Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 1. marca 2014  na Primorskem. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow Umiranje ali razvoj ?
Umiranje ali razvoj ?
10 oktober 2006

Avtor: prim. Tone Kunstelj, dr. med., pediater

23 deklet, sošolk, starih trideset let, je do konca leta 2004 rodilo skupaj le 13 (trinajst!) otrok, ob tem, da ima ena med njimi štiri otroke. Kakšna sploh je lahko ob tem čudnem podatku demografska podoba Slovenije. V našem časopisju se le redko pojavi kak tehten prispevek o prihajajoči demografski katastrofi Slovenije, več beremo o takem dogajanju v drugih državah. Čudno, kot da se nas naše domače dogajanje ne tiče!

Strateški viri

V zgodovini človeštva zadnjih pet tisoč let (kolikor jo pač imamo zapisano) so bili strateški viri zelo različni. Dolgo je bila to zemlja oz. ozemlje, kasneje dišave, tkanine (svila), nato nafta, v prihodnosti (tudi že danes!) bo to menda pitna voda. Danes se v razvitih delih sveta počasi zopet vse bolj (a še vedno izrazito premalo!) zavedamo, da so tudi ljudje, predvsem dobro izobraženi, izrazit strateški vir.

Evropa se stara

Demografski podatek o številu rojstev, ki še zagotavlja osnovno biološko obnavljanje prebivalstva, je znan – 2,15 otroka na ženo. To število si danes v Evropi zagotavljata le Albanija (in Turčija), kolikor toliko visoko stopnjo rojevanja (seveda »visoko« za evropske razmere) poznajo v skandinavskih deželah. Izrazita izjema je Francija, saj članek v Delu (Evropejke vse manj rojevajo, z izjemo Francozinj, 29. november 2004, str. 5) zanjo navaja prirast prebivalstva z 232.000 več rojstvi kot smrtmi v letu 2003. Žal v članku ni bilo navedeno število otrok na družino, je pa zelo ohrabrujoč podatek, da se kar 45 % odstotkov Francozinj odloči za svojega tretjega otroka, kar bi že moralo zagotavljati število nad 2,15 otroka na družino.

Slovenci se lahko, ob Češki, Italiji, Estoniji in Ukrajini »ponašamo« z eno najnižjih stopenj rodnosti, ki se v zadnjih desetih letih giblje med 1,20 in 1,28. Zelo izrazito nizko rodnost imajo, razen Poljske (pa tudi tam se v zadnjih desetih letih demograska situacija zelo slabša), vse »tranzicijske dežele«, ki se po letu 1989 mukoma prebijajo iz gospodarskih, političnih in miselnih spon druge polovice dvajsetega stoletja, ki so jih ne le gospodarsko, ampak tudi idejno in moralno opustošile.

Stara se zelo izrazito tudi Slovenija, podatke o tem je zelo enostavno dobiti na internetnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije (www.stat.si/). Ko primerjamo popisa prebivalstva leta 1991 in 2002 vidimo, da se je v teh dobrih desetih letih število mladine do vključno 19. leta starosti zmanjšalo za 22%, hkrati pa je število oseb, starejših od 65 let poraslo za 35%! Presegli smo kritično točko staranja naroda, ker je število oseb, starejših od 65 let, že večje kot število mladih pod 15. letom. V letu 2003 je v Sloveniji umrlo 2130 več ljudi kot pa je bilo rojstev.

Razlogi za staranje

Evropa predvsem ni toliko stara, kot je premalo mlada. To pomeni, da je staranje Evrope hkrati odraz premalo rojevanja in vse večjega števila oseb, starejših od 65 let. K slednjemu pripomore tako višji standard, boljša prehrana in predvsem boljše zdravstveno varstvo. Med razloge za manj oziroma premalo rojevanja navajajo dvig izobrazbene ravni žena, večjo stopnjo njihove zaposlenosti in s tem obremenjenost s poklicnim delom, hkrati pa večjo ekonomsko neodvisnost; velik vpliv ima tudi dvig standarda, nestabilnost delovnih mest za mlade žene in neugodna stanovanjsko politiko za mlade družine. Na TV smo lahko, morda sploh prvič v širši javnosti, pomladi 2004 slišali tudi odkrito mnenje, da gre za nekakšno razvajenost sodobnega evropskega človeka.

