Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow Staranje prebivalstva - resna grožnja
Staranje prebivalstva - resna grožnja
10 November 2006

Avtor: Gašper Tompa, doktorand ekonomije na Univeristät Wien in mladi raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Bolj ko poslušamo vzklikajoče apele o premajhni rodnosti, v ozadju katere so resna ekonomska vprašanja, manj jim posvečamo resno pozornost. Bolj ozaveščeni, v prihodnost zazrti posamezniki se gotovo sprašujejo, kaj bo s pokojnino ali z rezervirano sobico v prezasedenih domovih za ostarele itd. Na drugi strani pa si večina z nepredvidljivo prihodnostjo ne beli glave. Morda si je res utopično delati skrbi in razmišljati o tem, kaj bo čez nekaj desetletij, ko imamo že vsak dan preveč težav.Struktura socialnih slojev prebivalstva kaže, da smo imeli leta 1995 na enega upokojenca 2,65 delovno aktivnega prebivalca, medtem ko je leta 2004 to razmerje že pod 2. Indeks staranja se je po analizah Urada za makro analize in razvoj (Umar) v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih več kot podvojil in že presega 100 (108,7 za leto 2005). To pomeni, da je število starejših prebivalcev (65 let in več) večje od števila otrok (pod 15 let). Regionalna demografska struktura v Sloveniji odseva stanje, ki je predvsem povezano z negativnimi ekonomskimi dejavniki.
Najmanj razvite regije, recimo zasavska in pomurska, zaostajajo po najbolj splošnem kazalcu razvitosti blaginje (BDP per capita) za osrednjeslovensko regijo za približno sto odstotkov. Te manj razvite regije pa izkazujejo tudi neugodne osnovne demografske kazalce. Negativni prirast v obdobju zadnjih desetih let je značilen za regije vzhodne polovice države. Po Umarjevih analizah indeks staranja izstopa v obalno-kraški regiji (139,4 za leto 2005), naravni prirast v obdobju 1995–2005 pa najbolj zbuja skrb v Pomurju (-3,01 na 1000 prebivalcev), kjer je poleg koroške regije opazen tudi negativni selitveni prirast. Prebivalstvo, predvsem mladi, se je ob pomanjkanju zaposlitvenih možnosti v domačih regijah prisiljeno seliti drugam. Tako postaja zgodba o skladnem regionalnem razvoju, ki je že dobila tudi zakonodajni epilog, vedno bolj pravljična.

Upadanje stopnje rodnosti

Vzrok ni en in edini, je pa daleč najbolj pomemben – stalno upadanje stopnje rodnosti. Upadanje rodnosti sovpada s spremenjenim tradicionalnim načinom življenja: »Veliko denarja, malo prostega časa.« Obenem je zaslediti v družbi nenehno težnjo po svobodi, subjektivizaciji in samopreseganju posameznikov, ki ni v skladu z ideološko zasnovanim pojmom družinske sreče. Novodobno družinsko življenje zaznamuje upad sklenjenih zakonskih zvez, vse manj otrok v družinah in rast stopnje razvez. Propadanje zakonov je vzrok za nadaljnjo degradacijo družinskega življenja in ne nazadnje tudi celotno makroekonomsko demografsko politiko v državi. Čeravno posamezniki zatrjujejo, da je klasičen model družinskega življenja omejujoč ter prisilen in da je ravno ta tradicionalna institucionalna ureditev vir rodnostnih problemov sodobne družbe, je urejeno zakonsko življenje prvi pogoj za učinkovito družinsko produkcijsko funkcijo v smislu vzgajanja otrok. Žalostno dejstvo je, da je Slovenija v Evropski uniji na zadnjem, 25. mestu glede števila porok. S 3,3 poroke na 1000 prebivalcev krepko zaostaja za vodilnim Ciprom s 7,2 poroke na 1000 prebivalcev (Portrait of the European Union 2006, Eurostat).

