Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow ODISEJA MLADIH
ODISEJA MLADIH
17 junij 2008
AVTOR: prof. dr. Jože Bajzek

MLADI V ŽIVLJENJSKI ODISEJI

Ko premišljujemo o mladih in njihovi naporni poti do identitete, lahko uporabimo Odisejevo potovanje. Odisej je simbol junaka, ki je prepotoval svet s pogumom in zvitostjo, toda to, kar ga je na tem napornem potovanju notranje motiviralo, je bila nostalgija po domu in želja vrniti se k lastni identiteti. Njegov cilj je bil, vrniti se k samemu sebi. Sama po sebi se nam vsiljuje podoba današnjega mladega človeka, ki išče svojo identiteto, ki se hoče vrniti v varen pristan. Na osebni ravni in na ravni skupine je imperativ to, da spoznamo svoj »jaz« ter v čem se naš jaz loči od drugega. Treba je spoznati meje in smerokaze. Odisej je veliko potoval in doživljal mnoge dogodivščine, v središču njegovih skrbi pa je bilo iskanje samega sebe.

Odisej je bil kralj na majhnem otoku Itaka. Ko je sin trojanskega kralja ugrabil lepo Heleno, ženo kralja nekega grškega mesta, so Grki napovedali vojno Troji, da bi se maščevali za ugrabitev. Grško ladjevje se je napotilo v vojno proti Troji. Dolgo so se vojskovali, da bi jo osvojili. Odisej je bil eden od glavnih poveljnikov grškega ladjevja. Znana je zgodba o trojanskem konju, ko so vojaki s prevaro prišli v mesto in ga osvojili.

Kaj se je zgodilo z Odisejem v vseh teh letih vojskovanja? Doma sta ostala sin in žena Penelopa. V letih vojskovanja je postal zvit, nasilen, krut in krvoločen. To so lastnosti, ki jih terja vojna. Pozabil je na svoje žlahtne človeške lastnosti: vljudnost, obzirnost in spoštovanje. Pozabil je na prijateljstvo in plemenitost. V njem je ostalo samo to, kar je služilo za ubijanje in vojno, torej maščevanje, nasilje, zvijačnost in prevara. V vsem tem so se on in njegovi vojaki izurili v dolgih letih bojevanja. Tako ravnanje in držo so zahtevale okoliščine, v katerih so se znašli. Krvave niso postale le njegove roke in meč, temveč tudi njegova duša, njegov duh in njegova človečnost. Vse to se je ugnezdilo vanj in postalo del njega samega. Vse drugo je bilo odrinjeno in je zbledelo.

Končno so zmagali Grki. Troja je bila porušena in sežgana, ljudje pobiti ali zasužnjeni. Po desetih letih vojne so se Grki pripravljali na vrnitev domov. Toda ta pot ni bila samo vračanje domov. Ta pot je pomenila nekaj več. Pomenila je vrnitev v mir, sožitje, prijateljstvo, domačnost, prisrčnost in razumevanje. Na poti so morali najti vse tisto, kar so zgubili v letih vojskovanja. To je bila izguba njihove človečnosti, mirnega civilnega sožitja. Vračanje domov je pomenilo vračanje v svojo lastno človečnost, ki so jo v vojni izgubili. Morda je to največje in najpomembnejše bistvo vseh potovanj in vračanj domov, ki jih najdemo v vsej svetovni literaturi. Odisejevo vračanje bi lahko imenovali človekov projekt, načrt, kajti moral se je vrniti in postati človek, ker je v krvoločni vojni izgubil svojo človečnost, ki si jo je moral ponovno pridobiti, če je hotel v miru živeti. Odisej je postal divjak, nehuman, krut, nečloveški. Pot domov ne pomeni samo vračanja v materialni dom, hišo, kjer je nekoč prebival, pač pa vračanje v svojo lastno človečnost in humanost. Vračanje je iskanje izgubljenega človeštva, izgubljenega človeškega obraza, izgubljene človečnosti, izgubljenega spomina, izgubljenega samega sebe. Vračanje je iskanje svoje nekdanje pristne človeške identitete. Različne etape njegovega potovanja domov so pravzaprav določene krize in preizkušnje njegovega vračanja k samemu sebi. Spremljajmo Odiseja na tej poti vračanja k samemu sebi in k svoji izgubljeni človečnosti.

