Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Misli

Če lahko sprejmemo odgovornost za svoja dejanja na vseh področjih, si lahko določimo tudi pravo smer in usmerimo pozornost tja, kamor je treba.
(Sir John Marks Templeton)
 

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow Arhiv člankov arrow Zakaj visoke pokojnine pomenijo nizko število rojstev
Zakaj visoke pokojnine pomenijo nizko število rojstev
25 marec 2007

Avtor: dr. Oskari Juurikkala

Obstaja preprost razlog za strm upad rodnosti na Zahodu: pokojninski sistemi nadomeščajo tradicionalne družine in kaznujejo družine z otroki. Splošno znano je, da od začetkov 20. stoletja naglo upada število rojstev. V mnogih državah je celotno število rojstev veliko pod številom nadomeščanja prebivalstva.Ob sedanji hitrosti padanja prebivalstva se bosta nekdaj velika naroda v Nemčiji in Italiji prepolovila v le okrog 50 letih. Različne razlage obstajajo o tem, kaj je povzročilo to naglo spremembo. Po nedavni raziskavi gospodarstva je najpomembnejši vzrok presenetljiv, vendar čisto razumljiv: upad rodnosti je posledica napačno vodene pokojninske politike. Javni pokojninski skladi "plačaj-ko-greš" (PAYGO) ne spodbujajo rodnosti, ker nadomeščajo sistem tradicionalne družine in kaznujejo tiste, ki imajo več otrok (1).

Obstajata najmanj dva razloga, zakaj javni pokojninski sistemi vplivajo na število rojstev. Prvi razlog je ta, da nadomestijo tradicionalno družino kot vir starostnega zavarovanja. To je „nadomestni učinek“ obveznih pokojnin. Pokojninski sistemi so različnih velikosti in oblik, vendar je najobičajnejši tip vladnega sistema dogovor "plačaj-sproti" (PAYGO). To pomeni, da sedanji delavci plačujejo od svoje plače prispevke in ta denar razdelijo med sedanje upokojence. Z drugimi besedami, pokojnine se financirajo prek medgeneracijskega prenosa. Ta sistem so izumili v Bismarckovi Nemčiji, od koder se je razširil v različne druge dežele v prvi polovici 20. stoletja.

Če ni obveznega pokojninskega sistema PAYGO, imajo ljudje otroke ne le zaradi tega, ker je to zabavno, temveč tudi zato, ker otroci predstavljajo starostno zavarovanost. Nagib za rojevanje otrok zaradi starostne varnosti je bil jasen v razvitem svetu pred 20. stoletjem in ostaja to še danes v manj razvitih deželah.

Tradicionalna družina je dejansko nekakšen zasebni sistem PAYGO. Starši dajo otrokom življenje, zanje skrbijo in jih vzgajajo, v zameno pa otroci poskrbijo za ostarele starše, ko ne morejo več sami skrbeti zase. To je splošni vzorec po manj razvitih deželah celo v času urbanizacije in tudi ko otroci potujejo po svetu zaradi študija ali dela.

Seveda pa ima družinski dogovor svoje meje. V prvi vrsti je podvržen določenim pretresom, kot je bolezen, invalidnost ali nezaposlenost. Prav zato je v tradicionalnih družbah pravilo razširjena družina, ne jedrna. Razširjena družina je mehanizem zbiranja denarja za vsak primer.

Otroci: blagoslov ali breme?

Učinek pokojnin ni omejen le na učinek nadomestila. Obstaja bolj škodljiv vidik, da namreč javni sistemi PAYGO naredijo otroke za gospodarsko breme namesto za blagoslov. To je učinek "free riderstva"(zastonjskega jahanja)" javnih pokojnin.