Urejeno družinsko življenje

Državna politika bi morala agresivneje vzpodbujati urejeno družinsko življenje, ki je kot institucionalni model začuda preživel številna zgodovinska obdobja. Ni naključje, da se je družina kot institucija znašla v krizi. Pa vendar moramo razumeti, da so nove ideje, nove alternative, ki pronicajo na površje in ogrožajo družino, obsojene na kratek rok trajanja. V nasprotju z nadobudnimi, alternativnimi institucijami urejeno družinsko življenje omogoča varnost za člane družine v najširšem pomenu besede. Zagotavljanje varnosti v družbi je v domeni države. Varnost na mikro ravni lahko zagotavlja le država s svojim institucionalnim okvirom, tako da omogoča življenje v urejeni družinski zvezi. Splošen občutek je, da ta prizadevanja niso najbolj učinkovita. Število razvez na 1000 sklenjenih zakonskih zvez je iz leta v leto večje. Statistični urad navaja za leto 2004 368 razvez na 1000 sklenjenih zakonov. Z upadanjem uspešnih zakonov upada tudi število rojenih otrok. V Sloveniji smo imeli v strukturi prebivalstva konec leta 2004 14,4 odstotka otrok (po metodologiji Statističnega urada so pod otroke prišteti vsi mlajši od 15 let), Eurostat pa napoveduje, ob nadaljevanju trenda, upad na 13 odstotkov v naslednjih petdesetih letih. V povprečju se pri nas rodi manj kot devet dojenčkov na 1000 prebivalcev. Rodnost v Sloveniji se že dalj časa počasi znižuje. Politične stranke v predvolilnih programih pridno govorijo o ukrepih za spodbujanje natalitete, vendar učinkov, ki bi obrnili smer razvoja, za zdaj ni videti.

»Malthusova past«

Če govorimo o rasti števila prebivalstva s teoretičnim pridihom, ne moremo mimo Thomasa Malthusa (1798), ki je rast števila prebivalstva pogojeval z rastjo ekonomije, kapitalsko opremljenostjo in (zlasti) z možnostmi zadostne proizvodnje hrane. Črnogleda ugibanja o usodi civilizacije so bila morda legitimna v njegovem času, ko je bila stopnja rodnosti večja od stopnje rasti realne ekonomije. Z industrijsko revolucijo in tehnološkim napredkom pa seveda ni bilo več bojazni za nastop tako imenovane »Malthusove pasti«. Pa vendar je bil Malthus prvi, ki se je zavedal pomembnosti stopnje rodnosti in naravnega prirasta za oblikovanje dinamičnega ravnotežja v modelih ekonomske rasti. Če potegnem paralelo z Malthusovo teorijo v današnjem času, zbuja skrb neskladnost generacijske strukture prebivalstva z medgeneracijskimi računi, ki bi zagotavljali trajnostno sožitje. Dolgoročna stabilnost javnih financ je močno odvisna od generacijske strukture prebivalstva. Ena najbolj očitnih neskladnosti je problem ne-kritja v »pay as you go« pokojninskem sistemu. Evropa je prisiljena k reformiranju nekdaj klasičnih solidarnostnih pokojninskih sistemov, predvsem zaradi vse daljše življenjske dobe ljudi in ne nazadnje zaradi dolgoročnih nesorazmerij med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom, ki izhaja iz trajno padajoče stopnje rodnosti. Neskladnost sistemov PAYGO pa izhaja tudi iz politike delovne sile, ki jo zagovarja Evropska unija. Prosto in fleksibilno zaposlovanje v kateri koli izmed držav članic in plačevanje prispevkov v blagajne različnih držav ter upokojevanje v tretji državi bi povzročili pravo zmedo glede porazdeljevanja stroškov med državami.

