Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow Svetost in skrivnost telesa
Svetost in skrivnost telesa
15 januar 2008
Avtorica: Alenka Rebula
Slutnja, da v človekovem telesu delujejo božanske in skrivnostne sile, ki si jih ne moremo podrejati po mili volji, se pojavlja v večini nam znanih kultur. Zato upoštevanje svetosti in skrivnosti telesa ni stvar verske, temveč občečloveške, vsem skupne in pradavne izkušnje. Čeprav je to izročilo danes izrinjeno iz splošne zavesti, lahko poveže verne in neverne v skrbi za razvoj novih generacij. Dostopnih informacij o spolnosti današnjim mladostnikom v glavnem ne manjka, manjka pa vpeljevanje v čustvovanje in v sozvočje med telesom, čustvi, razumom, etiko in duhovno razsežnostjo. Zato se bom ustavila predvsem ob tem ozadju, ki bistveno vpliva na možnost, da bodo sposobni zaživeti ljubezen celostno, z vso močjo svoje telesne, čustvene, umske, socialne in duhovne enkratnosti. V predavanju se prepletajo uvod o potrebi po novem pristopu k spolni vzgoji ter štirje tematski sklopi:
  • telo kot izkušnja komunikacije v družini, erotizacija osebnosti;
  • slog navezovanja kot osnova za partnersko ljubezen;
  • razvijanje ljubezenske sposobnosti, izkušnja prve ljubezni;
  • kultura popredmetenja, vloga vzgojiteljev, malo drugače o vprašanju zgodnje nosečnosti.

Komunikacijska občutljivost telesa in odzivnost za čustva drugega se porajata od rojstva do mladosti: tega se naučimo v družini. Vloga družinskih odnosov v nastajanju čuteče, spoštljive, ustvarjalne telesne govorice je nenadomestljiva: nežnost do otrok, spoštovanje njihovega telesa, sočutje, sposobnost, da njimi delimo zdrave užitke in da smo jim vzgled srečne, čustveno bogate telesnosti, so bistvo vzgoje za ljubezen. Ob odraslih se lahko učijo, kako važno je prepoznavati in izražati svoje občutke in želje, drugemu pomagati, da nas spozna in nam ustreže, kadar je to za nas bistveno, gojiti sočutno, vedro, toplo, nenasilno telesno sporočanje in zaupanje v življenje. Koliko te naravnanosti nosijo v sebi, ugotovimo, če opazujemo njihov slog navezovanja, tega pa prevzamejo od pomembnih odraslih.

Sposobnost za ljubezensko življenje se razvija skozi mnoge stopnje: verjeti je treba, da smo tega vredni, biti sposobni prepoznati človeka, ki nas je pripravljen zvesto in globoko ljubiti, čutiti odpor do ljudi, ki so do nas razpoloženi osvajalno in koristoljubno, vzdržati porajanje velike ljubezni, ki od nas zahteva življenjsko prenovo, znati ohranjati to ljubezen, jo razvijati in braniti, razviti svojo sposobnost, da ljubimo življenje in se pustimo ljubiti. Mladim lahko vse to nakažemo na mnogo različnih načinov, od otroštva do odraslosti.

Ovire v iskanju ljubezni (na primer velika nesrečna ljubezen) lahko zelo negativno vplivajo na razvoj mladih ljudi. Te rane težko preprečimo, lahko pa mladim pomagamo razviti veliko samospoštovanje in odpornost za čustveno trpljenje, saj je ljubezensko trpljenje eno najintenzivnejših oblik bolečine in močno destabilizira mladega človeka (in odraslega!). Prva razočaranja lahko mlade preusmerijo v zavračanje sebe, v grenkobo, zaradi katere lahko zavržejo svoje sanje, svoja čustva in svoje telo, se izgubijo v samouničevalnih zvezah, izgubijo upanje, da bi lahko bili sposobni osrečujoče ljubezni. Prva ali velika ljubezen je pretresljiv dogodek, ki razrahlja osebnost do temeljev, mladi pa na vse to seveda ne morejo biti pripravljeni. Ne smemo podcenjevati moči čustev, mladi naj bi vedeli, da je njihovo čustvovanje važno in presežno, vedeli naj bi, da je tudi za nas odrasle to dogajanje vredno spoštovanja in da postopoma usposablja za velik osebnostni podvig: pristno, globoko ljubezen v dvoje. Naša kultura mladim premalo govori o moči velikih čustev. Ljubezen namreč zajame in razvname vsa čustva: veselje, strah, bolečino, jezo, navdušenje, obup ... , mladim pa je lastna notranjost pogosto tuja, nedostopna. Nepismenost na področju čustev pomeni, da svojega čustvovanja ne poznamo, o njem (zlasti v družini) ne govorimo in ga zato tudi ne moremo razvijati.

Sposobnost, da kljubujejo družbi potrošnje in neodgovornosti, nastaja dolgo let predvsem v družini in je sad osebnostnega zorenja. Toda vrednot ne moremo vcepljati, mladim lahko le pomagamo, da se sami zavzamejo zase in odkrijejo svoje vodilne vrednote. Obvarovati otroštvo je naloga staršev in okolja, pozneje pa je veliko odvisno od prijateljskih vezi, ker prevzame vodilo vlogo odnos med vrstniki. Ob primernih vzpodbudah in v okviru jasnih meja lahko mladi sami spoznajo, kaj je pristno in kaj umetno, če jim znamo vse to približati iskreno in čuteče. Odrasli lahko dvigamo njihovo odpornost pred vsem, kar jim vsiljujejo mediji in oglaševanje, a moraliziranje ne pomaga. Mlade rešuje le etika, ki se porodi iz njihovega lastnega iskanja in čustvene vpletenosti.

Uvod

Pojem spolne vzgoje kot informacije je danes v glavnem neuporaben za pristop k ljubezenski problematiki pri mladostniku. Preozek je in izvira iz pristopa, ki ga je razvila evropska civilizacija predvsem v zadnjih stoletjih: človeka delimo na ločena področja, ki so zato (tako si domišljamo) bolje opredeljena in zato tudi obvladljivejša.

Naša tradicionalna predstava o spolni vzgoji je slonela na naslednji predpostavki: če vem, kako kaj deluje, lahko to obvladam. Znanje bo potemtakem vplivalo na vedenje. Znanje seveda pomaga, da prevzamemo oblast nad strojem ali računalnikom, kajti če vemo vse o delovanju aparata in se usposobimo, ga znamo tudi pravilno uporabljati, pa še tu nam jo človeški faktor lahko zagode in je pogosto nepredvidljiv. Odnos do ljubezenskega življenja in do lastne osebnosti v odnosu do partnerja pa je še veliko bolj zapleten, zato spolna vzgoja, ki daje le informacije, nikoli ne daje želenih rezultatov. Kar ne prodre v mladostnikov doživljajski svet, to se ne zasidra v čustveni spomin in zato ne vpliva na samozavedanje in vedenje. V kritičnih trenutkih ali ključnih odločitvah (in prav tja bi mi radi segli) pa sploh prevladajo samo najgloblje zakoreninjeni nagibi.

Organski načrt, s katerim se bomo lahko približali mladim pri odraščanju, zahteva temeljito samokritiko našega pristopa, spremembo našega obzorja, novo paradigmo. Naj nakažem samo osnovna izhodišča zanjo, saj zajema mnoge vede in jo lahko oblikujemo le postopno ter v srečanju mnogih raziskovalnih naporov. Povezati bo treba celosten pogled na zdravje, odkritja o navezanosti in nevroznanost, medkulturne študije, specifiko adolescence in družbeno kritiko predvsem glede odnosa do ženske.

Zanimivo je, da stare kulture sploh niso imele pojmov, ki bi izražali posamezne funkcije in dele telesa, kot jih poznamo mi. Sodobna delitev na specializacije, ki se je obnesla v tehnološkem razvoju, nima veliko opraviti s tem, kar ljudje izkušenjsko in stvarno smo. Organizem je bil vedno eno z nevidnim in psihičnim, obenem pa del okoljskega in socialnega organizma. Naši spolni organi in vsi občutki in čustva, ki so z njimi povezani, živijo predvsem v naši nevidni izkušnji, v psihičnem svetu, v imaginariju, ki ga doživlja telo. Nagovoriti moramo notranjo izkušnjo, da bomo lahko govorili o telesu. Lastno telo je skrivnost, ki jo mora vsakdo šele odkriti, telo v ljubezni pa je najgloblja skrivnost.

Neosebna informacija nima dostopa do mladostnikove izkušnje, do njegovega občutenja sebe. Če mladim pokažemo nazorno prosojnico s spolnimi organi, je zelo možno, da jo bodo dojemali v podobnem stanju čustvovanja in zavesti kot prosojnico o prebavilih ali o vodovju Kenije, predvsem pa to ne bo njihov spolni organ in zato ga ne bodo povezali s svojim. Dobro se spominjam predavanj o spolni vzgoji iz mladih let, ki niso imela nobene zveze z mojim občutenjem lastnega telesa in čustvovanja in v meni niso sprožila nobene soudeleženosti. Mene in moje vrstnike so pretresali glasba, ljubezenska literatura in filmi, zaljubljenost ... Tam smo zadrhteli tudi telesno, tam so zaživele naše drame, medtem ko smo mirno brisali nevznemirljiva predavanja o spolni vzgoji.

Mladim ne moremo približati vprašanja spolne identitete in ljubezenske problematike, če govorimo, da je telesnost skupek nagonov ter celic, tkiv, živcev, hormonov ... Pojav človekove telesnosti je neskončno širši, od nas zahteva skromnost, če naj spregovorimo verodostojno in stvarno . Šele ko usmerimo svojo pozornost na vse neznano, si začenjamo omogočati stik z mladostnikovim bivanjskim položajem.