S stališča rodnosti sistem obveznih pokojnin pozunanji vrednost otrok (ali natančneje delež njihove delovne storilnosti). Otroci ne morejo več podpirati svojih staršev na stara leta, ker jim nasilno odvzamejo kos plače in ga razdelijo celotnemu številu upokojencev. Ta kos sistematično raste, saj vladni pokojninski sistemi težijo k nezmožnosti plačevanja, med drugim zaradi nizkega števila rojstev.

Sedaj takšna socialna velikodušnost zveni lepo. Žal pa se maščuje socialnim strukturam in zasebnim pobudam. Posamezni starši nimajo več ekonomske koristi, ker imajo otroke, temveč morajo še vedno nositi večino stroškov glede porabljenega časa in denarja. Vsi imajo enako pravico do pokojnine ne glede na to, koliko otrok imajo, če sploh kakšnega. Mnogi so v skušnjavi, da bi „zastonj jahali“ na otrocih drugih.

Z drugimi besedami postane socialna država "prisilna družina", ki nadomesti tradicionalno družino kot tista, ki poskrbi za socialno zavarovanje. Ni le alternativa tradicionalni družini, temveč izbira, ki je človeku ni dovoljeno zavrniti. Nedvomno prinaša nekaj koristi, vendar ji manjka smisel skupnih ciljev in vzajemnosti, ki je bistvena za prave družine. Ker se udeleženci državnega sistema varstva ne poznajo med seboj in nimajo rednih stikov med seboj, obstaja močna skušnjava, da bi skušali maksimirati zasebne koristi. Od tu izhaja problem zastonjskega jahanja.

Seveda pa starši ne nosijo vedno celotnih stroškov za vzgojo otrok. Otroški dodatki na primer nekako ugovarjajo negativnemu učinku pokojnin. To kažejo tudi statistike: skandinavske dežele, ki imajo visoke otroške dodatke, imajo nekoliko višje število rojstev kakor preostala Evropa. Vendar je tudi njihova celotna stopnja rodnosti v višini 1,7 majhen razlog za ploskanje.

Nasprotno pa so otroci še vedno dobrodošli in blagoslov v manj razvitih deželah, čeprav so lahko dejanski dohodki v teh deželah skrajno nizki. Na prvi pogled je to čudno, vendar pojasni dejavnik starostne varnosti. Otroci so dejansko blagoslov, ne le socialno in duhovno, temveč tudi gospodarsko. Za vzgojo je res potreben čas in denar, vendar kmalu začnejo prispevati zase in za dobro vseh. Čim dlje živijo, tem več lahko naredijo za svojo lokalno skupnost in za svojo družino.

Nauk iz zgodovine

Vpliv pokojninske politike na število rojstev je očiten v praktično vseh podatkih, tako preteklih kot sedanjih. Radikalna tranzicija rodnosti se je začela v 30. in 40. letih 20. stoletja, prav takrat, ko so se začeli širiti in večati javni pokojninski sistemi. Sprememba je bila večja v Evropi kakor v ZDA in se je tam tudi prej začela, kar se odlično sklada z dejstvom, da so se javne pokojnine PAYGO začele v Evropi in da so veliko večje.

Vloga družine pri zagotavljanju starostnega zavarovanja je bila dejansko običajna v Evropi 19. stoletja. Ko je Bismarck vzpostavil prvi pokojninski sistem v svetu, je bil njegov namen ustvariti prav nadomestilo za družino. Kakršnekoli nagibe že je imel za ta korak, mu je dejansko zelo dobro uspelo. Pred Bismarckom je imela Nemčija eno najvišjih rodnosti v Evropi, danes je pod 1,4.

Dejstvo javnih pokojnin utegne razložiti tudi skrivnost nizkega števila rojstev v sredozemskih državah. Španija in Italija sta državi z močno katoliško kulturno dediščino in slovita po družinskih vrednotah. Vendar je pri njih povprečna rodnost 1,3, med najnižjimi v Evropi. To pa preseneča. Vendar, če pogledamo tamkajšnji velikodušen pokojninski sistem in relativno pomanjkanje dodatkov za otroke, to naenkrat postane razumljivo.

