim gibanje. Imam že svojo krvno skupino, ki se razlikuje od mamine. Moje kvrne celice nastajajo v jetrih namesto v rumenjakovi vrečki.

5. februar 2004
Nekoliko manj sem utrujena, a bolj kot telesno zdravje se mi spreminja razpoloženje. Ko poslušam pripombe na malici v službi, komaj verjamem, kako so ljudje naperjeni proti nosečnicam ali mladim mamam. V skupino prihaja nova sodelavka, ki je bila na podaljšanem porodniškem dopustu, in to za kar dva otroka zapored. Si pa res veliko upa, pravijo! Največ govora pa je te dni o mačku, ki si ga je sodelavka nabavila, da s partnerjem preverita svojo usklajenost pri vzgoji. O tem mačku je govora še in še, občudovati moramo slike in se čuditi, kaj vse že zna in kaj je ušpičil … Kolegici, ki je bila nova in polna skrbi zaradi svojih malčkov, je ušlo, da bi bilo bolje, če bi imela otroka, ne pa da zganja tak cirkus okoli mačka. Jaz teh primerjav ne delam več, odkar je nekoč kolegica, ki je nabavila psa, pojasnila, da je s psom ravno toliko veselja kot z otrokom, razlika je le, da je z njim manj dela. Prisotni smo ugovarjali, da se živali ne sme primerjati z ljudmi in da ima človek omejeno sposobnost ljubezni, zato ni prav, da jo nameni živali in ne ljudem. Seveda nam je punca strašno zamerila. Kasneje pa je le zamenjala psa z otrokom. Upam, da je hkrati spremenila tudi svoje mišljenje. Vsak pač meni, da ima prav. Nova mačja skrbnica pa je tudi pojasnila, da ni dobro imeti otrok, ker so trajna obveznost, ker si potem suženj otrok, saj jih ne moreš kar odložiti na poličko. Stari starši pa se slej ko prej naveličajo biti na razpolago za vnuke. Sploh pa je jasno, da mame v službah bistveno bolj izkoriščajo, ker bodo vse naredile in potrpele, samo da jih “spustijo”, da odhite k svojim otrokom, saj jih slaba vest, da so premalo z njimi, žene ponje. Priznati moram, da ta trditev drži. Sama sem bila vedno ena izmed hitečih in v naglici seveda nikoli nisem utegnila delati primerjav, kaj in koliko delajo drugi. Z otrokom se človeku odpre popolnoma drugo gledanje na svet. Svoje želje in načrte je treba prilagoditi potrebam, željam in sposobnostim malega prišleka, in če tega nočeš narediti, tudi otrok nočeš. Sploh pa, pravijo, kdor je pameten, ne rojeva otrok v ta negotov in nasilen svet. Bolje je izbrati mačka ali psa. In potem ne vidiš problemov družbe, ampak še naprej skrbiš le za svoj mali, udobni in predvidljivi svet.

5. februar 2004
Sedaj je 6 tednov od mojega spočetja. Zaščiten sem z amniotsko vrečko, ki je napolnjena s tekočino in zato v njej lahko plavam. Počutim se kot vesoljček. Če bi me mami lahko videla, bi bila navdušena nad mojimi gibi.
Moja glava je še vedno zelo velika v primerjavi z ostalim telesom, to pa zato, ker moji možgani zelo hitro rastejo. Sedaj je že možno meriti možganske valove. Vem, da bom pameten kot moji bratje in sestra.
In še nekaj se je zgodilo: sedaj bi vam že lahko zaupal, ali sem deček ali deklica. Bratca in sestrico to najbolj zanima.

Nerojen otrok, star 6 tednov, 8. teden materine nosečnosti

8. februar 2004
Danes sva novico povedala otrokom. Že dolgo pred dejansko nosečnostjo sem jih včasih povprašala, če bi imeli še kakega dojenčka. Vedno sem naletela na odločen NE, ker nas je že dovolj. Potem pa so se dojenčki v družinah okrog nas kar namnožili in zavladalo je tako veselje nad malimi štručkami, da bi pa tudi mi imeli kakega. In sedaj, ko sem povedala, da je že med nami, so se otroci raznežili in takoj začeli delati načrte, kam vse ga bodo vključili in kaj bodo skupaj počeli.