Zakaj skrivnost in svetost telesa

Občečloveška dediščina kultur našega sveta govori o tem, da je ena od najmočnejših in težko obvladljivih sil v človeku prav spolno obarvana ljubezen. Človeka zajame z neznansko močjo, ki jo že od nekdaj povezujemo s skrivnostnim in svetim, kot na primer v prastari Visoki pesmi. V človekovi praizkušnji ima neznano oziroma skrivnostno vedno tudi pridih svetega, nedotakljivega, presežnega. Tudi ljubezenska strast v svoji najmočnejši fazi ima te značilnosti. Vez s tem občutenjem, ki ga poznamo od nekdaj, je v procesu modernizacije težko ohraniti in prevrednotiti, a če jo preziramo, bo izpodkopala naša vzgojna prizadevanja podobno kot mogočna podtalnica. Če popolnoma obidemo ta antropološki vidik, ko razmišljamo o uvajanju v spolno ljubezen, izpustimo nekaj ključnega. Zato sem hotela to poudariti tako v naslovu kot v uvodu kljub temu, da lahko ta pristop omenjam le bežno zaradi omejenega časa, s katerim tu razpolagam.

Odnos do ekstatičnega je ključno vprašanje vzgoje za ljubezen, saj je prav zaljubljenost ena od poti, da mladostnik doživlja pretresenost zavesti in telesa.

Iskanje izrednega, tveganega in ekstatičnega ni le značilnost mladostništva, čeprav je prav mladostnik še posebno ranljiv na tem področju. Prestopanje mej vsakdanjosti, racionalnosti in norme ter iskanje stika s skrivnostjo je del naše skupne zgodovine, antropološko dejstvo: vsa ljudstva poznajo obrede, plese, gobe in rastline, najrazličnejše postopke za ekstazo, za izgubo sebe, za srečevanje presežnega. Pri sodobnem človeku se ta nepriznana potreba vriva kot iskanje vznesenosti v alkoholni ali drugačni omami ter v iskanju posebnih stanj zavesti in nadmoči na najrazličnejše načine. Podobne mladostnikove potrebe odrasli še posebno težko sprejemajo in uravnovešajo. Toda privlačnost ekstaze je mogočna, saj omogoča občutenje lastne vrednosti in zlitosti s svetom, izniči strah pred življenjem in občutke šibkosti, osamljenosti in ločenosti od drugih, ki so tako pogosti pri mladostnikih.

Celostna podoba zdravja

O pomenu odnosov kot ključnega dejavnika človekovega življenja in razvoja govorijo vsa sodobna odkritja o tako imenovanih socialnih možganih (D. Goleman, 2006). Vse, kar se pri človeku dogaja pomembnega, poteka skozi odnose. Naša medosebna odvisnost je ogromna, a jo (verjetno prav zaradi tega) še vedno izrivamo iz zavesti. Sodobni človek težko priznava, kar omejuje njegovo samozadostnost in raje goji iluzijo racionalnega samonadzora. Promocijo zdravja je nujno povezati z vprašanjem (vseživljenjskih) zdravih odnosov, kar pa se danes ne dogaja.

Za ilustracijo kratkovidnosti in nepovezanosti pristopov bom navedla le nekaj primerov iz italijanske zdravstvene politike, ker te razmere kar dobro poznam: • ob spremljanju nosečnosti in po porodu (še posebno pri nedonošenčkih) se ne izvaja nobena oblika dosledne in celostne preventive za zdrave odnose, ne preverja se pogojev za duševno zdravje matere, družine in otroka; tudi pediatri pozneje tega ne izvajajo; • mladi vedo veliko več o spolnosti kot o zdravih čustvenih odnosih, saj je to veliko zahtevnejša in veliko bolj neoprijemljiva tema, ki globoko in pogosto boleče zareže v njihovo izkušnjo in v družinsko tkivo; • izobraževanje vzgojiteljev ne zajema spoznavanja sebe, družinskih dinamik in vprašanja navezanosti; • nasilje nad žensko in otrokom ter zlorabe ne sodijo v šolske učne načrte in čeprav družinske izkušnje mladih globoko vplivajo na šolsko življenje, se v njem ne morejo izraziti kot izobraževana vsebina; • projekti za mlade o kajenju in alkoholu, zdravi prehrani, spolni vzgoji in odnosih so ločeni med seboj; patologija odnosov pa nič manj ne zastruplja kot kajenje, alkohol in droge, enako težko jo zdravimo kot vsako drugo odvisnost, prenaša se na družinske člane, vodi v motnje prehranjevanja in v tvegano vedenje, a ni sistematično vključena v zdravstveno preventivo. Še vedno ostajamo pri občasnem sestajanju različnih specialistov, ki govorijo na isto temo, a vsak v svojem jeziku, kar potem daje vtis, da smo zadostili celostnemu pristopu. Toda seštevek pogledov še ni celosten pogled. Sociala, šolstvo in zdravstvo delujejo po ločenih tirnicah in strokovnjaki posameznih področij ne izdelujejo skupnih, organskih pristopov, ki bi preobrazili tudi posamezno stroko. Svetovna zdravstvena organizacija že dolgo posreduje svoja priporočila državam na osnovi najširšega pojmovanja zdravja kot celostne (fizično-psihično-socialno-duhovne) razsežnosti našega bivanja. Tudi v EU sta se uveljavila pojma life skills (življenjske veščine) ter opolnomočenje (enpowerment), ki povzemata usposobljenost za zdravo osebno in družbeno življenje. Te veščine omogočajo, da človek sam vse življenje odgovorno skrbi za svoje blagostanje, odnose in samouresničenje. Odrasel človek naj bi bil sposoben plodne navezanosti, samopomoči, bogatega socialnega življenja in družbene soudeleženosti.

Iz tega potem nastaja odpornost proti življenjskim obremenitvam, ki jim nihče ne uide. Problematika odnosov zajema celega človeka od rojstva do smrti, tako na osebni kot na širši ravni, zato moramo delo nastaviti preventivno, dolgoročno (vseživljenjski pristop), celostno (vsa področja našega bivanja) ter odnosno (z vzpostavljanjem odnosov). Temelj človekovega zdravja so zdravi odnosi. Poleg tega moramo upoštevati, da se mladi vzgajajo predvsem v skupini oziroma med seboj. Njihovi možgani in organizmi so v določenem obdobju tesno prepleteni in zato bi bilo smiselno, da iščemo sodelovanje z njihovim svetom. Glasba, animatorji in novi mediji za mlade so pogosto uspešnejši od nas. Z njimi bi ustvarjalci socialne in zdravstvene politike s pridom sodelovali, ko bi le znali in hoteli. Na tem področju smo (razen redkih in občasnih velikih dogodkov) pustili prosto pot industriji, ki ne varčuje s sredstvi in ki je veliko bolj dinamična od nas, sposobna bliskovitega prilagajanja spreminjajočim se razmeram in vsakdanjega, kapilarnega prodiranja v mladostnikovo doživljanje sveta in sebe.

Telo je ustvarjeno za odnose

Pomen telesa bom skušala prikazati najprej tako, da ovrednotim sposobnost za vzpostavljanje odnosov, ki jo ima naš organizem. K nam pristopi neznan človek in še preden lahko kakorkoli uporabimo svoj razum (višje predele korteksa), naš organizem z bliskovito hitrostjo oceni, ali je drugi zanesljiv ali ne: amigdala in raznovrstni zrcalni nevroni preberejo izraz oči, obrazno mimiko in telesno govorico in v ritmu tisočink sekunde sprožijo hormonski in vegetativni odziv. Milijarde preklopov po celem telesu povežejo (v nekaj desetinah sekunde) vse podatke in ustvarijo občutek nelagodja ali sproščenosti pred tujim človekom, ki je prepoznan kot nevaren, sumljiv ali okvirno zanesljiv, privlačen ali odbijajoč. Ne samo to: ocenitev je izvedena glede na okoliščine ter v povezavi z vsem, kar smo, z identiteto, z našimi spomini, kajti vsak človek se boji, veseli, zaupa glede na svoje izkušnje. Vse to je izpeljano mimo naše volje in zavesti, v režiji "varnostnih" omrežij možganov ter celega organizma. Zavest bo v naslednjih minutah uporabila vse zbrane podatke, preverjala, razmišljala, zakaj čutimo strah in nezaupanje, izdelala svoje hipoteze in navodila za ukrepanje. A višji procesi brez osnovnih podatkov (občutkov), ki jih izdela organizem, nimajo nobene možnosti. Telo ni snov, skupek organov, mehanizem. Telo zna nagovarjati psihični svet, psihični svet pa govori kot organizem. Gre za neločljivi ples življenja, za milijarde molekul, ki v skrivnostni govorici skupaj ustvarjajo osebnost. Vse doživeto se spreminja v molekule in vse, kar se dogaja organizmu, ta spreminja v občutke, čustva, misli. Telo prehiteva našo racionalnost, deluje pred njo in ji pomaga. S svojimi refleksi varuje naše bistvene potrebe, nas brani in rešuje, opozarja in nas zna dobesedno iztrgati smrtni nevarnosti. Občutki niso zanemarljiva podrobnost ali motnja, so sijajni in nenadkriljivi senzorji, bralci realnosti. Toda čutimo in slišimo le, če smo zelo občutljivi, pozorni, dovzetni, v našem času pa je te pozornosti vedno manj.