Z odprtimi jadri in ugodnim vetrom so Odisej in njegovi vojaki odpluli proti svoji domovini. Itaka, tako oddaljena, tako pozabljena, se je vračala v njihov spomin v dneh, ko so zapustili bojna prizorišča. Priskrbeli so si dovolj zalog za naporno in dolgo potovanje. Toda ni šlo vse tako po sreči, kot so si predstavljali. Veter ni bil vedno ugoden in morje jim pogosto ni bilo naklonjeno.

Odisej je na neki otok poslal svoje mornarje s sodi, da bi zopet napolnili zaloge pitne vode za potovanje. Dolgo se niso vrnili. Ves zaskrbljen, kaj neki bi se jim lahko pripetilo, je šel še sam z drugimi tovariši za njimi. Po dolgem iskanju jih je le našel. Vsi so bili oblečeni v bela oblačila, stali so sredi med drugimi domačini otoka in s srepim pogledom zrli nekam v daljavo. Prepevali so neke sladke melodije ter bili videti zaneseno srečni in zadovoljni.

Odisej je enega od svojih tovarišev vprašal, kaj dela tukaj in zakaj se ni vrnil na ladjo. Ta ga je gledal z brezskrbnim pogledom in mirnim obrazom ter mu rekel, da je on že prispel na cilj in da ne potrebuje ne njega ne kogarkoli drugega. Našel je svojo identiteto in svojo srečo. Tedaj ga je Odisej spomnil na dom, ženo in družino, ki ga čakata. Ni pomembno, mu je odgovoril in zatrdil, da je že našel vse. Ko ga je Odisej vprašal, kaj je našel, mu je ta odgovoril, da je našel »loto«. Otok se je namreč imenoval po tej rastlini. Ljudje, ki so zaužili loto, niso čutili nobenih bolečin več ne utrujenosti ne žalosti. Bili so srečni, ker jim je loto odvzel ves spomin in vso zaskrbljenost. Mamilo ti vzame vse obremenitve in te v trenutku zadovolji in osreči. Tedaj je Odisej hotel spomniti svoje ljudi na njihov dom, na njihova ognjišča, na njihova čustva. Toda nič ni zaleglo. Še njemu so ponujali, da bi vzel loto in stopil v njihov svet sreče. Vse prepričevanje je bilo zaman. Zakaj toliko truda in napora s potovanjem, če so že sedaj lahko popolnoma srečni? Zakaj tvegati potovanje po nevarnem in nepredvidljivem morju, če so lahko srečni na tem otoku sreče? Zakaj tvegati življenje za nekaj, kar ni gotovo, kar je v megleni prihodnosti, kar morda sploh ni več tisto, kar so zapustili? Zakaj iskati skozi vedno spremljajoči dvom in utrudljivi vsakdanji napor, če se vse lahko nadomesti s pozabo? Zakaj hoditi za neznano in nikoli ulovljivo srečo, če vse lahko dosežeš z malo prahu, ki te požene v svetove, ki se jih sicer ne da zaslutiti? Kaj naj bi bilo še potrebno, ko človek vse to doseže?

Odisej je uvidel, da se ne da več nič storiti. Vse je zastonj. Teh ljudi ni mogel več v nič prepričati. Pustil jih je na otoku in nadaljeval pot s preostalimi tovariši. Žalostno je zapustiti prijatelje, toda včasih ni druge izbire, če hoče kdo nadaljevati pot, ki si jo je izbral, pa čeprav je pot negotova in tvegana. Odisej se je odločil za nadaljevanje, za trpljenje, za tveganje, za iskanje. Otočani in neki njegovi prijatelji so izbrali drugačno pot, pot pozabe. Nimajo več svoje individualnosti, nimajo več ciljev, ki bi jih morali doseči, nimajo več upanja. Loto (mamilo) je postal njihov edini cilj, njihov smisel, njihovo vesolje, njihov bog, njihovo vse.

Odisej pa je nadaljeval potovanje. Ko so prišli do naslednjega otoka, se je odločil, da bo tudi sam šel na otok s skupino tovarišev. Ko so si ogledovali otok, so prišli do velike kotline, kjer so videli ogromne kose sira in vse orodje in obleke so bili v gigantskih velikostih. Tudi ovce so bile ogromne. Ko so si vse to ogledovali, je prišel velikan (gigant) Kiklop, ki je imel samo eno veliko oko. Z ogromno skalo je zaprl kotlino, ko je vanjo spustil ovce. Odisej se je postavil pred Kiklopa in mu rekel, da so tujci, ki bi potrebovali pomoč. Kiklop je rekel Odiseju, da mu je pripravljen pomagati, toda seveda na svoj način. Ubil je dva človeka iz Odisejeve skupine in ju okrutno pojedel. Tako pomoč je obljubil tudi Odiseju in vsem njegovim spremljevalcem.