Enako velja za pokomunistične države skupaj s Poljsko, ki je morda najbolj katoliška dežela v Evropi. Vendar je danes število rojstev na Poljskem pretresljivo nizko, 1,25. Druge države kakor baltske države in Rusija kažejo podobne številke. To se odlično ujema z dejstvom, da so komunistični režimi zaničevali družino in tudi vzpostavili zelo velikodušne pokojninske pravice.

Reformirati pokojnine za zvišanje števila rojstev

Nikakor nočemo trditi, da ekonomija vse razloži. So še različni drugi dejavniki, ki vplivajo na število rojstev in širšo usmeritev vrednot posamezne družbe. Eno je nedvomno tudi razširjanje tehnologij kontracepcije in zakonodaja – in zelo pomembno, javno financiranje ubijanja nerojenih otrok. Nihče ne sili sodobnih mož in žena, naj sprejmejo ta sredstva, vendar to, da so na voljo za nizko ceno, stvar popolnoma spremeni.

Iz istega razloga reformiranje pokojnin ni le zadeva gospodarske učinkovitosti. Je tudi zadeva kulture, vrednot in prihodnosti posamezne družbe. Kultura je kompleksna posledica namernega človeškega obnašanja in interakcije. Gospodarske pobude vplivajo tudi na človeško obnašanje in na kulturo. Slabo gospodarstvo goji slabo kulturo.

Poleg tega pa se bosta, kakor zdaj tečejo stvari, nekdaj velika naroda v Nemčiji in Italiji zmanjšala za polovico v malo več kakor 50 letih. Njun pokojninski sistem morda lahko ohranja množično priseljevanje z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike, toda potem ne bo veliko več ostalo od njune kulture. Množično priseljevanje je slaba rešitev za problem pokojnin tudi iz drugih razlogov, saj je potem še teže reševati probleme.

Morda bi bila na voljo lažja rešitev. Pokojninske pravice bi lahko povezali z rodnostjo tako, da bi tiste, ki vzgojijo več otrok, za to nagradili. Tako bi imeti otroke dobilo svoj vidik „vlaganja“ v starostno varstvo. Tisti, ki imajo manj otrok ali jih nimajo, bi morali več varčevati sami. To bi bilo bolj pošteno do vseh udeleženih in sistem bi bil dolgoročno bolj vzdržljiv.

Bolj radikalna rešitev bi bila zmanjšati stopnjo javnega sistema PAYGO. To bi bila večja sprememba, končno pa bolj preprosta. Ne bi bilo potrebno izračunavati kompleksnih podrobnosti pokojninskega sistema, ki ima vedno nepravilnosti in luknje. Namesto tega bi tisti, ki imajo več otrok, avtomatsko dobivali boljše starostno varstvo, kakor je bilo to v preteklosti. Drugi, ki ne morejo ali ne želijo imeti otrok, bi lahko vlagali privarčevano razliko v večjo zasebno pokojnino.

Katero možnost bomo že izbrali, bo posledica svobodne človeške izbire. Kajti zadnja gonilna sila človeške zgodovine ni niti tehnologija niti ekonomija, temveč kultura. Včasih ponikne pod površino in se zdi, da je izgubila svojo pomembnost samo zato, da se znova dvigne in pokaže svojo preoblikujočo moč. Kakor je prepričljivo pokazal Viktor Frankl, ljudje celo v časih velikega pritiska, nasprotovanja in mučeništva ohranijo bistveno notranjo moč, ki se imenuje svoboda.

(1) Isaac Ehrlich and Jinyoung Kim, "Social Security and Demographic Trends: Theory and Evidence from the International Experience," Review of Economic Dynamics (2007, forthcoming); Michele Boldrin, Mariacristina De Nardi and Larry E. Jones, "Fertility and Social Security," National Bureau of Economic Research (NBER) Working Paper No. 11146 (2005).

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.