In kateri je glavni podatek iz zunanjega sveta, za katerim smo nenehno na preži, kaj je najpomembnejše za naš občutek varnosti, na kaj naj telo predvsem pazi? To so soljudje, kajti nobenega pojava ni, ki bi imel tako moč nad človekovimi občutki, kot so (predvsem najpomembnejši) drugi.

Slog navezanosti

Pri vzgoji za ljubezen v dvoje gre za zelo široko in dolgoletno usposabljanje od otroških let do odraslosti. Osnovnega pomena za mladega človeka je njegov slog navezanosti (Siegel, 2004), ki je sad družinskih odnosov oziroma odnosov s pomembnimi odraslimi. Kakovost tega odnosa je bistvene važnosti pri iskanju partnerja in pri doživljanju lastne vrednosti in potreb v odnosu. Ta slog vključuje nevrovegetativne, čutne in čustvene občutke, jih povezuje s prefrontalnimi centri samouravnavanja in socialne inteligence (OFC), razvija pa se od rojstva naprej.

Iskanje partnerja zato ne poteka naključno. Mladi nosijo v sebi pravzorec prvih in najintenzivnejših odnosov, ki so preoblikovali njihovo psihofizično odzivnost. Slog navezanosti ni vrojen, je v celoti pridobljen, vrojena nam je le potreba po navezanosti. Ta nagon se pojavi na začetku življenju in mu je zaupano psihično in fizično preživetje otroka. Temeljne ljubezenske občutke, ki se bodo pojavljali pozneje v življenju, smo spoznali v zibelki: občutek, da brez ljubljenega ne moremo preživeti, strastna navezanost na ljubljeno telo, hrepenenje po bližini in zlitosti, občutek, da imamo v tem objemu vrednost in smisel ...

Telo je nosilec odnosov in priča doživetega, obenem pa nemi klic nedoživetega in bistvenega. Sočutna starševska ljubezen, v kateri ni samoljubja ali izgube sebe, ustvarja vzdušje za razmah otrokovih ljubezenskih sposobnosti. Ker pa mnogim odraslim manjka osebna notranja varnost, v mnogih zvezah pa osrečujoča, zaupna povezanost s partnerjem, vsaj polovica otrok v naši družbi ne doživi svojega telesa in svoje osebnosti na način, ki sem ga opisala. Usklajevanje v ljubezni je namreč proces, ki se ga naučimo v odnosu s starši, zajema pa organizem v celoti.

Ob osrečujočem stiku s človekom, ki ga imamo radi, se aktivirajo ista možganska omrežja pri obeh (predvsem limbični in prefrontalni centri ter vse vrste zrcalnih nevronov), prav tako oba sprostita podobne snovi dobrega počutja, navezanosti in ugodja. Ko po dolgem času na postaji pričakujemo, da se otrok vrne, sproščamo veliko dopamina, hormona pričakovanega užitka, ko ga objamemo, pa oksitocin, hormon medsebojne navezanosti. Ob tem seveda potekajo tudi mnoge druge zelo zapletene spremembe, a važno je vedeti, da se v osrečujočem srečevanju naši organizmi, čustva in samodoživljanje nezavedno in intenzivno usklajujejo. Možganska slika našega in otrokovega doživljanja sta si v tem trenutku zelo podobni.

Ali se ne zdi, da pravzaprav opisujemo isto, kar doživlja zaljubljeni par? Ko čutimo, da ljubljeni ravna z nami tako, da se počutimo lepe, težko pričakovane, varne, nahranjene, z občutkom, da sije nad nami naša srečna zvezda? Toda teh občutkov ni mogoče ne improvizirati ne izsiliti, preplavljajo nas le, če je odnos varen, osvobajajoč in osrečujoč.

Važno je vedeti, da ima mlad človek že močno izdelan način doživljanja ljubezni, prejemanja in dajanja. Samorazkrivanje in prepuščanje drugemu je že naravnano na slog, ki ga obvlada. Ne more se izražati drugače kot v jeziku, ki ga zna govoriti, prav tako lahko razume samo jezik, v katerem je bil nagovorjen. Seveda so možne velike razlike zaradi temperamenta in značaja, nadarjenosti, ambicij in drugih silnic enkratne osebnosti. A sredi vseh teh razlik ostaja slog običajno prepoznaven in predvsem neobvladljiv, dokler ga ne ozavestimo.

Slog navezanosti globoko vpliva na sposobnost, da ljubezensko-spolno doživljamo svoje telo in osebnost. Postopku, v katerem postane človek telesno in duševno dovzeten za ljubezensko hrepenenje, pravimo tudi erotizacija osebnosti.

Erotizacija osebnosti

Sposobnost za erotično doživljanje je zelo razvejena sposobnost, ki vključuje mnoge druge. Eros se nam v grški mitologiji javlja opremljen s puščico, ki drugega predre. Prav za to gre: erotika predpostavlja, da nam je drugi privlačen do take mere, da predre našo samozadostnost ter nas iztrga zaprtosti vase. Nenadoma nam je drugi vir hrepenenja in obenem užitka, sebe pa doživljamo v očarljivi preobrazbi, kajti vsak srečno zaljubljen človek se počuti lepšega, pogumnejšega, sposobnejšega in pomembnejšega. Življenje dobi nov smisel, želja po neločljivem stapljanju z izvoljenim nas prevzame in dobi absolutno prednost. Telo je omehčano in prekrvljeno, nasičeno s hormoni, ki pospešujejo zlitost doživljanja, vzhičenost in neutrudnost v teženju za drugim. Erotizirana je potemtakem cela osebnost, vidna in nevidna, ne gre le za telo in za spolne organe.

Spolnost je predvsem spremenjeno samodoživljanje, saj po celem telesu poteka občutenje ljubezenske naravnanosti do drugega povezano z občutenjem lastne privlačne sile. To stanje vklaplja tako kožno površino, mukoze in tkiva kot možgane in živčevje na vseh ravneh, zajame pa tako preteklost kot prihodnost in potegne v svoj brezčasni vrtinec celoten psihični prostor. Priprava na te pretrese se začne v otroštvu in brez postopne erotizacije otrokovega organizma ne more biti blagodejna. Samo odnosi ljubezni preobrazijo otrokovo telo na način, da postane sposobno sprejemati in upravljati navale spolne ljubezni.

Ljubezenska sposobnost nastaja z izkušnjo, ki aktivira in stabilizira omrežja za ustrezni nevrofiziološki zagon (dopaminsko-endorfinsko-oksitocinski ciklus). Ta mobilizira najgloblje sloje osebnosti, usklajuje uravnavanje vseh procesov ter doseže, da drugega odkrijemo kot edinstvenega partnerja, se nanj navežemo in smo do njega skrbni in zaščitniški, a tudi odvisni od njegove bližine naklonjenosti.

Sposobnosti za globoko in trajno navezovanje

Cilj sodobnega pristopa k spolni vzgoji je zato omogočanje razvoja erotizirane, ljubezensko oživljene osebnosti, ki v odnosu s seboj, z drugim in s svetom doživlja, izraža in uresničuje svojo ljubezensko odprtost in moč. Ta pa je vezana na našo sposobnost, da hrepenimo, da si predstavljamo in tudi zelo želimo ter pričakujemo potešenost. Važno je dvigati erotične sile osebnosti, omogočati sanje, izostritev lastnih želja. Mladi bi morali hraniti svoj imaginarij, brati o ljubezni, doživljati ljubezensko poezijo, gledati filme, ki jih lahko nagovorijo, o tem govoriti, igrati, pisati ... da bi se lahko vse to umestilo v njihovo samodoživljanje in se udomačilo. S ponavljanjem uspešnih (otroških) izkušenj navezanosti opremimo mladega človeka z vzorcem za osrečujoče, tesne odnose, v katerih dosežemo razumevanje in se lahko polno izrazimo. Seveda niso vsi poskusi uspešni in tudi ne prvič in takoj, a dolgoročno je mladostnik z ustreznimi izkušnjami načelno zaščiten pred najhujšimi oblikami samouničevanja na katerikoli ravni.

Preobrazba iz posameznika v bitja dvojine seveda ni lahka. Naj samo na kratko omenim nekaj sposobnosti, ki omogočajo vstopanje v zrel ljubezenski odnos, ustrezno izbiro partnerja in dolgoročno navezanost. • prepričanje, da sem vreden človeka, ki me bo globoko ljubil takega, kot sem, z dušo in telesom, z mojimi vrednotami vred; ki me ne bo hotel spreminjati, popravljati in vzgajati, ker bo ljubil mojo edinstvenost, talente in svobodo v isti meri, kot jaz ljubim njegove; • sposobnost, da spoštujem zasebnost svojega partnerja, njegov intimni prostor, njegovo krhkost in njegove skrivnosti, njegove sanje, njegove neizražene rane; • sposobnost, da vztrajam v skrbi za skupno pot, da ločujem bistveno in ne med nama, da vlagam v ljubezen ustvarjalnost in zvestobo, da se na težave in nesporazume odzivam takoj, iskreno in spoštljivo, a trdno; • sposobnost, da izražam, kar čutim, da znam poslušati, kar čuti drugi, in mu olajševati izražanje; • sposobnost, da uživam svojega partnerja in da se mu prepuščam, ter da dopuščam, da on uživa mene in se mi prepušča; ljubeč odnos do težav pri usklajevanju, ki se lahko pojavljajo med nama; • sposobnost, da se ločim od staršev in njihovega vpliva, od potrebe po odobravanju in zaščiti; • dovzetnost za moč dvojine in pristajanje na omejitve lastne svobode v zavesti, da dvojina bistveno prispeva k mojemu samouresničenju, podobno kot se to dogaja med prijatelji ali v skupini medsebojne pomoči. Kakovostna spolnost zaživi samo v medsebojnem zaupanju, v spoznanju, da sva drug drugemu vir najglobljih življenjskih užitkov, zato za erotično živo zvezo vedno stojita dve zreli, polnokrvni in prosojni osebnosti, ki gradita svojo psihofizično in duhovno ubranost veliko let.