Posledice staranja

Ker je otrok vse manj bodo delo izgubljali šolniki. Prvo krizno področje! Vedno več bo starega prebivalstva, ki bo vse dražje. Starejši človek potrebuje bistveno več zdravstvene oskrbe, vse višje bodo morale biti prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje (ob manj zaposlenih bo manj vplačil). Drugo krizno področje! Staranje prebivalstva prinaša vse večjo potrebo po domovih za upokojence. Potrebovali bomo seveda tudi več in več osebja za delo v teh domovih in tudi za nego na domu. Varstvo starejših generacij bo potrebovalo več in več denarja. Tretje krizno področje! Vse več denarja bo potrebno za pokojnine. Potrebno bo oklestiti pokojnine ali pa dvigniti prispevne stopnje in delati vse dlje v starost. Generacije, ki odhajajo v pokoj in bodo prve trpele poslabšanje pogojev za upokojevanje, so to krizo pokojninskih sistemov dejansko povzročile, saj so prav one pričele z vzorcem izrazito padajoče rodnosti in bodo to v bodoče še kako bridko občutile na lastni koži. Četrto krizno področje! Staranje prebivalstva bo pomenilo da bodo tudi delovna mesta zasedena s povprečno vse starejšimi ljudmi. Starejši človek pa je praviloma manj odprt za novo znanje; to bo dodatno prizadelo gospodarsko uspešnost naroda. Starci pač ne tečejo več prav hitro! Peto krizno področje!

Trg delovne sile

Trenutno imamo v Sloveniji okoli 90.000 ljudi, ki so na Zavodu za zaposlovanje prijavljeni kot brezposelni. V desetih letih jih bo še komaj kaj. Generacije, rojene med leti 1945 in 1955, ki so štele okoli 35.000 otrok letno, bodo namreč v naslednjih desetih letih množično odhajale v pokoj. Njihova mesta bodo pričele zasedati generacije, rojene po letu 1980, ki so vse manjše in brezposelnost se bo biološko izničila. Po letu 2010, morda 2015 bo Slovenija že iskala tujo delovno silo, ker domače ne bo več dovolj. V naslednjih desetih letih se bo upokojila velika generacija zdravnikov, ki se je zaposlila v KC Ljubljana ob njegovem zagonu v začetku sedemdesetih let. Kdo jo bo nadomestil? Krizo, ki jo bomo čutili tedaj v zdravstvu, bodo zelo podobno doživljala tudi vsa druga področja.

Kakšno delovno silo bomo potrebovali v teku naslednjih desetih let in kasneje in od kje bi jo lahko dobili? Potrebovali bomo vedno bolje izobraženo, vedno višje kvalificirano delovno silo, katere pa je izven Evrope relativno manj. Hkrati bodo tako delovno silo potrebovali po vsej Evropi in ker jo bodo lahko zahodno in severno od nas praviloma bolje plačali in ji nudili boljše delovne in življenjske pogoje, bo torej nam ostala na razpolago manj kvalitetna delovna sila, kar bo pomenilo še dodatno zaostajanje za gospodarstvi dosedanjih članic EU in ne približevanje njihovi gospodarski uspešnosti. Istočasno bo lahko tudi del domače inteligence ob prostem pretoku delovne sile znotraj EU uhajal tja, kjer bo imel boljše delovne pogoje, večji dohodek in sproščeno gospodarsko in politično ozračje! G. Marko Kos nas je v svojih razmišljanjih v našem časopisju in revijalnem tisku že nekajkrat postavil na trda, realna tla predvsem glede razvojnih potencialov Slovenije! Rešitev tega vprašanja zahteva čimprejšnje ukrepanje, sicer nas lahko to gospodarsko pokoplje po letu 2010!

Je rešitev sploh možna?

Prof. Janžekovič, dr. Lojze Gosar, dr. Drago Čepar, dr. Malačič, da naštejem samo nekatere, so nas v preteklosti opozarjali na črno demografsko sliko Slovenije, nis(m)o jih slišali. Tudi sam sem o tem zaman pisal v svoji knjižici »Vzljubimo otroke« (Salve, Ljubljana 1992, predelana za Karitas leta 2004). O svoji bodočnosti, o svojem obstoju se ne sprašujeta ne mali človek, ne visoka politika.

Francija (v nekaj manjši meri skandinavske dežele) je primer dežele, ki s svojo načrtno družinsko in demografsko politiko dosega dobre uspehe. Naša država družinske in prebivalstvene politike sploh nima, za te zadeve se preprosto nismo menili, za naše politike niso obstajale. O družini je bilo v naši politiki govora le v letih 1989 do približno 1994. Leta 1993 je naš Državni zbor sprejel Resolucijo o družinski politiki, ki se jo izvaja zelo parcialno. Rojstva nam še kar padajo, v zadnjih petih ali šestih letih imamo že negativni prirast prebivalstva, ki je v letu 2002 znašal več kot 800, leta 2003 pa že 2130 oseb!

Potrebujemo pozitivno naravnano družinsko in prebivalstveno politiko

Prav vesel sem bil, ko se je v predvolilni kampanji jeseni 2004 družinska in (prvič tudi) demografska problematika pojavila kot pomemben del debat in nastopov kandidatov za Državni zbor. Ob debatah o prebivalstveni politiki sicer vedno slišimo, da le en ukrep ne prinese nobenega uspeha. S tem se povsem strinjam. Potrebujemo politiko mnogih malih in pozitivno naravnanih korakov v korist družin, materinstva, otrok in to na mnogih področjih.

