Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 21. junija 2014 v Novem mestu. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow STARŠEVSTVO KOT MODULNI SISTEM:
STARŠEVSTVO KOT MODULNI SISTEM:
06 oktober 2007
Avtor: Ulrich Beck
Doslej je bila družina med drugim pomembna predvsem tudi kot naravna tvorba, kot sorodstveni sistem, ki je določal tako socialno in materialno delovanje, kot tudi sorodstveno pripadnost prve, druge, itd. stopnje. To je toliko bolj jasno danes, ko postaja naravna osnova ljudi vse bolj opredeljena s tehniko v obliki reproduktivne medicine, presajanja organov in znanstvenega osvajanja genetskih kod človeka. Tudi to, kar se pri tem izgublja, postaja vse bolj jasno. Pri tem je paradoksalno dejstvo, da so ljudje veliko bolj pozorni na odmiranje in uničevanje zunanje narave, kot na neverjeten zmagoslavni pohod biološke znanosti, ki nas je obdarila z umetno človeško naravo. Ta zmagoslavni pohod se zato dogaja domala neopaženo, a toliko bolj dosledno. In vendar gre pri tem za nič manj kot za razkroj prejšnje enovitosti narave in kulture v družini. O bodočih posledicah tega razkroja lahko danes samo ugibamo. Z globalnega vidika se nam tukaj ponujata dve možni razlagi.

Prva poudarja, da tehnična razpoložljivost in osamosvojitev materinstva in očetovstva pravzaprav načeloma nista nič novega. Po eni strani je namreč obvladovanje narave stvari, dobro znani cilj tehnološko razvitega razsvetljenstva, ki se v bistvu ne spreminja le zaradi tega, ker je posegel v sfero človeka in njegovega genetskega središča. To, kar osvaja tehnika, je seveda treba vselej zaščititi proti zlorabam, vendar pa nam hkrati nudi tudi vrsto novih priložnosti za razvoj in odločanja. V tem primeru, pravijo zagovorniki teh tehnologij, se te nove priložnosti nanašajo predvsem na predembrionalno preprečevanje dednih bolezni in na osvobajanje od muk, ki jih doživljajo neplodni ljudje, katerih je v današnjem času vedno več. Poleg tega se je ločevanje naravnega starševstva od socialnega in pravnega pričelo že veliko prej; zato je verjetnost, da otroci odraščajo v družini, v kateri so bili rojeni, tako ali tako vedno manjša.

Druga razlaga, v katero tudi sam verjamem, pa poudarja, da je ta pobeg v splošnost, v nekaj, kar »naj bi vedno že tako bilo«, samo krinka, ki naj bi omogočila, udejanjanje Novega in ga skrivoma prenesla čez prag morebitnih neudobnih in kritičnih vprašanj. Morda drži, da se to Novo ne kaže v laboratorijih, kjer so si substance popolnoma podobne, ne glede na to, ali so človeškega ali živalskega izvora, kjer je na človeško naravo možno vplivati brez narkoze, in kjer se predembrionalnim tvorbam ni treba za nič opravičevati ali jim karkoli utemeljevati. Vendar se to Novo zelo jasno pokaže v družbenem prostoru in skozi sociološko optiko. Dvojne vijačnice, analiza genomov, genetska terapija, heterološke in homološke oploditve v eksploziji svojih novih možnosti ukinjajo antropološko konstanto materinstva in očetovstva, ki je doslej veljalo v vseh obdobjih in kulturah.

Morda se te epohalne spremembe ne kažejo prav zelo jasno v biologiji ali v kemiji celičnega jedra. Vendar pa se zelo jasno kažejo v posledicah, s katerimi te nove tehnologije vplivajo (ali bodo vplivale) na družine in sorodstvene sisteme. Starodavna celota biološkega in socialnega starševstva razpada, in iz vidika naravnih postopkov postaja starševstvo neke vrste modulni sistem, v katerem je možno vse delce obravnavati in med seboj kombinirati kot samostojne, ločene enote. Bistvena razlika med posledicami teh novih tehnologij in posvojitev ali razvez, ki tudi vsaka na svoj način razdvojujeta povezavo med biološkim in socialnim oziroma pravnim starševstvom, je v tem, da medicinske tehnike prevzemajo nadzor, multiplikacijo in mehanistično prevlado nad ustvarjanjem človeka, ki je bilo doslej možno izključno v domeni družbenih oblik zakonskega ali izvenzakonskega starševstva.