Vloga staršev in osrečujoča telesnost

Doživljanje telesne razsežnosti se začne že pred rojstvom, saj se krvna slika matere in otroka tesno prepletata: delita si vse molekule čustvovanja, od tesnobe do užitka in sreče. Po rojstvu pa so njen vonj, glas, dotik … prve izkušnje, ki hranijo otrokovo voljo do življenja in navezovanja. Brez tega otrok hira in umira. Že sama pozornost, s katero se mati obrača do določenih delov telesa, ta področja oživlja, kliče v življenje, ali pa povzroča zastajanje in umik. To so začetki erotizacije, dovzetnosti za užitek, ki prihaja po drugem, ki nas ljubi.

Biti občuten, biti doživet ustvarja poplavo hormonov dobrega počutja, ustvarja sinaptično (v nevronskih priključkih zapisano) orkestracijo za simfonijo ljubezenskega odnosa. Kar počneta mati in oče z otrokovim telesom, je lahko odziv na njegove potrebe, naravnane na lastne sposobnosti in doživljanje, skupno in ubrano zlitje življenjskega oglašanja. Otrokov organizem postopoma postaja prostor olajšanja, vitalne prebujenosti, privlačevanja in občutljivosti v odnosu z najbližjimi. Otrok prvič izkusi silo svoje privlačnosti, moč, s katero lahko privlačuje ljubljenega sočloveka, ker se lahko oklene in naužije uživanja ob tem stiku. V tem prvič srečuje svojo ljubezensko moč, ki je obenem že tudi spolna moč, saj je otrokovo telo spolno določeno.

Toda okusiti mora tudi svojo moč samozaščite pred vdiranjem čez meje, ki zarisujejo njegovo samobitnost. Zelo majhen je, a svojo identiteto že ima, že takoj hrepeni po stiku, a tudi po priznanju svoje drugačnosti, ločenosti, svobode. Važno je, da je starševska ljubezen kot prva ljubezen topla, čuteča, nevsiljiva. Če ni osvajalna, spoštuje drobno bitje, ki je od nje tako zelo odvisno, in otrok se doživlja v objemu spoštljive ljubezni.

Zakaj to tako zelo poudarjam? Ker je lahko meja med občutenjem otroka in izrabljanjem otroka zelo zabrisana in ker ima globok vpliv na poznejše ljubezensko življenje. Tudi med odraslimi je važno uživati partnerjevo telo iz ljubezni in ne kot orodje za lasten narcizem. Starševski narcizem otroku zelo škodi. Spoštovanja partnerja (kot nosilca skrivnosti in svetosti lastnega telesa) se naučimo v najzgodnejšem obdobju in je zelo pomembno iz dveh razlogov: vcepi nam zdravo upornost pred oblastnostjo drugega in omeji našo lastno oblastnost, s katero bi si ga radi podrejali. Agresivne težnje so del človekove biološke dediščine, treba jih je spoznati in voditi, saj ne moremo pričakovati, da se bodo uravnovesile kar same od sebe.

Kult videza in učinkovanja

Kult učinkovanja, vzorec popolnega videza in s tem povezano nelagodje ustvarja družba in nima prave (biološke) zveze s težavami odraščanja. Težav s svojo telesno samopodobo v adolescenci ne zasledimo v vseh kulturah.

Morda še nobeno zgodovinsko obdobje ni do take mere spremenilo telesnega videza v tržno blago najširše potrošnje. Naj navedem samo porast plastične kirurgije pri mladostnicah in industrijo kozmetike, obiskovanje kozmetičnih salonov za moške, celoletno umetno sončenje, telesno vadbo, usmerjeno zgolj v nego videza. Farmacevtska industrija porabi več denarja za raziskovalno kozmetiko kot za hude bolezni. Ne moremo si domišljati, da je to brez posledic za naše čustvovanje in doživljanje telesa in odnosov. Mala deklica, vzgojena v štiriletno barbiko in zapeljivko, je že ločena od svoje celostne podobe in občutenja sebe. Naselila sej v očeh drugih in tam se bo lahko tudi izgubila. Podobno velja za fantička, ki je že modno ostrižen važič, nedotakljivi mamin in očkov princ in nasilnež. Tragične niso samo samopodobe neuspešne, debele, grde in nesposobne osebnosti. Enako zaskrbljujoče so tudi umetno zgrajene samopodobe oboževane in objestne osebnosti, ki ni več občutljiva za svoje notranje potrebe in za ljubezensko naravnanost, saj zna samo še manipulirati s seboj in drugimi.

Vloga staršev v častnem samodoživljanju mladih (svetost telesa)

Ljubeči starši otroka ne razkazujejo, njegovega videza nikoli ne ločujejo od vsebine, zdravja ne ločujejo od čustvovanja. Ne pripravljajo zanj socialnega uveljavljanja v boljši družbi, ker menijo, da ima dovolj talentov in notranje moči, da bo za to nekoč poskrbel sam. Ne opozarjajo ga na to, kako učinkuje, temveč gojijo predvsem osredotočenje na lastne občutke in spoštovanje občutkov drugih. Opazujejo ga z zvesto ljubeznijo, brez samoljubne zagledanosti vase, v svoje želje ali v socialno oceno.

Starševski narcizem deluje v drugačno smer. Tu ga ne morem podrobno opisovati, zato naj navedem samo nekaj primerov, ki jih vsi srečujemo. Opazujemo ga lahko na primer na prireditvah, ko oboževani otrok nastopa in starši fotografirajo in snemajo kot obsedeni, da ne zamudijo nastopa svojega malega zvezdnika, medtem ko seveda drugi otroci niso pomembni, pa tudi čustev lastnega otroka v resnici ne doživljajo. Tak otrok ni občuten, uporabljajo ga predvsem za lastne (nezdrave) potrebe. Spodaj navajam dve starševski izjavi, ki tudi obravnavata otroka podobno, in sem jih pogosto slišala. »Sin mi je prinesel lepo spričevalo.« »S tem si nas osramotila.« »Naredi to zame.« »Zakaj mi to delaš?! » »Daj no poljubčka mamici (očiju, teti, babici)!«

Čuteča notranjost se polno izrazi samo v okviru samospoštovanja, v odklonu naročenih čustev. V nasprotnem primeru zlorabljamo otrokovo navezanost in odvisnost od našega odobravanja. S tem ga uvajamo v manipulativno navezovanje, ki bo izkrivilo obremenilo njegovo dovzetnost za lastne potrebe in za častno ljubezensko življenje. Če ga naučimo, da se podreja samo zato, da ne bo izgubil ljubezni, ga učimo hliniti čustva, varati samega sebe o tem, kar čuti in ne, žrtvovati svojo avtentičnost za naklonjenost. Svetost telesa v doživljanju sebe bo oskrunjena. Moralni čut se razvija samo zunaj manipulacije, ker se vedno nanaša na občutenje sebe v odgovornosti zase, osnovan je na samospoštovanju, na nedotakljivosti osebne časti. Otrok, ki doživlja, da predstavlja čustveno-socialno naložbo za družino, da se mora njegov obstoj obrestovati ter da drugi upravičeno razpolagajo z njegovim telesom in čustvi, ne more razvijati (avtonomne) vesti. Vest kot govorica moralnega čuta je namreč avtonomna, ali pa ni vest, ker postane le odmev okolja. Taka vest ni več varuh osebnega telesa, ni dojemljiva za resnico občutkov. Telesa se je polastila okolica, s tem pa tudi občutkov in vesti.

Nevarnosti manipulacije

Omogočiti drugemu, da uživa v odnosu z nami, znati uživati drugega in si ga ne podrejati je zelo velika spretnost, ki zahteva dolgo učenje. Predvsem pa se je treba odpovedati manipulaciji. Manipulacija je pravo nasprotje spoštovanja in sočutja in je danes še vedno zelo razširjena med starši. Pri majhnem otroku je manipulacija s čustvi vedno najprej manipulacija s telesom, delovanje na telo, s katerim iščemo nekaj samo zase. Toda telo čustvuje, zato je manipulacija s telesom vedno tudi manipulacija čustev. Še več: telo je organizem čustvovanja in mišljenja, zato manipulacija poškoduje tudi otrokov miselni svet, spreminja druge in njega samega v orodje. Ker imajo starši veliko let opravka z malim otrokovim telesom, je zelo pomembno, da se zavedajo svojega vpliva na njegovo ljubezensko izkušnjo. Če drugega sploh ne doživljamo, je v ospredju naš egocentrizem, zaslepljen z lastnimi cilji.

Ker pogosto manipuliramo, vzgajamo manipulanta in bomo manipulirani. V adolescenci se starši pogosto znajdejo v tem položaju. Otroka so naučili odnosa, v katerem drug drugega uporabljamo za svoje sprotne potrebe, a ga ne poslušamo.