9. februar 2004
Seveda so za našega otročka vsi izvedeli že naslednji dan. V veliko olajšanje mi je, da se vsi otroci veselijo malega otročička. Otroci vedo, da jim starši vsaj nekaj časa ne bodo več kar naprej uhajali zaradi službenih obveznosti in da bomo vsi kar naenkrat več doma. Upam, da se bomo končno začutili kot družina. Nikakor se nismo uspeli povezati v ljubečo skupnost. Vedno je kdo manjkal, tako ali drugače. Kar z bolečino sem opazovala, kako si nekatere družine, ožje in širše, znajo pripadati in so si med seboj predani. Midva pa tega vzorca nisva prinesla v zakon, zato se morava vsega še učiti. Dediščina nama je samo v breme. Ko razlagajo, kako je nemogoče ustvariti srečno družino, če nimaš take izkušnje od doma, se s tem ne morem strinjati. Verjetnost je res majhna, a če se človek trudi oz. hoče, lahko še vse spremeni. Samo vdati se ne sme. Tukaj gre za napake drugih ljudi, ne za lastno odgovornost. Te naj bodo gnojilo za boljšo rast, ne pa razlog za nove napake.

V kar nekaj družinah smo opazili, da jim je tretji otrok prinesel veselje in je povezal starše in sorojence. Pri četrtem pa je to še bolj izrazito. Takrat si že skoraj vsi ustvarijo dom, postavijo hišo ali pa kupijo večje stanovanje. Pogosto pa gre to na račun medsebojnih odnosov. Imajo vse , le časa eden za drugega ne, saj so starši vedno v službi ali kako drugače zaposleni. Otrokom so le redki na voljo. In potem se zgodi nekaj neverjetnega! Nov otročiček pomeni, da lahko ponovijo vajo »dojenček v družini«.

19. februar 2004
Sedaj sem star osem tednov in ne imenujem se več zarodek, ampak plod, fetus, kar latinsko pomeni mlad fant. Čudno, kaj? Jaz namreč nisem fant, ampak punčka.
Za mano je šestdeset najpomembnejših dni mojega življenja, saj se je v tem času končalo oblikovanje vseh mojih organov in tkiv. Odslej bodo le še rasli in pridobivali svoje funkcije. Številni organski sistemi, vključno s krvožilnim in živčnim, že funkcionirajo.
Do konca bivanja v telesu svoje mame bom svojo težo povečal za tisočkrat in velikost za dvajsetkrat.
Moja mami še ni šla na prvi pregled, jaz pa sem že povsem oblikovan. Izgledam kot majhen dojenček z veliko glavo, ker se moji možgani tako hitro razvijajo. Kako presenečena bi bila, če bi me videla! Če bi imela na trebuhu okno bi ji lahko pomahal ali vsaj pomignil s svojimi prstki.

20. februar 2004
Danes sem šla na pregled. Še sreča, da imam dobro ginekologinjo, ki me ni vprašala, če bom otroka obdržala, ampak mi je čestitala. Ni se ji zdelo, da sem prestara, bi pa rada, da grem na merjenje nuhalne svetline ali pa na amniocentezo, da bomo sigurni.
Branila sem se, da se ne da nič narediti, tudi če je kaj narobe. Seveda se da, me je zavrnila zdravnica. Še dobro se spominjam, kako mi je zamerila, ko nisem hotela na ta pregled pri Domnu. Nobenega smisla ne vidim v tem, če že sedaj vem, da otroka v nobenem primeru ne bi splavila. Zakaj bi zgubljala čas in otroka izpostavljala po nepotrebnem? Najbrž mu ne bi bilo všeč, če bi z iglo strašili okrog njega. Nekje sem brala, da različno reagirajo na iglo pri amniocentezi: nekateri jo pridejo brcnit, drugi se skrijejo, vsi po vrsti pa se strašno vznemirijo. Tega svojemu otročku ne bom naredila. Tudi mnoge matere so po tem posegu prestrašene, če so rezultati negotovi ali slabi. V kako hudi stiski so! Za prvič me je samo opomnila, naj razmislim o amniocentezi in drugič povem. Nimam kaj razmišljati, a sem bila raje tiho.