27-letnik brez dela, 70-letnik za strojem

Realni stroški pokojnin naraščajo iz leta v leto. Podaljševanja ekonomsko aktivne dobe prebivalstva z normativnimi predpisi, kot se je problema lotila večina držav v podobnih težavah, je dvoumen ukrep, katerega slabo stran predstavlja stara struktura delovno aktivnega prebivalstva. Pa vendar se je treba zavedati, da produktivnost sedemdesetletnika gotovo ni enaka produktivnosti delavca v poznih dvajsetih letih. Ta bo ob povečanju starostne meje upokojevanja v svojih najbolj produktivnih letih brezposeln, na njegovem potencialnem delovnem mestu pa bo »intenzivno« delal pokojnino – čakajoči delavec. V Sloveniji za zdaj te bojazni še ni. Med državami EU smo po povprečni starosti izstopa državljanov iz delovnega kontingenta na prvem mestu, in sicer s 56,2 leta, medtem ko se najpozneje v povprečju upokojujejo na Irskem s 64,6 leta (Portrait of the European Union 2006, Eurostat). Priznani ekonomist, harvardski profesor Feldstein, vidi rešitev pokojninskih sistemov razvitih držav v kreiranju osebnih pokojninskih računov, ki bodo delavca spremljali ne glede na to, v kateri državi bo delal. Sredstva na računih bi se varčevala na investicijskih skladih z določenim razmerjem manj in bolj tveganih naložb. Tako država kot zasebni trg pa bi z garancijami zagotavljala minimalni donos teh naložb. Podobne rešitve so uvedle že Avstralija, Velika Britanija, Švedska, Kitajska, Čile in še nekatere države. Reforme pokojninskega sistema pa ne odpravljajo ključnega ali izvornega problema – problema padanja stopnje rodnosti.

Problematika mladih družin

Če gremo korak naprej in iščem o vzroke padanja rodnosti, naletimo na širšo družinsko problematiko mladih družin. Zakaj se torej pari tako pozno poročajo in imajo tako pozno otroke, ko pa poznamo iz življenja naših staršev povsem drugo zgodbo? So se mar življenjske razmere res tako spremenile? Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je vse višja in v Sloveniji znaša že 27,5 leta, kar je tudi enako povprečni starosti neveste, ki prvič sklepa zakon, medtem ko povprečna starost ženina v Sloveniji, ki prvič sklepa zakon, presega 30 let. Poglejmo še naslednja dejstva: 18,5 odstotka vseh otrok živi samo z enim staršem; več kot tri četrtine mladih (od 15 do 29 let) živi pri starših; priča smo vse večji vključenosti mladih v izobraževalne procese in podaljševanju dobe izobraževanja; počasen in postopen prehod mladih na trg dela, kjer za Slovenijo v Evropi velja ena največjih stopenj brezposelnosti mladih v obdobju od 20 do 29 let; narašča zaposlovanje mladih za določen čas, kar povzroča občutek negotovosti in s tem ne deluje stimulativno na povečanje rodnosti v Sloveniji; tretjina mladih, ki si je že ustvarila lastno družino, živi v zunajzakonski skupnosti; le 20 odstotkov zakoncev med 25. in 30. letom starosti prebiva v lastnem stanovanju.