Če sprejemamo otrokova sporočila, (in ne sledimo idealnim predstavam o lastnem starševstvu ali zunanjim pritiskom in pričakovanjem okolice, ki komentira naše ravnanje in otrokovo obnašanje), lahko prisluhnemo sebi in otroku. S tem ga pripravimo, da bo naravnan na potrebe najbližjih in ne na zahteve in pritiske okolja. Če se oziramo predvsem na zunanje vplive, se odnos do otrokove telesnosti spremeni iz intimnega uglaševanja v izvajanje navodil, iz sočutne osebnosti se spremenimo v avtomatičnega pilota. Preidemo v manipulacijo, otrok je nekaj, kar mora funkcionirati po navodilih za uporabo. To poriva otroka v odtujeno doživljanje telesne razsežnosti – njegovo telo (utelešena osebnost) postane nekaj, kar naj funkcionira po predpisih. Kaj kdo doživlja, postane popolnoma nepomembno. Veliko mladostniškega nelagodja v odnosu s telesom, veliko nespoštovanja do sebe ali do partnerja izvira iz predšolskega obdobja, v katerem otrok ni doživljal sočutne navezanosti.

Od dotika do besede: eros druge stopnje

Z odraščanjem postaja spolna razsežnost vse bolj vezana na razvoj višjih mentalnih procesov in socialnega razmaha osebnosti. Odnose ustvarjamo in občutke priklicujemo predvsem po besedi, ki oživlja telo: kdor nas zna nagovoriti, lahko sproži pravi vihar erotičnega doživljanja. Dotik nima več iste moči, kot jo je imel pri dojenčku. Komunikacijski dotik ima veliko poti, ni samo fizičen. Erogena področja se živo odzivajo celo na psihični dotik na veliko razdaljo in naši spolni organi zaživijo predvsem v našem doživljajskem svetu, v našem imaginariju.

Ko človeku omenimo z besedo (ali z neverbalnim namigom) njegova spolovila, se stanje na teh področjih spremeni. Spolovila se odzovejo s podobnimi procesi, kot če bi šlo za fizičen dotik, gre le za stopnjo intenzivnosti. Slikanje telesa in zlasti možganov bi nam to potrdilo, saj organizem ne pozna strogega ločevanja med fizičnim in psihičnim. To velja tako za užitke kot za bolečine. Tudi zelo žive sanje imajo moč, da organsko ponavzočijo doživetje, ki ni bilo realno.

Ker imajo besedo moč priklica organske razsežnosti (bolje bi bilo reči, da imajo besede organsko razsežnost), lahko sklepamo, da danes tako razširjen prostaški besednjak, ki vpleta spolovila v vsakem stavku, nakazuje ohromelost spolnega življenja. Kdor nenehoma in brezčutno izgovarja spolovila zunaj erotičnega konteksta, s tem pove, da jih ne doživlja erotično. V istem smislu je erotično impotenten posiljevalec. Ne zmore erotičnega vznemirjenja, temveč samo nasilje.

Danes je v Italiji med mladimi v velikem porastu prodaja tako imenovanih sex toys, pripomočkov za spolne igre. Po drugi strani pa seksologi opažajo porast spolnih težav in upad spolne napetosti že pri mladih zakoncih. Dejavnikov, ki vplivajo, je gotovo veliko. Eden pa je gotovo ta, da je zelo malo uvajanja v erotiko, ogromno pa uvajanja v seksualnost. Prenasičenost zunanjih vzpodbud razjeda bogastvo notranjega sveta, erotična napetost se nima kje nabirati, imaginarij je prazen.

Erotika nas loči od živali

Spolna anatomija sama je primerna za kirurge in anatomiste, ne za uvajanje mladih v ljubezensko življenje, kajti o erotiki ne pove ničesar. Osnovne informacije o spolnosti lahko podamo v enem jutru, podajati bistvo erotike pa je izredno zahtevna in dolgotrajna zadeva, kot sem poskušala utemeljiti v prvem delu tega besedila. Človekova spolnost se loči od živalske po tem, da ni področna, ni nagonska in ni sezonska. V veliki meri je ponotranjena, verbalna in socialna, zajema ves organizem, celo osebnost in jo doživljamo vsak dan in celo življenje. Mladi naj bi zato jasno ločevali med fizično, avtomatično vzdražljivostjo in erotičnim vznemirjenjem ter dojeli, da je za človeka značilna erotična in kulturna razsežnost. Zato je pri spolni vzgoji ključnega pomena, da mladim spregovorimo o njihovih spolnih organih v okviru kulture, družbe, erotike in osebne zgodbe. Ločevati med vzdražljivostjo svoje spolne narave ter ljubezenskim doživljanjem je bistveno za osrečujoče navezovanje na partnerja.

Vzdraženost se namreč pojavi kot odziv organa na fizično dejanje, ki ga lahko na primer sproži dotik ter se lahko zgodi tudi mimo pristanka in volje. Če komu pokažem limono, se začne sliniti, če z dotikom vzdražim njegovo spolovilo, se bo odzvalo, ker se vzdražijo tam nakopičeni receptorji. Organizem je dojemljiv, ker je to tudi njegova naloga, a nas sam ne pahne v delovanje. Odziv sam ne pomeni, da nam je drugi pomemben, erotično privlačen, šele stik s čustvi, erotična občutljivost nam daje možnost čustvene predelave in razmisleka. Organ se odziva, a nismo le organ. Če komu pomolim pod nos pornografski časopis, se vsaj za hip organsko odzove, pa čeprav ne bi hotel, a vse to deluje lokalno in je zelo minljivo. Intenzivnega poljuba na postaji od človeka, ki sem ga ljubil, pa se lahko spominjam celo življenje. Samozadovoljevanje ljudje sproti pozabijo, intenziven spolni odnos z ljubljeno osebo pa lahko obarva cel dan s svojim osrečujočim nadihom. Spolni užitek nas ne poteši, kvečjemu trenutno pomiri, erotični užitek pa je vse kaj drugega. Vključuje vidno in nevidno, spomine, upanja, inteligenco, značaj, osebno zgodbo…

Spolni organi so sprejemniki in oddajniki najintenzivnejših občutkov ranljivosti, hrepenenja po sreči, izpostavljenosti, dovzetnosti za bolečino. Težnja, da bi jih izolirali in doživljali lokalno, je razumljiva, saj nas brani pred vstopanjem v vesolje erotike. Tam je vse nepredvidljivo in neobvladljivo, tam nam gre za kožo. Poskusi mladih, da bi živeli sprotno in površno spolnost, so usmerjeni predvsem v obrambo pred čustvovanjem, pred viharji, ki jih sprosti intenzivno navezovanje. Predstavljam si, da čustvovanje ni bilo ravno osrečujoče, če bežijo pred njim. Nekateri poskušajo to in ono, nihajo med veliko in nesrečno ljubeznijo in spolnimi pustolovščinami, drugi se erotiki odpovedo že zelo zgodaj, preventivno in načelno. Nekateri na srečo tvegajo ljubezen in ustvarijo par. Mislim, da zelo podcenjujemo ta vidik. Zapleta se predvsem zato, ker zelo malo odraslih živi srečno spolnost, obenem pa hočejo vplivati na mlade, ki zelo jasno čutijo, da jih odrasli nimajo česa naučiti. Vse to se dogaja v zakulisju, tisto, kar vidimo, pa je samo neučinkovitost spolne vzgoje na mnogih ravneh. Mladi lahko padejo v tvegane spolne izkušnje kljub temu, da imajo potrebne informacije, tako kot vinjen voznik sede v avtomobil kljub temu, da pozna vsa pravila za varnost na cesti.

Družbena rodovitnost erotiziranih osebnosti

Erotizirana osebnost je vpeljana v ljubezensko življenje v najširšem smislu; z vsemi čuti, čustvi in umsko močjo je naravnana na oddajanje te pripravljenosti in obenem je globoko receptivna, občutljiva za ljubezensko naravnanost v okolju. Karkoli delamo, je lahko prežeto z erosom: tako na primer govorimo o pedagoškem erosu. Toda ta sposobnost ni vrojena oziroma se lahko ne razvije. Genski potencial se mora aktivirati. Če odmislimo hujše poškodbe, smo vsi obdarjeni z nevrofiziološkimi pogoji, ki omogočajo eros v našem življenju, toda kljub temu se ta sila v današnjem času bolj malo izraža.

Erotizacija pa je proces, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Čeprav pozneje napetost in nenasitnost hrepenenja upadeta, se v ljubečem paru nikoli ne izčrpata. Podobno ostajamo ljubeče navezani na delo, ki nam je v velik užitek, na najboljše prijatelje, na lepoto, naravo ... v vsem, kar doživljamo s celostno predajo, se izraža moč našega erosa. V odnosu v dvoje prehaja eros na vedno subtilnejše ravni, se preliva v besede, deluje na daljavo. Z nevidno močjo pronica v vsakodnevno življenje ter ga v celoti spreminja. Že misel na ljubljenega dokazano spremeni možgansko sliko in oživi centre ugodja in sprostitve, razživi organizem in vse procese mišljenja in hotenja. Navzočnost ljubljene osebe ob bolniku učinkuje zdravilno in dokazano pospešuje okrevanje, a njen glas mogočno učinkuje že po telefonu. Tudi na etični in duhovni ravni je srečen par socialno rodoviten v najširšem smislu, lahko bi rekli, da goji ljubezensko življenje na vseh ravneh svojega bivanja.

Erotizirana osebnost doživlja sebe kot prostor ljubezenskih želja na najširši ravni, ponuja sebe svetu in življenju v iskanju srečanja, iz katerega se rojeva skupni blagor, se razodeva s svojim besednjakom, z držo in gibi, z glasom in pogledom. Gre za medsebojno oplojevanje, za nekakšno razširjeno skrivnost dvojine, za odnos Jaz-Ti, kot ga je opredelil filozof Martin Buber, in ki se iz tako razvite osebnosti širi v njeno ožje in širše okolje. Cel doživljajski prostor takega para je obsijan z ljubezenskim magnetizmom. Uživanje odnosov je na najvišji ravni polnost, dajanje iz obilja, oddajanje prekipevanja, ki oplaja svet.