Odisej pa se ni dal kar tako ugnati in prestrašiti. Začel se je sklicevati na boga Zevsa, ki je zaščitnik tujcev, katerega zakonov gostoljubja se Kiklop ne drži. Gostoljubje je sveta stvar in je noben človek ne sme prelomiti in oskruniti, kajti tako se postavlja proti volji bogov, je trdil Odisej. Kiklop pa je odgovoril, da on pozna samo svojo moč in ne pozna nobenega Zevsa ali kogarkoli drugega. Zaupanje vase in svojo moč je najbolj resnično, vse drugo sklicevanje na ideale in plemenitost so le puhljice slabotnih bitij. Kakšna smešna gostoljubnost bi naj bila zapisana v moči in samozadostnosti?

Vsi v Odisejevi posadki so bili zelo prestrašeni. Toda Odisej ni izgubil razsodnosti. Kiklopu je povedal, da sam spoštuje svetost gostoljubja, zato mu je v znak tega ponudil močno vino. Bilo mu je všeč in se je opil. Odiseja je vprašal, kako mu je ime in ta mu je odgovoril, da je Nihče. Pred nesramnostjo sile in moči je morda človek le nihče, brez imena in brez obraza. Kiklop mu je vendar obljubil, da mu bo naredil uslugo, in sicer to, da ga bo zadnjega pojedel. Ko je Kiklop zaspal, so Odisejevi prijatelji predlagali, da bi ga ubili. Toda Odisej je vedel, da jim nihče ne bo mogel odmakniti skale od vhoda v votlino in da bodo tako morali umreti. Zato so ga med spanjem le oslepili, potem pa se rešili pod trebuhi ovac, ki jih je Kiklop spuščal na pašo.

Osvobodili so se Kiklopa in njegove velike premoči. Veliko moč slepe narave (tehnike), ki ne pozna svetosti gostoljubja in volje bogov, je Odisej celo obrnil sebi v prid. Zvijačno in razumsko jo je ukrotil in ukanil. Strah, grožnjo in vse to, kar je bilo videti močnejše in usodnejše od človekove slabotne moči, je Odisej premagal s svojo prisotnostjo duha in razumnosti. Razsodnost ga ni zapustila niti v tako težkih okoliščinah, ko je bilo videti vse izgubljeno.

Nadaljevali so pot, ki jih je vodila mimo otoka siren. Sirene so bile pošasti, pol ženske in pol ptice, ki so prepevale sladke melodije, ki se jim nihče, ki jih je slišal, ni mogel upreti. Vsi, ki so pluli tod mimo in so jih pesmi siren očarale, so pozabili na plovbo, zato so se njihove ladje na nevarnih grebenih otočja razbile na koščke. Odisej se je močno privezal na jambor in prosil svoje tovariše, naj ga ne odvežejo, ko bo slišal petje, vsem drugim pa je dal zamašiti ušesa, da petja sploh niso slišali.