Življenje na koruzi se splača

Po analizi teh podatkov je vedno bolj očitno, da sklepanje zakonskih zvez le ni tako enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled, in da gre v prvi vrsti bolj za privilegij nekaterih kot pa načelno svobodno vstopanje v zakonsko razmerje. Na podlagi rezultatov, ki jih ponuja ekonomska analiza družinskega prava v Sloveniji, bi morali že zdavnaj narediti nujne reforme družinsko-socialne, izobraževalne in delovne zakonodaje. Oblikovanje alternativnih bolj fleksibilnih, manj zavezujočih življenjskih skupnosti nasproti tradicionalni zakonski zvezi je moderna praksa, ki ji je zakonodajalec sledil z načelom izenačitve zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo. Res je, da veljavna zunajzakonska skupnost po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ustvarja enake premoženjske posledice kakor tudi osebne pravice in dolžnosti partnerjev v primerjavi z zakonsko zvezo za zakonca, vendar pa se pojavi očitna razlika v obličnosti. Ker pri nas ni uveljavljena registracija zunajzakonske skupnosti, je zloraba tega instituta v praski zelo pogosta in malokdo se zaveda razsežnosti problema. Čeprav mnogi pari dejansko živijo v zunajzakonski skupnosti, tega formalno ne uveljavljajo, na drugi strani pa zahtevajo socialne subvencije recimo za enostarševsko družino ipd. Zakon o starševskem varstvu in socialnih prejemkih (ZSDP) vsebuje določbo o desetodstotnem povečanju otroškega dodatka v enostarševski družini, kar je pogosto dovolj velik razlog za oblikovanje prikritih zunajzakonskih skupnosti. Stroškovni vidik vzgoje otrok Stroškovni vidik vzgoje otrok je prva ovira za povečanje stopnje rodnosti pri družinah iz najnižjih dohodkovnih skupin. Kot pravi dr. Stropnikova z Inštituta za ekonomska raziskovanja, v razvitih državah otroci nimajo več ekonomske vrednosti za svoje starše niti jim ne zagotavljajo socialnega varstva v njihovi starosti, temveč je otrok dodaten strošek za družino. S subvencioniranje otrokovih stroškov država prevzema nase le del in tako blaži padec življenjske ravni v družini, ki nastaja z rojstvom otroka. V ZDA zvezni zakon določa, da so subvencij za otroško oskrbo deležne družine, ki ne dosegajo 85 odstotkov medianskega dohodka, s tem da lahko posamezne države določijo še nižjo mejo. Subvencije za otroško oskrbo zmanjšujejo stroške zaposlenih staršev ter učinkujejo na čim manjšo odsotnost staršev z delovnega mesta. Politika subvencij otroške oskrbe je soočena na eni strani z zagotavljanjem kvalitetne otrokove oskrbe ter na drugi z zagotavljanjem ekonomske zadostnosti. Ekonomski razlogi tovrstnih subvencij imajo svoje argumente. Dejstvo neobstoja trga, ki bi uravnaval stopnjo rodnosti, pogojuje nujnost subvencij. Niso pa sprejemljive vse subvencije; te morajo biti učinkovite glede na svoj namen. Pomemben je vpliv subvencij na delovno aktivnost staršev in ne nazadnje na samo kvaliteto otrokovega življenja. Za subvencioniranje otrok v Sloveniji sta pomembna predvsem dva transfera, in sicer davčni prihranek zaradi otrok (posredni transfer) in otroški dodatek (neposredni denarni transfer). Zakon, ki ureja to področje, je mogoče razumeti kot sklop ukrepov za vzpodbujanje večje rodnosti. Ali je otroški dodatek kot ekonomsko najpomembnejši družinski prejemek učinkovita subvencija? Leta 2004 je bilo iz naslova starševskega nadomestila po ZSDP izplačanih 37.035 milijonov tolarjev ter iz naslova drugih družinskih prejemkov 63.490 milijonov tolarjev, kar je skupaj predstavljalo 1,61 odstotka BDP. Vendar pa je učinek različnih oblik subvencioniranja rodnosti vprašljiv, posebej po sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji danes. Odgovor na vprašanje, kako učinkovita je ta subvencija, je na dlani. Otroški dodatek ni v skladu s svojo osnovno idejo. Starejši je otrok – več stane, na drugi strani pa predstavlja otroški dodatek fiksen priliv, katerega relativna pomembnost torej s starostjo otroka pada. Zaradi progresivnosti davka na dohodek so družine z višjimi dohodki na boljšem pri davčnih olajšavah zaradi otrok. Davčne olajšave zaradi otrok ne bi smele biti odvisne od družinskih zaslužkov, kar bi relativno povečalo pomembnost prihranka pri družinah z nižjimi dohodki.