Glavni življenjski užitki prihajajo iz odnosov, ne iz telesa kot takega. Telo pa je izraz tega bogastva in izgovarja naše erotizirano bivanje – ali pa s svojim molkom in bolečino oznanja bedo, osamljenost, napetost in nemoč, puščavo odnosov. Za vsaj polovico naših družin je vsakdanje sožitje bitka neusklajenih teles, vojna pogledov, hormonov in možganskih neviht, odpiranje vrat, iz katerih udarja hlad, dotiki pa trk med ščiti.

Izkušnja nesrečne ljubezni

Prve ljubezenske izkušnje so pogosto nesrečne in prav zato, ker so prve, pustijo globoke sledi. Nekateri poskušajo še in še in ne najdejo izhoda iz ponavljajoče nesreče, drugi se preusmerijo v površno navezovanje, ki omogoča neboleče razhajanje. V tej prehodni fazi bi mladim zelo koristilo, ko bi znali ločevati med samopomilovanjem ter ljubeznijo do sebe. Ker se večinoma niso naučili ločevati med tema dvema pojmoma, se na prizadeto samopodobo pogosto ne znajo odzvati z zrelo, ljubečo skrbjo zase, ne znajo poskrbeti za svoje rane.

Ko mladostnik prvič zahrepeni, da bi ga drugi vzljubil, pa je zavrnjen, ga prizadetost in samoljubje silita v zamero, v nezavedno maščevalno držo. Mnogi zavržejo željo, ki se je izkazala za neuresničljivo, odklonijo čustveno ranljivost, ki jih je razgalila in ponižala. Morda vrnejo udarec, prezrejo pa druge rešitve in nove možnosti. Morda poiščejo partnerja, ki bo s tem, kar je, omogočal, da gojijo svojo nesrečnost, grenkobo, razočaranje, skratka očitajočo držo žrtve, ki ima zdaj pravico do povračila. Stranpoti, s katerimi človek obide svojo ljubezensko srečo, je nešteto, in na nekatere lahko zaidemo zelo zgodaj. Veliko poznejših zvez nastane na osnovi velikega in nepredelanega ljubezenskega razočaranja. Zlasti pri mladih, ki nimajo varnega družinska zaledja, kjer bi lahko preboleli, kar jih je upognilo, bi bilo preseganje te izhodiščne zagrenjenosti zelo pomembno. Morda bi vzgojitelji z vzgojo za ljubezen do sebe vsaj do neke mere lahko zavrli nastajanje partnerskih zvez in družin na nezdravi osnovi. Take družine nimajo veliko možnosti, da bi v njih rojeni otroci lahko doživljali varno vzgojo za ljubezensko življenje. Prenašajo se alkoholizem, odvisnost, zloraba, nasilje, a prenaša se tudi že pozabljena ljubezenska ranjenost, ki so jo doživeli starši.

V celoti seveda ne moremo preprečevati bolečih izkušenj med mladimi, toda to vprašanje lahko vključimo v vzgojo za ljubezensko življenje. Mlad človek pogosto poskuša novo, nevarno in prepovedano. Lahko ga zanesejo nepoznavanje sebe, neizkušenost, naivnost, uporno iskanje drugačnosti. Toda dolgoročno lahko dosežemo,da se bo na kritični meji ustavil, se znal izvleči iz destruktivne navezanosti, prej ali slej prerasti svojo prizadetost, iskati pomoč, se pozneje opredeliti za kakovostno zvezo, se upreti samouničevalnemu čustvovanju.

Redko in dragoceno

Živimo v kulturi, ki ponuja nenehno kaj novega, odmetava staro in kopiči novo, ki bo že jutri veljalo za dolgočasno. Eden od načinov, da mladim pomagamo do kakovostne erotike, je, da jih opozorimo na pomen zahtevne in zdrave izbirčnosti na podlagi lastnega osebnostnega jedra. Danes namreč moda narekuje prav vse, od sloga oblačenja pa do glasbenega okusa, od načina prehranjevanja pa do načina druženja. Ker je moda sezonski pojav, postaja tudi naš okus sezonski. Ni težko razumeti, zakaj je to lahko nevarno za človekovo srečo. Sreča je odvisna od tega, ali človek najde odgovor na svoje edinstvene potrebe, te pa so skrite v njem in jih mora sam spoznati, potem pa jih izraziti in doseči izpolnitev nekaterih skrbno izbranih prioritet, ki imajo zanj trajno vrednost.

Tisto, kar je »pravo zame«, je praviloma edinstveno in redko in tega mnogi mladi ne vedo. To še posebno velja za partnerja. Prepoznati pravega partnerja je mogoče le na podlagi opredelitve sebe. Brez ovrednotenja lastne edinstvenosti ne vem, kaj želim, da drugi ljubi na meni. Vedeti moram, da sem osebnost z jedrom in da je moje jedro deluje kot utripanje posebnih, dragocenih želj. Te želje so skrivnostne in svete, oblikujejo vizijo cilja in dajejo moč, da ga dosežemo, zato so nepogrešljivo vodilo.

Za stopanje v stik, v katerem se ne razblinimo, je potrebno doživljanje lastne strnjenosti. Biti razvidni sebi je tisto, kar nam odpre pogled na drugega. Ta razvidnost v mladosti še ni mogoča, lahko pa o njej govorimo, jo kot odrasli iščemo in poskušamo biti v njej verodostojni. Lahko smo prepričljivi z vzgledom, ki govori, da je živeti edinstveno vedno najboljša pot. Uresničevati svojo osebnost je osebna zadolžitev in mladi jo lahko sprejmejo le postopoma. Najdragocenejše vedno najdemo za ceno dolgega, iskrenega iskanja. Iskanje pa ni eksperimentiranje, saj eksperiment izključuje najgloblja čustva in nas postavlja v vlogo opazovalca, ki naj bo ravnodušen do izida. Tudi za to razliko postanemo občutljivi le z vzgojo.

Težave z dialogom v adolescenci

Vprašanje vzgoje za ljubezen moramo umestiti tudi v kontekst spremenjenih odnosov in potreb mladostnika v odnosu do staršev. Prav v obdobju, ko bi mnogi starši radi posredovali mladostniku svoj pogled na ljubezen in spolnost, je pogosto dialog z otrokom najtežji. Če so bili v preteklosti fizično navzoči, a mentalno pogosto odsotni, ujeti v nerešeni preteklosti ali v garanju za prihodnost, otroka niso doživljali in zato jih tudi zdaj ne bo pripustil v svojo intimno sfero. Občutenje sebe in drugega prihaja iz medsebojnega izražanja čustev, kar pa zahteva prostor in čas za tkanje zaupanja. Možno je, da starši zamudijo svoj čas in jim ne uspe, da bi do adolescence sooblikovali skupen jezik z otrokom in se naužili srečne bližine, kajti sreča v odnosih z otroki je predvsem medsebojno doživljanje. Če v družini gradimo globoko, zaupno čustveno komunikacijo, ki nas razkrije drugemu, otroka usposabljamo za zdravo odraslo navezanost. Samorazkritje je namreč nepogrešljiv del odraslega ljubezenskega srečanja. Mladostniku nekateri starši začnejo vse to ponujati, ko je že čas za odhod, kar lahko otrok razume kot izsiljevanje zamujene bližine in preprečevanje odhajanja.

Uspešen dialog ne deluje toliko po besedi, kolikor po občutkih, zato lahko najgloblja medsebojna usklajenost ostaja živa tudi v tišini adolescence, ko mladostnik zaloputne vrata za seboj. Preteklost, ki je bila polna topline in skladnosti, staršem omogoča, da otroka ne doživljajo prestrašeno in da se lahko naslonijo na notranjo varnost, na svoje dobro starševstvo. Otroka znajo občutiti in se odzivati drugače,a še vedno zanesljivo in tenkočutno. Dialog v adolescenci je v bistvu sad usklajevanja, ki je nastajalo leta in leta v zaupni vsakdanjosti. Starši so bili dosegljivi zaupniki, zato je bilo mogoče ponotranjiti njihovo toplo avtoriteto. Kljub upiranju in boju ostajajo taki starši otrokov pristan vse do odraslosti.

Živo pretakanje čustev v družini ne deluje le tako, da ustvarja občutenje življenjske varnosti, temveč tudi poživljajoče krepi organizem in razvija ter uravnoveša mentalno življenje vseh družinskih članov. Zato je mladostnikova travma, ko začenja usihati otroška navezanost na dom, zelo boleča. Poskusila bom opisati to natrganost, posledice osamitve, gorje pomanjkanja v adolescenci. Ljubeča komunikacija v družini je zelo intenzivno dogajanje in otroka dobesedno psihofizično in duhovno vzdržuje pri življenju. Pri otroku, ki se po šoli rad vrne v toplino svojega doma, opažamo poglobitev dihanja, preusmerjanje krvnega obtoka zaradi sprostitve, povišano porabo kisika in sladkorja v centrih pozitivnega čustvovanja ... Uteha, ki jo daje dom, je otipljiva, mogočna in dokazljiva. Prijetno vznesenost in prebujenost, ki jo daje odraslim partnerjeva ljubeča navzočnost, poznamo, še toliko bolj blagodejno pa deluje zaupna komunikacija na otrokove izredno plastične možgane in na njegov organizem v razvoju. Zato je pomanjkanje (zlasti družinske) komunikacije drama, ki jo otroci doživljajo kot življenjsko ogroženost, kot hiranje organizma (telesa) in osebnosti. Če se doma ne počutijo občutene, sprejete in varne, jih nezavedna stiska sili, da morajo to nadomestiti s katerokoli protibolečinsko omamo. Z nečim se morajo pomiriti pred bivanjsko paniko. Ni čudno, da toliko mladih, ki jim dom ni dal varnosti, potrebuje alkohol ali drogo, da se lahko začutijo povezane z drugimi in seboj, ker človek brez tega ne preživi. Pomanjkanje vpetosti v varne odnose mladostnika ogroža v njegovih temeljih in ga izpostavlja bivanjski grozi, ki jo mora dušiti. Ker je bitja odnosov, je za mladega človeka njihovo pomanjkanje več kot tragedija, je srhljivka.