Za Odisejeve prijatelje je bila pot lažja. Petja niso slišali, zato to zanje ni bila nobena skušnjava. Niso vedeli, kaj je to, v čem je čar. Odisej pa je slišal melodije, zato se je hotel zaustaviti, da bi se stopil s to lepoto. Tudi pozneje, ko je bila nevarnost že mimo, se je z nostalgijo spominjal lepot melodij. Toda težave so bile premagane, niso se ustavili na nevarnih čereh otoka, kjer bi gotovo izgubili svoja življenja, kot so vsi ostali, ki so podlegli melodijam siren. Nekaterim skušnjavam se je na potovanju nujno treba izogniti in se proti njim zaščititi. Nadaljevali so pot in prišli do otoka čarovnice Kirke. Odisej je poslal naprej svoje tovariše, naj raziščejo otok. Ko so prišli do čarovnice, jim je ponudila obilno obloženo mizo, kjer so jedli po mili volji. Toda v jedi je bilo mamilo, ki je dalo Kirki moč, da je vse s svojo čarobno palico spremenila v svinje. Ker se dolgo niso vrnili, jih je šel Odisej iskat sam. Tudi njemu je Kirka ponudila jedače, toda ponujenemu se je odrekel. Od nje je zahteval, da njegove tovariše spremeni nazaj v ljudi, kar je tudi storila. Kirka mu je obljubljala vse užitke, če bo ostal na otoku. Toda Odisej se ni vdal. Vedel je, da je njegova pot drugačna od tiste, ki mu jo ponuja Kirka. Vedel je, da ne bo mogel živeti samo za jed, pijačo in užitke, ki so se mu ponujali. Vse to je bilo mikavno tako zanj kakor za njegove tovariše, ki so sestradani in lačni hitro izrabili priložnost, toda Odiseja to ne bi zadovoljilo. Z nekaj svojimi tovariši je nadaljeval pot proti naslednjemu otoku. Ob hudi nevihti se jim je pripetila nesreča, ki jo je preživel le Odisej. Na otoku je srečal boginjo Kalipso, ki mu je ponujala večno mladost in celo božanstvo samo. Kako velika skušnjava, ostati večno mlad, ne poznati starosti in smrti. Večna sreča na dosegu roke. Zavrniti to skušnjavo je bilo veliko težje kakor pa zavrniti Kirkin predlog. Toda Odisej je premagal tudi to, ker se je želel vrniti domov, kjer sta ga čakala žena in sin.

Njegova žena se je imenovala Penelopa in je bila gotovo manj lepa od večno mlade Kalipse. Penelopa se bo postarala, Kalipsa pa bo ostala mlada. Zakaj je Odisej izbral ženo, in ne boginje? Penelopa je njegova žena, z njo je nekaj zgradil, ona predstavlja njegov dom. Vse to je njegov spomin, njegov ponos, njegovo bistvo, njegovo vse, njegova izgubljena identiteta. Tako je zapustil tudi Kalipso in se napotil na Itako. Na Itaki ga niso pričakale srečne razmere. Preoblečen v berača je hotel preveriti, kdo mu je ostal zvest, kdo je po toliko letih še ohranil spomin nanj in prijateljstvo do njega. S pomočjo sina Telemaha in dobrih starih prijateljev je na dvoru napravil red in se znebil nevarnih snubcev zveste Penelope. Toda ko ga je Penelepa zagledala, je zahtevala od njega dokaz, da je to res on. V resnici ga je spoznala, toda podvomila je, ali je to tisti Odisej, ki ga je ljubila takrat, ko je odhajal od doma. Od njega je zahtevala potrditev, da ima ona zanj še enako vrednost in pomen, kot ju je imela, preden je odšel v vojno. Ko ji je dovolj jasno pokazal, da sta bili ona in le njuna ljubezen tista, ki sta ga vodili domov, ga je spoznala, priznala kot Odiseja in ga objela.

Tu se konča zgodba Odisejade. To je zgodba vsakega človeškega potovanja. Res je, vsak človek se rodi kot človek, toda človek mora šele postati. Biti človek, ne pomeni imeti glavo, roke, noge in telo, ampak pomeni tudi potovati, hoditi proti cilju in smislu.

Življenje je potovanje in skozi to potovanje se vsakemu ponuja nešteto pasti in skušnjav, da bi skrenil s poti, da bi se podal na napačno pot. Kdo se lahko tem skušnjavam, tem različnim in včasih tudi tako omamnim ponudbam upre? Samo tisti, ki ima pred seboj jasen cilj. Ta cilj mora biti tako velik, privlačen in pomemben, da lahko zasenči vse drugo. Moč lahko da tudi v trenutkih obupa in razočaranja, lahko usmerja in spodbuja rast. Za Odiseja je bil cilj dom, priti k svoji družini, najti svojo pravo identiteto.

Vsak človek mora v sebi imeti neki cilj, ki ga vodi na poti življenja. Človek ni ustvarjen za majhne stvari, pač pa za velike. Vsak, posebno pa mlad človek, si mora postaviti visoke cilje in ideale, ki jim bo v življenju sledil.

Neki oče se je pritoževal, da je svojemu sinu nudil vse: denar, avto, možnost za šolanje, vse, kar si je zaželel. Ničesar mu ni primanjkovalo, on pa se je kljub temu podal v svet mamil. Vse, kar mu je oče nudil, so bili veliki ideali za očeta. Njegov sin je imel verjetno drugačne. Človek je tako velik, da mora imeti pred seboj velike cilje, ki bodo usmerjali njegovo življenjsko iskanje in popotovanje. Vsak mora najti svoj odgovor, vsak mora hoditi po svoji poti. Prihodnost nam ni dana, prihodnost moramo ustvarjati sami.