Na področju stanovanjske politike smo se s cenami kvadratnega metra stanovanja že izenačili z EU (ob nižjih dohodkih), ob tem pa nimamo pametne stanovanjske politike za mlade in za številčnejše družine. Potrebujemo dobro urejeno in celodnevno otroško varstvo, kjer ne bodo starši iz urejenih družin sofinancirali (skupaj z državo) varstvo otrok iz navideznih samohranilk.

Delovno-pravna zakonodaja na eni strani pretirano ščiti zaposlene, na drugi strani pa z gorjačo, ne s palico, tepe mlade žene, ki jim delodajalec z grožnjo prekinitve delovnega razmerja greni odločanje za materinstvo. Hkrati pa dostopnost dela s skrajšanim delovnim časom za mlade matere, kar je dobro razvito področje v mnogih državah EU, ostaja bolj na papirju. Servisnih dejavnosti za pomoč družinam nam primanjkuje, hkrati so za večino mladih družin predrage.

Do otroških dodatkov je upravičenih vse manj družin, o progresivni lestvici za vsakega nadaljnjega otroka v družini lahko le sanjamo. Pri otroških dodatkih bi lahko prvega otroka morda celo mirno izpustili, če želimo spodbuditi rojstvo tretjega otroka, saj nam šele tretji otrok v družini zagotavlja ekonomsko, kulturno in narodno preživetje! Le po hudih protestih je finančno ministrstvo konec leta 2003 omililo načrtovane spremembe zakonodaje o dohodnini, ki bi bila naklonjena le edinčkom, udarila pa bi družine z več kot dvema otrokoma; s tem bi ljudem še dodatno privzgajali miselnost enega ali največ dveh otrok. Nova davčna zakonodaja, ki jo v letu 2006 uvaja Janševa vlada, prav tako otrokom ni naklonjena, še posebno ne številčnejšim družinam.

Da ne bo nesporazuma – ne zavzemam se za nobeno prisilo, potrebujemo pa zdrave in trdne družine, v katerih se starši ne bodo bali sprejeti svojega tretjega otroka. Potrebujemo državo, ki bo staršem to omogočala, ki jih bo, če se tako odločijo, za to tudi nagradila. V že omenjenem članku o rojevanju Evropejk, je navedeno, da se 80% Francozinj odloči za svojega drugega in kar 45% za svojega tretjega otroka. Pri nas so te številke dva do štirikrat nižje, saj rodi (Statistični letopis 2003) le 35% Slovenk svojega drugega in vsega 10,5% žena svojega tretjega otroka! Družin, ki imajo tri otroke, je po popisu leta 2002 v Sloveniji le 5,78%. Preprosto, potrebujemo popolnoma drugačno miselnost, kot pa jo imamo danes, potrebujemo vzdušje, ko bodo (čeprav jih ne uporabljamo več) po naših vrtovih zopet plapolale najlepše zastave življenja – otroške plenice.

Kaj še potrebujemo? Potrebujemo močan resor za družino znotraj Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki bo skrbel ne le za izvajanje utečenih, rutinskih nalog (otroški dodatki, porodniški dopust, starševski dopust …), ampak bo znal v Slovenijo vnesti več optimizma, veselja do življenja, naklonjenosti materinstvu (in očetovstvu), skratka pozitivno miselnost, katero pogrešamo že dolga desetletja. Če ne potrebujemo celo samostojnega državnega sekretarja pri kabinetu predsednika vlade, ki bi med ministrstvi koordiniral družinsko/prebivalstveno politiko in v bodočnosti neizogibno potrebno imigracijsko politiko.

Kam nas je vodil dosedanji popolni družinski in prebivalstveni liberalizem? Če nam namreč ne bo uspelo ustvariti pozitivnega, družini in otrokom naklonjenega vzdušja, bo šlo navzdol šolstvo, kultura, gospodarstvo, jezik in okoli leta 2200 bo umrl poslednji Slovenec. Na nagrobnik mu bodo napisali: »Tukaj leži poslednji predstavnik Slovencev, naroda, ki ni ljubil življenja«.

Pa vendar – kljub vsemu negativnemu ki se je v preteklih desetletjih, pa tudi v petnajstih letih demokracije po letu 1990 – zgrinjalo na naše matere in naše družine, nam izza oblakov le počasi sije tudi nekaj sončnih žarkov. Naše matere se ne dajo, saj so Slovenke v zadnjih dveh letih, 2004 in 2005 krivuljo rojstev zopet, vsaj rahlo obrnila navzgor. V teh dveh letih so se rojstva s 17.170 porasla na nekaj čez 18.000 novorojencev. Novo upanje se torej budi! Na vsakemu izmed nas pa je vesela naloga in dolžnost, da to upanje podpremo »z vsemi štirimi«.

Pričujoče razmišljanje je bilo v letu 2004 objavljeno v Družini, spremenjeno za AMPAK januarja 2005 in tule skrajšano ter malo posodobljeno.

prim. Tone Kunstelj, dr. med., pediater

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.