Smernice teh razvojev so iz sociološkega vidika dvojne. Socialno starševstvo je izvzeto, ali, če hočete, osvobojeno iz svojih bioloških predpostavk. V odnosu do narave postaja socialno starševstvo torej nekaj »prosto lebdečega«. Starševstvo in reprodukcija sta torej postala neodvisna drug od drugega in ju je možno obravnavati ter organizirati ločeno, vsakega zase. Biologija sledi načelom, ki temelje na kombinatoriki, selekciji in medicinski optimalizaciji semenčic in jajčec, medtem ko obstaja starševstvo samo zase, kar pomeni, da ga je potrebno kot takega tudi na novo ustvariti in utrditi. Načeloma, torej iz vidika tehnologije, bi bilo možno, reprodukcijo popolnoma ločiti od družine. Lahko bi jo organizirali klinično, pri čemer bi donositev klinično ustvarjenih embrijev poverili skupini žensk, ki bi jih izbrali v skladu z določenimi kriteriji. Dandanes je vse to seveda znanstvena fantastika. Toda vsaj v razmišljanju nam te perspektive lahko odprejo nova obzorja, tista namreč, v katera so tovrstni razvoji že sedaj usmerjeni.

Po eni strani se za pomen »starševstva« onkraj lastne narave realno odpirajo takšne možnosti, ki si jih v vsej svoji domišljiji le težko predstavljamo. Že zelo kmalu bo postalo samoumevno, da bomo lahko izbirali spol svojega bodočega otroka in morda celo njegove bolezni, njegov izgled in značajske posebnosti. Implementacije embrijev, dojenčki, ki so nastali v epruvetah, tablete za dvojčke ali trojčke, nakup globoko zamrznjenih zarodkov v »trgovini z embriji«, kjer bi seveda delali visoko izobraženi, profesionalni medicinci, in katera bi bila seveda podrejena skrbnemu državnemu nadzoru - vse to se nam dandanes morda še zdi fiktivno, vendar je dejansko že možno.

Na kakšen način se bo dojemalo pojem materinstva takrat, ko bodo torej dojenčki nastajali v epruvetah? Kakšne posledice bo to imelo za samopodobo žensk, ki so, odkar pomnimo, dojemale materinstvo kot del svoje eksistence? Kdo ali kaj je v takšnih pogojih sploh starš? In kdo je oče, stric, brat itd.?

Že sedaj je tehnično možno, da si dajo ljudje svoje zarodke zamrzniti in jih odmrznejo takrat, ko je najboljša priložnost za to, torej, denimo, po tem, ko si je bodoča mati že uredila kariero. Možno je tudi – in v ZDA se je to dejansko zgodilo, - da se tak globoko zamrznjen zarodek odmrzne in vstavi v maternico kakšne druge ženske, denimo matere darovalke jajčeca, Le-ta postane po tem, ko otroka donosi in rodi, hkrati mati in babica. Otroček postane sestra svoje lastne »matere«. Prosim, zakaj pa ne? Le kdo in s kakšnimi argumenti bi želel to (trajno) prepovedati, če pa vsi vemo, da je na ta način možno povezati dve dragoceni dobrini, namreč poklicno emancipacijo žensk in uspešno rast prebivalstva, ki je set predpogoj za mednarodno veljavo ter za zavarovanje pokojnin?

Prav tukaj smo naleteli na ključni vidik, ki grozi, da se nam bo zaradi eksplozivnosti svojega razvoja izmuznil in rok. Reproduktivni medicinci in njihovi genetski svetovalci se zavzemajo za svobodo odločanja in avtonomijo. Pravijo, da si želijo predvsem zmanjšati trpljenje ljudi. Kdor tega noče, ga k temu nihče ne sili. Tukaj ni nikakršnih prisil. Tudi ta tehnologija je nevtralna, če jo obravnavamo samo zase. To, kar je pomembno, je skrbni način njene uporabe. Naš pravni sistem in znanost, ki se zaveda svoje odgovornosti, bosta preprečila najhujše.

A predstavljajmo si popolnoma neverjeten primer, da bi bilo to resnično možno. Predstavljajmo si, da bi naša družba resnično razpolagala s pravnimi mehanizmi, ki bi lahko zajezili deroči tok sodobne tehnike. Takšnih pravnih mehanizmov nimamo: vse se dogaja s splošnim soglasjem in po najboljši volji v okviru »svobodnih diskurzov«, ki so kar naenkrat prišli v ospredje in prevladali v naši in tudi v vseh drugih družbah. A celo v malo verjetnem primeru, da bi današnja družba dejansko razpolagala s takšnimi mehanizmi, bi se temelji nove, post-družinske družbe kljub temu uveljavili, kajti nitke svojega obstoja bi pod vodstvom neverjetno hitro razvijajoče se medicine in z blagoslovom nove genetske sodne birokracije potegnili skozi šivankino uho, imenovano »individualna avtonomija pacienta«. V tej novi, post-družinski epohi se bo starševstvo iztrgalo iz svojih prejšnjih naravnih konstant. Zaradi osamosvojene, v vse smeri razvijajoče se »biologije« bo starševstvo postalo nekaj, kar bo možno ohranjati samo preko odločitev in socialnih zvez.