 

Na potovanju skozi življenje pa srečujemo mnogo popotnikov, sopotnikov, iskalcev, navdušencev, obupancev, tujcev, s katerimi stopamo v stik, s katerimi nenehno komuniciramo. Ti ljudje so popotniki ali sopotniki na našem potovanju. Seveda z vsemi lahko komuniciramo o načinu potovanja, o udobnostih in nevarnostih, lahko pa komuniciramo o svojem cilju, o svojih idealih in vrednotah, ki nam osmišljajo lahke in težke dni našega popotovanja. Komuniciranje, tisto najgloblje in najpristnejše, je neke vrste razodevanje samega sebe. Razodenemo se lahko samo nekomu, ki ga imamo radi, s katerim navežemo globok pristen odnos. Ta odnos, ta navezava pa je že globoka komunikacija, ko dojemamo samega sebe tudi v tistih višinah in globinah, kamor si sami morda ne upamo niti pogledati, ker mislimo, da prestopamo meje mogočega. Toda človek je prevelik, da bi se zadovoljil samo z mogočimi stvarmi. Iskanje, potovanje, komunikacija so procesi, ki jim notranje pripadamo. To je del nas, to smo mi, to je naša veličina.

Tukaj smo, kjer ni zaklonišča, kamor bi lahko skrili samega sebe. Dokler se ne ogledamo v očeh in srcih drugih, bežimo pred samim seboj. Kdor se boji, da bi bil spoznan, kdor se boji razodeti samega sebe drugemu, ne bo nikoli spoznal ne sebe ne drugega, ampak bo vedno ostal sam. Spoznati samega sebe, ne kot velikana svoje domišljije ali palčka svojega strahu, ampak kot resničnega in živega, je mogoče samo skozi komunikacijo z drugim. Drugi je ogledalo, ki me odseva in v katerem vidim svojo podobo. Skozi drugega lahko pridem v središče samega sebe v tisto kamrico, ki je navadno nikomur ne odprem in kjer se porajajo temeljna vprašanja. Kdo sem pravzaprav jaz? Ali je mogoče dati življenju smisel? Ali sem vreden, da sem ljubljen, da me ima nekdo rad? Je vredno hrepeneti za srečo? Za koga in čemu pravzaprav živim? Ali ima še kakšen pomen govoriti o odpuščanju in upanju? Vse to so vprašanja, s katerimi se mladi nenehno srečujejo na poti k svoji lastni identiteti v času, ki temu iskanju ni najbolj naklonjen.

Kdor ne komunicira z drugimi, se je zaprl v svojo kamrico in je za seboj zaprl vsa vrata. V tišini pa ta vprašanja odzvanjajo še bolj grozeče in osamljenost naredi trpljenje nesprejemljivo. Dokler neka oseba ne dovoli drugi osebi, da z njo deli skrivnosti, ne more najti izhoda. Kdor se ne odkrije, kdor se nikomur ne razodene, ne more spoznati ne samega sebe ne drugega, ostane sam. Nihče ni tako strašen mučitelj samega sebe kot tisti, ki se zapre pred drugimi. Nihče, pa čeprav se sliši neverjetno, ne živi obup nekomunikativnosti tako intenzivno kakor tisti, ki se je podal na pot mamil.

 

Nekomunikativnost je danes velika težava. Čudno se zdi, da v današnjem svetu komunikacij obstaja toliko prostora za nekomunikativnost. To seveda ni samo težava mladih. To je naša skupna težava. Ali ni v vseh nas prisotna želja, da bi bolj doumeli smisel življenja? Morda nas je premagal cinizem naše kulture in smo se prepustili toku, ki nas nese. Morda smo se sprijaznili z absurdnostjo stvari in smo se vdali v potrošniško odrešenje vsakdanjega preživetja. Toda globoko v sebi čutimo, da smo na potovanju in v iskanju, kjer lahko komuniciramo z drugimi in jim razodenemo svoje najgloblje sanje in vrednote, za katere živimo. Če nas delijo in ločijo različni odgovori, nas združuje skupno iskanje, in to ni malo.