Prekinjen stik

Vzgojitelji pogosto ne znajo zaživeti svoje vloge ob mladostniku, radi postanejo pridigarji in ga obravnavajo kot muhastega, nedoraslega otroka. Izogibanje njegovemu doživljanju jim pomaga, da se počutijo varnejše in močnejše, a jih v resnici onesposablja. Običajno so odrasli pozabili na svoje občutke, kajti mladost je daleč in verjetno je bila mučna ali vsaj nelahka, morda polna upov, ki so zakopani pod grenkobo. Pripravljenost, da bi sočustvovali z mladostnikom, ni vedno prav velika, zaupanje vanj in v življenje, ki bo izpolnilo njegove upe, pa tudi ne. Na tej osnovi se lahko marsikaj zavozla ali celo nesrečno razdre.

Starši v tem obdobju pogosto želijo, da bi otrok ne imel določenih čustev, pa naj to jasno izražajo ali ne. To ga bega, v nedopustnem čustvu ostaja zapuščen in nebogljen. Kar zanikamo in zavrnemo, tega pač ne moremo vzgajati. Če iščemo hitre, takojšnje rešitve, mu ne omogočamo ukvarjanja z njimi. Razvajenost je danes pogosto tudi v zvezi s tem, da smo prekinjali in prezrli, kar je jemalo čas, in sporočali svoje strahove ali želje, premalo pa občutili svoje otroke. Za branje občutkov drugega imamo vgrajeno predispozicijo, toda potrebne so izkušnje in dolgotrajno, odprto, predano prilagajanje. Če postane prekinjanje stikov slog družinske komunikacije, se otrok v mladosti znajde v posebno veliki stiski.

Prekinitve stikov lahko nastajajo iz mnogih razlogov: ker ne razumemo, ker nas zavede videz, ker nismo dovolj jasni, ker otrok ne zna povedati, kaj se dogaja. Če smo kot otroci doživljali, da se je v najbolj napetih trenutkih stik s starši pretrgal (niso bili več sočutni, pozorni na naša in svoja čustva, temveč samo prestrašeni ali ukazovalni ali besni), se ob svojem otroku v podobni situaciji odzivamo podobno. Če nam uspe stik ponovno vzpostaviti, se odnos z otrokom lahko razvija, če pa nam to ne uspe, se lahko začnejo starši in mladostnik nevarno razhajati. Ko govorimo o mladostniku in starših, premalo poudarjamo, da je za starše bistveno dojeti lastna čustva. Sploh smo v naših vzgojnih pristopih preveč usmerjeni v doseganje vzgojnih ciljev, premalo pa v znamo pogledati vase. Otrok doživlja veliko bolj čustva, ki jih oddajamo, kot pa naša navodila in izjave. V izgubi stika otrok izgubi starše in sebe, zato se potem umika, beži, napada, izziva, vztraja v vedno isti poziciji brez prilagajanja. A tudi starši v konfliktu izgubijo stik s seboj in si težko priznajo, da so se izgubili v lastnih nepredelanih čustvih. Adolescent pa je odprt le za odrasle, ki znajo biti s seboj iskreni, ki ne hlinijo gotovosti, ki se zavedajo pretrganega stika in ki so iskreno pripravljeni na dialog.

V prekinjenem stiku ne more potekati nobena oblika vzgoje. V tem stanju se otrok nauči, da je ukinitev komunikacije edina pot, zato drugih in sebe ne doživlja sočutno, temveč samo še izsiljuje, zahteva … ali pa prenaša, trpi, se umika. Obstajajo seveda neštete vmesne variante, ki pa so vse daleč od pristne in tople navezanosti.

Adolescenca kot puščava in somrak zavesti

Naj proti koncu prikažem še nekaj temnejših strani tega obdobja oziroma nekoliko poglobim že omenjeno psihološko osamitev in omračitev razpoloženja, ki ju prinaša mladostništvo. Najbolje je, da se najprej spomnimo sebe nekoč. Težko bomo do adolescenta sočutni, če nimamo nobenega čustvenega spomina na svojo mladostno stisko. V čem je temeljna stiska mladih? Verjetno gre predvsem za posledice, ki jih prinaša izguba otroštva. Poskusila bom malo poenostaviti: kar nas je osrečevalo kot otroke, izgubi svojo moč, poznana stara sreča nas zapusti. Zbudiš se in opaziš, da te ne veselijo več mamin objem, očetova roka na rami, otroška igra, vse ti postaja odveč. Telo postaja neznanka, v ogledalu pa te opazuje nekdo, ki ga ne poznaš in ti ni všeč. Prej je bil svet razumljiv, predvidljiv in v rokah nekoga, ki je imel moč, da ga ureja v naše dobro, zdaj pa se nenadoma izkaže, da odrasli te moči nimajo več. Po eni strani jih mladostnik doživlja kot izdajalce, po drugi kot tiste, ki oblegajo njegovo svobodno ozemlje. V resnici pa se na svojem ozemlju ne počutijo doma.

Besede se izrodijo in ko jih izgovarjaš, ne dajejo več občutkov, ki so ti jih dajale prej: jaz, doma, mama, očka, a tudi sestra, brat … vse to zveni in deluje drugače. Topline, zavetja ne dajejo več. Pogosto pomeni obmolkniti edini način, da se ne izgubijo v lastnih besedah, saj te nikoli ne izzvenijo, kot si mladostnik želi. Pogosto razgovori s starši nesporazume samo poglabljajo. Nekaj hočeš, ko ti ustrežejo, pa deluje tako, da si še bolj nesrečen … Notranjega dogajanja adolescenti ne morejo deliti z drugimi, zato ne gre za pretiravanje, ko očitajo, da jih nihče ne razume. Z vrstniki se kvečjemu lahko srečujejo, da delijo skupni kaos ali da se omamljajo v imenu iste stiske, v sorodnih občutkih. A zlasti huda osebna stiska največkrat ne najde besed in ni razvidna niti tistemu, ki jo doživlja, zato tudi okolice ni mogoče ustrezno nagovoriti. Oglaša se potreba: oditi, vse takoj odkriti, se vsega naužiti in vse razumeti! Nekaj te kliče ven, v življenje. Zapustiti hočeš družino, a nimaš kam. Ene ljubezni je konec, druge še ni.

Oditi

Prav na kratko bi rada omenila še nekaj misli o adolescenci, ki so mi jih sprožila stališča ugledne in že pokojne psihoanalitičarke F. Dolto. Avtorica je imela do otrok in mladostnikov izjemno tenkočuten odnos brez sence paternalizma.V svoji knjigi Adolescenca pretresljivo prikazuje intimno dramo mladostnikov. Zdravila je mnoge zelo težke primere, od psihoz do poskusov samomora. Fantazije o samomoru, pravi, so naravne, ker ponazarjajo željo, da bi mladostnik vse izbrisal in začel na novo, sam in drugačen. Patološke so, kadar si mladi želijo, da bi bila izpeljava te fantazije uspešna. Toda govoriti o tem je potrebno, treba je dovoliti, da se smrtne sence priplazijo iz teme, treba je izgovoriti njihovo sporočilo in ga spremeniti v spoznanje o ceni svobode in metamorfoze. Njeno stališče, ki ga izrazi ob koncu knjige, je zelo radikalno: mladi morajo zaživeti samostojno, med vrstniki, kajti »samo prijateljstvo pomaga, da preživijo«. To stališče bolje razumemo, če upoštevamo njen pogled na vlogo družine v adolescenci.

O njenih izhodiščih lahko seveda razpravljamo, a so zanimiva in vredna razmisleka, ker so zelo daleč od naše prakse. Zdravo mladostnikovo odraščanje vidi predvsem v perspektivi nujnih družbenih sprememb. Po pridobitvi osnovnega in najnujnejšega znanja (obvezno šolanje se po njenem mnenju mora končati čim prej), naj bi mladostnik prevzel svoje zakonsko predvideno in odgovornejše mesto v družbi, skrbel naj bi tudi za svoje ekonomsko preživetje, se stvarno osamosvajal od družine v vseh pogledih, se izobraževal in potoval predvsem na lastne stroške. Brez zaslužka, brez položaja v družbi, brez pravic odraslega ostaja mladostnik samo predmet obravnave odraslih. Vse pravice, ki jih mlad človek na papirju ima, zasenči dejstvo, da nima nobene možnosti, da bi odgovorno in samostojno vsaj okvirno poskrbel za svoje preživetje, se odločal v zvezi s tem in prevzemal posledice za svoje odločitve. Nekatere družine skušajo preprečiti odhod otroka v samostojno življenje, zavirajo razhajanje in uveljavijo moro večnega vračanja. To so družine, ki se odpravljajo na obvezne družinske počitnice s svojimi adolescenti, jih silijo v svoje verske ali ideološke okvire, dušijo vsak poskus ločevanja in ohlajanja, zahtevajo brezpogojno zvestobo družinskemu krogu, spreminjajo družinsko skupnost v rodbinski klan, v obroč, ki onemogoča razmah osebnega življenja ujetih posameznikov, v ta obroč pa morajo pristopiti tudi partnerji njihovih otrok. Osebnosti teh postaranih večnih otrok nikoli ne shodijo. Njihovo telo ne pozna nobene oblike odrasle ljubezni, saj kot osebno, sveto in skrivnostno sploh ne obstaja in svojih želja sploh ne občuti.