Ta prelom zgodovinskih razsežnosti pa se dogaja popolnoma onkraj vladnih ukrepov, brez kakršnekoli zakonodaje, brez debat in glasovanja v parlamentu. Dogaja se tiho in neopazno kot del medicinsko – tehničnega napredka, v kolektivnih obiskih »individualnih svetovalnic«, pri čemer vse to konec koncev financira zdravstveno zavarovanje. Vsaj eno pa je pri tem popolnoma jasno: za posledice vsega tega niso odgovorni tehniki ali znanstveniki. Družba je namreč tista, ki se mora odločiti, do kolikšne mere bo dejansko uporabljala vso to nepregledno vrsto novih možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije.

» Najprej bodo prišli na vrsto tisti, ki so dejansko nosilci dednih bolezni, potem tisti, ki so dedno napačno disponirani, potem tisti, ki so morda ogroženi, pa še tisti, ki so bili domnevno zapostavljeni. V tem deluje ponudba optimalizacij podobno kot vse druge storitve ali proizvodi: ko enkrat pridejo na trg, v območje dosegljivega, se ji bodo posamezniki težko uprli. Podobno kot vse druge, bo tudi ta ponudba v ljudeh vzbudila družbeno pogojene potrebe; prišlo bo do povpraševanja in nakupovanja. Etika je precej šibkejša, kot logika potrošništva. Najprej bo prišel na vrsto strah pred lastno boleznijo in pred lastnimi pomanjkljivost,i, in šele potem tudi strah pred genetsko evgeniko. Najprej pride na vrsto žretje in šele potem morala (K. Gabert, 1988)«.

»Največji dobiček, torej modernizacija na en mah, se bo pokazala šele (a tukaj neobhodno in zagotovo) pri potomstvu. Intergenerativna odgovornost ne more ostati več omejena zgolj na zagotavljanje optimalnih pogojev socializacije. Obveznosti starševske skrbi se bodo pričele že v trenutku, ko se bo oplojeno jajčece ugnezdilo v maternici. Ker bi na primer vsak hemofilik ogrožal solidarnostno skupnost vseh udeleženih, je treba nastajajočega otroka že v štadiju, ko je sestavljen šele iz 32 celic, nujno podvreči postopku genetske preiskave. Če se pokaže, da ima zarodek v svoji dispoziciji okvaro, se bodoči starši lahko odločajo med splavom ali naknadnimi popravki, torej terapijo zarodne lupine. A le zakaj bi se zadovoljili le s popravljanjem dednih napak? Ta terapija bodočim staršem omogoča tudi izpolnjevanje drugih želja, ki jih je mogoče prenesti na zarodek. Ali bo bodoči otrok svetlolas ali rjavolas? Ali bo težil k prekomerni telesni teži, ali bo po rasti bolj majhen? Vse to je možno že vnaprej urediti. Tudi samskim ljudem se ni potrebno odreči vsakodnevnim reproduktivno tehnološkim storitvam, niti v primeru, da se kratkoročno združijo z neko drugo osebo in skupaj z njo preizkusijo tradicionalne načine razmnoževanja«.

V tem genetskem raju se ne popravlja zgolj ljudi »z napakami« oziroma, kot jih je imenoval stari Kant, »ukrivljenih polen«. Niso samo oni tisti, ki se jih ustrezno oklesti in oblikuje v skladu z idealnimi predstavami, ki izvirajo iz človeških možganov, ideologij in strahov. Morda je še bolj privlačno dejstvo, da so se vnaprej dane prepletenosti ljubezni in razplojevanja, starševstva i naklonjenosti razmotala in postala vprašanje individualnih odločitev, da so se morda osamosvojila tudi v družbenem smislu, in da bodo zato vsi ti dejavniki v bodoče obravnavani ločeno, v okviru različnih področij in institucij. To je seveda še posebej privlačno prav za tiste družbe, v katerih nataliteta strmo upada in je ni možno več reševati samo s staro, loterijsko metodo zakona in starševstva.

Vir: Popolnoma normalni kaos ljubezni, Ulrich Beck in Elisabeth Beck-Gernsheim, FDV, 2006

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.