Ta knjiga ima naslov Odiseja mladih. Morda bi lahko preprosto rekli Odiseja človeka, vsake osebe, ki ni definirana kot neka abstraktna ideja, ampak je konkretna in resnična v svoji zgodovinski dimenziji in osebni neponovljivi enkratnosti. Ne gre samo za mlade ali tiste mlade, ki živijo na obrobju družbe in se morajo vrniti v svojo človečnost. Če bi mislili samo na te, bi bilo zmotno. Kar zadeva temeljne potrebe, smo si vsi enaki. Potreba po čustvenem sprejetju (prijateljstvo, ljubezen), po komunikaciji, po smislu, po tem, da smo sprejeti z vsem, kar smo in kar počnemo, to so skupne in temeljne potrebe vsakega človeka in vseh nas.

MLADI V ŽLAHTNEM OBDOBJU ODRAŠČANJA

O mladih danes beremo in slišimo govoriti navadno takrat, ko pride do hujših prestopkov ali škandalov. Na žalost je tako. Tako si ustvarjamo mnenja, da je mladostništvo tisto obdobje, ki je blizu prestopništva in devijantnosti. Takrat se navadno s tem povezujeta tudi šola in družina, tisti dve instituciji, s katerima imajo mladostniki največ opraviti in se navadno tudi na njiju meče slaba luč.

Prav je, da se sprašujemo, kdo in kako so mladi danes. Katere so njihove značilnosti v žlahtnem obdobju odraščanja in osamosvajanja. Kako se počutijo takrat, ko se ločujejo od otroštva in postajajo samostojni in odgovorni zase in za svoja dejanja. Na mnogo načinov so opisovali in etiketirali mlade v različnih obdobjih. Večkrat se je o njih govorilo kot o apatičnih in nezainteresiranih, brez velikih idealov in vrednot, brez zgodovinskega spomina ter kot o nekom, ki nima upanja v prihodnost. Ko danes govorimo v šoli o bulismu pri vedno mlajših generacijah, ki že posegajo po alkoholu in mamilih, mislimo na to, da so mladi v tem obdobju najhitreje in najlažje podvrženi raznim prestopkom. Ena od nalog raziskave med mladostniki, ki je pred nami, je tudi ta, da bi jih bolje spoznali in jim dali priložnost, da iskreno povedo o sebi, kdo in kako so, kako se počutijo v svetu, v katerem živijo. Življenjska obdobja, ki jih danes poznamo, so otroštvo, adolescenca, mladostništvo, odraslost in starost. Vsi ti sistemi so seveda odprti, kar pomeni, da je med njimi težko potegniti neko jasno in določeno razmejitev, kajti velikokrat je težko določiti, kje je meja med posameznimi obdobji. Naše raziskovalno področje zajema adolescenco (obdobje do sedemnajstega leta starosti) in obdobje mladosti (po osemnajstem letu starosti). Kot sem že omenil, je težko potegniti jasno mejo med prehodom iz otroštva v adolescenco ter prehodom iz adolescence v mladostno obdobje. Nekateri hudomušno pravijo, da postane otrok adolescent eno leto prej, preden to opazijo starši, in eno leto pozneje, ko to ugotovi sam. Enako naj bi veljalo tudi za prehod iz adolescence v mladostno obdobje.

Adolescenca je tisto obdobje, ko skupina vrstnikov pri posamezniku dobi zelo velik pomen in vpliv in ko želi posameznik v nekem smislu izstopiti iz družine in njene prevelike zaščitniškosti ter se podati na pot osamosvojitve. Adolescent se ob liku staršev, ki so bili v otroštvu njegova edina varna podpora, odpira tudi navzven, k prijateljem, učiteljem, vzgojiteljem, trenerjem itn. Gotovo je obdobje od 14. do 21. leta starosti, ki zajema populacijo naše raziskave, obdobje globokih sprememb, obdobje prehoda in tranzicije. Nekateri temu pravijo »ne več in ne še«. V tem obdobju mladostniki niso več otroci, pa vendar še niso odrasli. Našo kategorijo bi lahko imenovali pozna adolescenca in zgodnja mladost. Kdo so torej mladi v tem obdobju? Morda bi jih lahko opisali s pregovorom, ki pravi: ne tič ne miš, kar pomeni, da so eno in drugo. Obstaja več razlogov, zaradi katerih smo se odločili delati raziskavo prav pri tej populaciji. Prvi razlog je gotovo ta, da je to za mladostnika najživahnejše in najzanimivejše obdobje življenja. Morda se tega sedaj niti ne zavedajo, toda to je obdobje, ki več ali manj zaznamuje vsakega posameznika. Drugi razlog je v tem, da so ti mladostniki še vedno v svojih družinah in v svojem okolju, kjer živijo in prebivajo. Torej so oni tisti, ki lahko najprepričljivejše povedo, kaj menijo o sebi, o svoji družini, o šoli in veri, kaj snujejo in kaj upajo v prihodnosti. Ne nazadnje je razlog tudi ta, da je to najdostopnejša populacija, ker obiskujejo šolo in so najbolj dosegljivi za raziskave, saj so združeni v razredih in na šolah.