Bolonjski žarek upanja

Zastavlja se vprašanje, kaj storiti. Prav gotovo bi morali najprej spremeniti situacijo na ženitvenem trgu glede mladih parov; ti po teoriji največ prispevajo k zvišanju rodnostne statistike. Država bi morala vzpostaviti predvsem učinkovit sistem visokega šolstva s hitrejšim prehajanjem mladih na trg dela. V okviru predvidenih ekonomsko-socialnih reform je poudarek tudi na povečanju prilagodljivosti trga dela in olajševanju zaposlovanja predvsem za mlade. Pa vendar je treba opozoriti, da v Sloveniji sicer število študentov na 1000 prebivalcev raste in se približuje najbolj razvitim državam, na drugi strani pa se ubadamo z nizkim številom diplomantov in visokim osipom. Zaradi strukturne neusklajenosti visokošolskih programov s ponudbo na trgu dela je visoka brezposelnost med mladimi diplomanti, kar hkrati upočasnjuje integracijo v družinske procese. Sistem visokega šolstva je neučinkovit tudi z vidika dolge povprečne dobe študija v Sloveniji, medtem ko izkupiček znanja, ki ga mladi diplomanti pridobijo, ni vedno v skladu s potrebami trga. Bližajoče se spremembe, ki jih prinaša uresničevanje bolonjske deklaracije, so dobrodošle in prav zanimiva bo čez čas analiza njenih učinkov na vključevanje mladih v družinske procese. Nikakor ne moremo spregledati stanovanjskih težav, ki pestijo mlade družine. Vzrok je v absurdni politiki države na nepremičninskem trgu, zaradi katere vrednost nepremičnin konstantno raste. Slovenci se odločajo za nakup nepremičnin kot varno alternativo naložbenemu varčevanju, stroški lastništva so namreč nizki. Mlade družine so zaradi manjše kupne moči prisiljene vztrajati pri dolgoročno neracionalni najemniški pogodbi ali pa kar živeti pod streho staršev.

Davek na odrasle brez otrok

Povečati gradnjo neprofitnih stanovanj je eden od ukrepov za normaliziranje trga nepremičnin, kot drugi pa je gotovo davek na nepremičnine, ki se pospešeno pripravlja. Ena od njegovih funkcij je čiščenje trga. Ko se varčevanje v obliki naložb v nepremičnine ne bo več splačalo, bomo dobili normalno ponudbo in povpraševanje. Normaliziran trg nepremičnin bo deloval hkrati vzpodbudno na oblikovanje družin in povečanje rodnosti. Ironijo današnjega časa, da se relativno bogati in izobraženi pari ne odločajo za otroke, bi bilo morda treba odpraviti tudi z uvedbo davka na »odrasle državljane« brez otrok, katerega zavezanci bi bili vsi plodni državljani nad določeno starostjo, ki so seveda brez otrok. Absurden ukrep, vendar vedno bolj nujen. Za povečanje rodnostne stopnje v Sloveniji je treba reformirati tudi subvencijsko politiko, ki izhaja iz ZSDP. Razumno bi bilo povečati razliko med otroškim dodatkom za prvega in vsakega nadaljnjega otroka na ustrezno relativno razmerje. Upravičenost do otroškega dodatka po 18. letu ni smiselna – najstniki bolj kot otroški dodatek potrebujejo funkcionalne subvencije, kot so recimo štipendije. Striktna starostna omejitev upravičencev do otroškega dodatka z dopolnjenim 18. letom bi na neki način silila tudi starše k vzpodbujanju samoiniciativnosti otrok. Za povečanje učinkovitosti bi bilo treba tudi zagotoviti proporcionalno rast mesečnih subvencij z rastjo življenjskih stroškov otrok, vendar tega ni mogoče narediti, dokler ne bomo imeli jasne definicije, kakšni oziroma kolikšni so minimalni življenjski stroški slovenskih otrok. Te stroške bi država morala priznavati in jih tudi v celoti izvzeti iz obdavčitve. Le usklajeni ukrepi različnih politik. Torej smo se tudi v Sloveniji prisiljeni ubadati s staranjem prebivalstva, kot temu pojavu učeno pravimo. Gre za kompleksni problem, ki iz leta v leto prinaša vse hujše negativne ekonomske posledice. Družba jih lahko ublaži le, če se nanje pripravi. Ekonomske posledice družinskopravne ureditve imajo značilen vpliv na rodnostna gibanja in to je treba upoštevati. Le usklajeni ukrepi različnih politik (sprememba demografskih trendov in sprememba pokojninskega sistema) so pravi odgovor.

Vir: Sobotna priloga dela, 4. 11. 2006

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.