Nerojen otrok, star 8 tednov, 10. teden materine nosečnosti

28. februar 2004
Sedaj je 9 do 10 tednov od spočetja. Velik sem že 9 cm in težak okrog 15 g. Zelo hitro rastem. Zato potrebujem veliko hranilnih snovi, ki mi jih priskrbi posteljica. Pomaga pa mi tudi, da se znebim odpadnih snovi. Posteljica je nekaka pregrada med nama z mami in omogoča menjavo snovi med nama, a se najina kri vseeno nikoli ne meša.
Moji možgani še niso prav veliki, imajo pa enako zgradbo, kot jo bodo imeli ob rojstvu. Deluje že peristaltika črevesja.
Moje oči pokrivajo veke in bodo zaprte do sedmega meseca, da bodo moji občutljivi optični živci zaščiteni.
Dotaknem se lahko svojega obraza. Celo palček lahko sesam. Morda bom sesal palček tudi, ko se bom rodil, tako kot moja sestrica Kristina. Moje dlani in stopalca so občutljivi na dotik. Moj voh se je začel razvijati. Lahko že lulalm v plodovnico in jo potem vdihavam in izdihavam iz pljuč. In celo kolca se mi. Skoraj ves čas se premikam. Tako čudovito je živeti!

Nerojen otrok, star 9-10 tednov, 12. teden materine nosečnosti
Nerojen otrok, star 10 tednov, 12. teden materine nosečnosti
Nerojen otrok, star 10 tednov, 12. teden materine nosečnosti
Nerojen otrok, star 10 tednov, 12. teden materine nosečnosti

5. marec 2004
Tako slabo sem se počutila, da sem prosila za nekaj dni bolniškega dopusta. Koliko se vsi spotikajo ob bolniške dopuste nosečnic in kako jim gre to v nos! Da pa gre za varovanje dveh ljudi, pa nihče ne pomisli. Važno je, da delamo hitro, učinkovito in za čim nižje plačilo. Zdravje pa ni pomembno. Nosečnost ni bolezen. Seveda ni bolezen, je pa posebno stanje, in če bi bili ljudje v splošnem bolj naklonjeni novemu življenju, bi bilo tudi manj stresov v službah, manj neprimernih pripomb ali celo verbalnih napadov. Kakorkoli, telo ne zmore več toliko kot pri prvih treh otrocih, zato moram več počivati. Vedno sem postavljala delo na daleč prvo mesto. Pa je to res pametno? Dela nikoli ne zmanjka. Zdravja pa zelo hitro. Ne vem pa, kaj naj rečem v službi. Ne bi rada, da že zvedo. Za to bo še dovolj časa.

11. marec 2004
Tukaj je opis moje rasti med 11. in 13. tednom po spočetju. Pri 11 tednih sem tehtal okrog 20 g, enako težo je imela tudi posteljica. Pri 13 tednih pa imam že 60 g. Moj kostni mozeg je začel proizvajati bele krvne celice. Moje srce vsak dan prečrpa 28 litrov krvi. Do rojstva pa mu bo uspelo prečrpati 300 litrov dnevno.
Sedaj so moji zunanji spolni organi razviti in lahko je razpoznati, ali sem deček ali deklica. Prej se tega ni dalo določiti. Vem, da bi moja družina rada vedela, katerega spola sem.
Nastaja notranji del mojega ušesa in lahko slišim Moje kosti postajajo trdne in izgubljajo dosedanjo mehkobo.
Moj obraz postaja zrelejši in konec tretjega meseca že imam enkratne, individualne obrazne značilnosti. Rastejo mi tudi prvi lasje. Mami pričakuje, da bom podoben Kristini, Domnu in Benjaminu. Komaj čakam, da jih vidim. Vsekakor pa jih bom veliko slišal v naslednjih mesecih.
Med 9. in 13. tednom se razvijata moje čutilo za okus in voh. Številne kemične snovi iz mamine hrane pridejo skozi posteljico, tako da zaznavam raznorazne okuse in vonje. Mami zelo pazi na prehrano in prav hvaležen sem ji, da uživa tako raznolike okuse. Mnjami, to mi je všeč.

30. marec 2004
Že kar nekaj časa čutim otročka, kako se premika. Tako vesela sem tega novega življenja. Učim se sproščanja, saj je najtežje prenašati čustveno labilnost, ki me vedno zagrabi. Odločila sem se, da vse moči usmerim v pomirjanje in ljubeče sprejemanje otroka. Škoda, da ga ne morem gledati kako raste.