Včasih, pravi avtorica, ostaja mlad človek "bitje dihanja, obtoka in prebave", ujet v svoji materi ali družini, bitje brez besede zase in o sebi. Kakšno družino lahko ustvari?

In ali res lahko obidemo to vprašanje, ko govorimo o vzgoji za ljubezen in spolnost? Ko ni mogoče nobena zdrava navezanosti, če par ni svoboden?

Da se mladostnik preusmeri v ljubezen v dvoje, mora razrahljati tesno vez z izvorno družino in sprostiti ljubezenske težnjo v novo smer, v nove ljudi. Ločitev od staršev pomeni, da morajo mladi prej ali slej nehati otroško ljubiti družinske člane in narediti prostor za svet ter za nekoga drugega, ki omogoča ponovitev izkušnje izven družine. Izvorna družina bo zdrknila na drugo ali tretje mesto, ker mora dati prostor novim odnosom, ljubezen se bo preobrazila. Ta proces je seveda dolgotrajen in ga ni mogoče izpeljati s hitrim rezom. Običajno poteka tako, da je mlad človek razpet med starši, na katere je še močno navezan, in svetom, v katerem se hoče uveljaviti, med vrstniki, pri katerih išče zaščito, ter ljubezenskim iskanjem, v katerem bo zaživel intimno navezanost.

Uvajanje v materinstvo in očetovstvo

Materinstvo ni predpisana usoda vsake ženske, a bi morala biti možnost vsake ženske, tako kot velja to za moškega in očetovstvo. Poleg tega to ni ženska zadeva, čeprav se dekletom veliko več govori o materinstvu kot fantom o očetovstvu (tudi o tem je obsežno pisala F. Dolto). Ne verjamem, da je fantovska nedovzetnost za vprašanje očetovstva naravna in biološka zadeva, saj na tej stopnji naše civilizacije ne moremo več govoriti o nobeni obliki naravnega in nagonskega vedenja. Dokler fantov ne bomo na noben način vpeljevali v odnos do otroštva (očetovstvo je v bistvu prav to), otroci in družine ne bodo imeli veliko prihodnosti. Eden od razlogov za večno mladostništvo, nezrele očete, bežeče partnerje in fante brez moške trdnosti je prav ta. Rodovitnost je dimenzija moškega in ženske, fantov in deklet, danes pa se še vedno zdi, da je nosečnost ženska zadeva?!

Fantje današnjega časa nujno rabijo stik z dejstvom svoje rodovitnosti, s svetom otroštva in otrokove vloge v njihovem življenju. S tem jih prizemljimo in vrnemo v meje, ki so zdrave in stvarne. Le kdo lahko utemelji kot stvarno vizijo o moškosti, ki je danes medijsko razširjena, in v kateri lahko moški s svojim sijajnim poklicem dosega trajno visok standard, živi z vedno novimi in sijajnimi ženskami, je stalno na poti sem ter tja po svetu, poseda v sijajnih vilah z viskijem v roki, brez otrok in družinskih vezi, a nikoli sam? Ostaja večno mlad z mišičastim in negovanim telesom v razposajeni družbi … Morda bi bilo nujno, da jih pripustimo v realno v življenje, preden začnejo verjeti v (slabi) film o svoji prihodnosti.

Malo drugače o zgodnji nosečnosti

Možnost zgodnje nosečnosti je zamolčano poglavje spolne vzgoje, ki je vsa usmerjena prav v to, da do nosečnosti ne pride. Vprašanje se navezuje na pravkar omenjen odnos do mladostnikove odgovornosti, zato bi rada dodala še nekaj misli o tem vprašanju. Uvodoma se bom ustavila samo ob izkušnji deklet, pozneje pa še nekaj o vlogi fantov.

Beseda zaščita pred nosečnostjo, s katero uvajamo mlade v poznavanje kontracepcije, se mi zdi neustrezna, ker zanositev ni huda nevarnost, pred katero bi se morala mladostnica zaščititi. Otrok ni napad na porajajočo ženskost. Preprečevanje nosečnosti ali urejanje rojstev se mi zdita primernejša izraza, ker predpostavlja, da preprečevanje lahko ni uspešno in da to ne bo katastrofa. Mlada ženska v adolescenci še ni dozorela za materinstvo, a v mnogih primerih bi ob primerni pomoči in podpori okolja lahko srečno prestala to preizkušnjo. Zgodnja nosečnost ni polomija, ni obsodba na zavoženo življenje, ni socialna smrt, ni tragedija. Tako jo namreč radi prikazujejo. Nobenega dekleta, nobene ženske ne smemo prisiliti, da donosi, a prav tako je nasilje, če z našo pomočjo doživi splav kot svojo edino možnost.

Nosečnost je za dekle lahko možnost, da rodi novo žensko, novega moškega, izrazi svojo avtonomijo, svojo sposobnost porajanja novega. Odrasti s svojim otrokom, se pustiti preobraziti od te naloge in od te bližine, lahko postane veliki uvod v uspešno življenje, skok iz mladostniškega odtegovanja življenjskim izzivom v ponosno, rodovitno ženskost. Poleg pomilovanja okolice, obupovanja staršev in ponudbe za splav bi dekleta, ki zanosijo, imele pravico tudi do te variante. Tudi z otrokom bo mlada mati lahko še imela prosti čas, še se bo lahko kdaj zabavala, brezskrbno veselila, uživala življenje. Življenje je dolgo, svežina in veselje se ne začneta in ne končata v mladosti. Otrok ne uničuje življenja, ni nezaslišan dogodek, ki ga je treba preprečevati za vsako ceno.

Ne potegujem se za prezgodnjo nosečnost. Potegujem se za vzgojo deklet v ponosno ženskost, za pojmovanje nosečnosti kot moči. Tudi v primeru, da s fantom ni mogoče ustvariti družinske skupnosti, lahko dekle ob podpori okolja in oprta na samospoštovanje doseže, da fant in njegova družina prevzamejo svojo odgovornost do otroka. Težava je v tem, da širša družba do vsega tega nima pravega odnosa in da tudi zakonsko in socialno stvari niso primerno urejene za zaščito mladoletnikov-staršev. Vzgoja fantov za zavest o lastne plodnosti in v spoštovanju dekletove rodovitne ženskosti je v naši družbi zelo pomanjkljiva. Vizija o moškosti, ki jo ponuja družba oglaševanja, je skrajno revna. Praznina ljubezensko-spolne identitete se potem mlademu moškemu zelo maščuje.

Nosečnost v adolescenci naj ne bo ožigosana kot kazen za neodgovorno spolno življenje, ni je treba obvezno izbrisati in mladi par osramotiti kot nezrel. Včasih se mi zdi, da se starši danes bojijo nosečnosti med mladostniki na nov način, ki ni nič manj obremenjujoč in mračnjaški od tistega v preteklosti. Danes gre za kršitev norme obveznega socialnega vzpona, pri katerem je treba odriniti tekmece in se preriniti v prvo vrsto, in za kršitev podaljšane odvisnosti od staršev. Kajti če je res, da mnogi mladi danes nočejo zdoma, je prav tako res, da mnogi starši ne želijo osamosvajanja lastnih otrok in da odlagajo v nedogled trenutek, ko bodo svoje mlade proglasili za zrele. Materinstva lastne hčerke in očetovstva lastnega sina se nekateri starši bojijo prav zato.

Otrok pa je lahko velik dosežek, dekletu in fantu lahko pomaga do samostojno doseženega osebnega dostojanstva, do tega, da končno odkrijeta, kaj zmoreta, kaj jima je bistveno. Dekle se lahko upre in zaživi drugače. Včasih prav s tem korakom prekine dušečo družinsko podrejenost in se poda na nelahko pot osamosvajanja. Otrok lahko svojo mater podpre v boju za svobodo, ne pa pogubi. Prav isto lahko velja za fanta.

Dokler ne bomo spremenili odnosa do otrok, tudi erotika ne bo zaživela. Spolnost sama brez erotike je dolgočasen avtomatizem. Erotika pa je tudi eros otroštva, vabilo za uživanje prihodnosti, dejanje vere vase in v človeštvo. Zato je vzgoja za ljubezen do otroštva (v nas in zunaj nas) nepogrešljiva sestavina spolne vzgoje.

Otroštvo je zora bivanja, vzhaja pa v objemu ženskosti in moškosti. Dekleta naj ne bi bilo strah lastne moči, fantje pa naj bi razvili polnokrvno moškost, da bodo kos ženski moči in da bodo enakovredno pristopili k otroku kot varuhi in očetje, vredni svojega imena. Dovolj močni, da se ženska lahko nasloni nanje, in dovolj ranljivi, da lahko sprejmejo njeno pomoč, ko so je potrebni. Ni treba, da vsi mladi postanejo starši in da vsi rojevajo otroke, a prav vsi lahko postanejo varuhi otroštva in sposobni rodovitne ljubezni za naš čas.

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.