1. april 2004
Sedaj imam 14 tednov. Tako sem že močan, da mamico lahko brcam! Mami pa je srečna, da lahko pove, da se igram. Dobro občutim veselje in srečo ali strah in žalost. Moj srčni utrip zelo naraste zaradi močnih in neprijetnih zvokov.
Dobro slišim in reagiram na zvoke. Sedaj je moje telo že dobro izraženo, saj sem povsem izoblikovan, z vsemi podrobnostmi. Velik sem 16 cm in tehtam 85 g.

Nerojen otrok, star 14 tednov, 16. teden materine nosečnosti

5. april 2004
Ni mi uspelo izogniti se hormonskim testom in njuhalni svetlini. Neverjetno, kako pritiskajo na nosečnice. Da jim ja ne bi kakšen neprimeren ušel! Kot da imajo sedaj čarobno paličico in bodo pregnali vse bolezni in tegobe tega sveta. Tako nebogljen je človek pred zdravniki. Z besedami so bolj skopi, če ne znaš vprašati, pa sploh ne zveš ničesar. Napredek znanosti in tehnologije je res neverjeten. Nekateri menijo, da prinaša status bogov. Kaj vse se da ugotoviti in kaj vse že popraviti! No, kakorkoli, izkazalo se je, da je otrok zdrav. Ne vem, zakaj tak halo okrog nerojenih. Kaj pa, če se kasneje poškodujejo? Potem jih lahko tudi takrat “ukinemo”?

8. april 2004
Sedaj imam 15 tednov. Zrasli so mi nohti na prstih, nadlaket in podlaket sta se podaljšali in prevzemata svojo vlogo. Pod kožo na hrbtu in v predelu lopatic mi nastaja rjavo maščevje, ki me bo varovalo pred izgubo telesne toplote po rojstvu.Težak sem 120 g, torej več kot posteljica, ki je sedaj končno dozorela.

Nerojen otrok, star 15 tednov, 17. teden materine nosečnosti

10. april 2004
Sedaj je s slabostjo že veliko bolje. V službi sem povedala in odziv je bil pozitiven. Seveda pa so bile sodelavke presenečene. Takoj sem opazila, kdo mi lahko čestita in se z mano veseli in kdo ne more. Ene imajo preveč “načrtno izgubljenih”, druge si želijo imeti otročka, pa ga ni, tretje pa imajo preveč pomembnih dejavnosti, zato nočejo otrok. Svojo mladost bodo potegnile v pozna trideseta leta, ker se bojijo kaj zamuditi. Sploh pa, kdo bi se odpovedal vikendom, preživetim v pižamah, in popoldanskemu gledanju TV po napornem dnevu v službi. Kako naj popotnik navdušeno pripoveduje o prekrasnih doživetjih na potovanju po čudoviti deželi nekomu, ki nikoli ne zapusti varnega zapečka domače vasi. Škoda, da se ne da drugim prikazati sreče, ki jo prinese vsako detece s seboj. Nekdo je napisal, da so otroci iz nebes. Kako bi lahko kaj lepšega rekel, saj res prinesejo s sabo košček nebes. Nepoznani čudoviti svet!

15. april 2004
Imam 16 tednov.Zelo hitro rastem, velik sem 20 cm, tehtam pa blizu 180 g. Kosti postajajo trde, ker se kalcij intenzivno vgrajuje. Na prstih rok in nog nastajajo blazinice, dobivam svoje prstne odtise.

20. april 2004
Počasi so se vsi navadili na prihajajočega otroka in se ga veselijo. Letošnje poletje bodo šli jadrat brez mene. Tudi v hribe ne morem, jih bom pa spodaj počakala. Kakšna sreča, da Janez vse obvlada in so otroci vedno navdušeni. Zelo dobro se počutim ob misli, da v meni raste detece. Pri vsakem otroku je nosečnost drugačna. Tako kot je vsak otrok drugačen. Tega otročka se še posebej veselimo. Deležen je veliko pogovorov, božanja, dobrih misli in želja, glasbe. Včasih mu otroci priredijo koncert, pozorno pa spremljajo njegove gibe in odzive na njihov govor, petje ali glasbo.
Samo še nekaj mesecev pa se srečamo, ljubo detece naše!

 

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.