V svojih klasičnih študijah je Postman že pred dvajsetimi leti govoril o izginotju otroštva (Postman 1984). Lahko bi potrdili, da je danes obdobje otroštva kratko. Sodobna tehnologija in sredstva družbenega obveščanja, ki oblikujejo in informirajo človeka že od zgodnjega otroštva, so v resnici skrajšala dobo otroštva. Pri 14. in 15. letih lahko govorimo o adolescentih v polnem razvoju. Morda bi to obdobje adolescence od 14. do 17. leta lahko poimenovali drugo rojstvo, saj se definira lastna spolna in socialna identiteta vsakega posameznika. To je čas, ko mora vsak posameznik izreči svoj »da« življenju, svojim sanjam, svojim pričakovanjem in ne nazadnje tudi svojim razočaranjem. Človek je rojen za letenje in v tem obdobju uresničuje svoje prvo letenje. Adolescenca je tisto obdobje med 12. in 18. letom, ko posameznik prihaja do sposobnosti, da se vključi v svet odraslih. V tako novo situacijo se vključuje z različnimi biološkimi, socialnimi in psihološkimi dejavniki. V tem obdobju se začenja proces oddaljevanja od družine in aktivnega vključevanja v skupine vrstnikov in prijateljev. Seveda po končani adolescenci, ko posameznik že pride do polne telesne, spolne in psihološke zrelosti, še ne moremo govoriti o popolni odraslosti, če naj bi ta pomenila tudi socialno zrelost. V obdobju mladosti, po osemnajstem letu, so mladostniki še zelo odvisni od lastne družine ter šole, ki jo obiskujejo, in seveda še niso ekonomsko in socialno samostojni.

V obdobju adolescence je skupina vrstnikov zelo pomembna, ker predstavlja prvi kraj, kjer se adolescent lahko oddalji od družine in išče svoje prve korake k samostojnosti. Prijateljske vezi so v obdobju adolescence zelo pomembne. Prijatelji in majhne prijateljske skupine vrstnikov predstavljajo pomemben kraj, kjer se izmenjujejo vrednote, norme, komunikacija, simboli, čustva in medsebojna odnosnost. Skupina prijateljev je za to obdobje najpomembnejša. Ta postane pravzaprav življenjski »laboratorij«. Težave, s katerimi se adolescenti prvič srečujejo, kot so: izbira, dileme, odnos do nenehnih sprememb, se seveda ne razrešijo naenkrat, ampak postanejo del življenja, s katerim se posameznik dnevno sooča.

Podobo o adolescentih in mladostnikih pogosto prejemamo le iz sredstev družbenega obveščanja, ko govorijo o njihovih prestopkih in škandalih. Dovolj je že podatek iz časopisa ali črne kronike, da se o mladih posploši, da so brez vrednot, neprilagojeni okolju, v katerem živijo, da nočejo postati odrasli in odgovorni, da si ne prizadevajo za šolo in uspeh. Morali bi se vprašati, ali so naši mladostniki res takšni, kot jih prikazujejo sredstva družbenega obveščanja in kakršno je javno mnenje. Verjetno bi vse te lastnosti, ki se pripisujejo mladim, našli tudi pri drugih, odraslih skupinah. Pa vendar negativnih pojavov med mladostniki ne smemo posploševati. Tudi med mladimi so velike razlike, še najmanj pa je primerno, da bi posploševali njihove napake in spodrsljaje.

Nekoč smo si adolescenta predstavljali kot nekoga, ki sanja z odprtimi očmi in si v fantaziji predstavlja izkušnje, ki jih v resnici ne more uresničiti. Danes se je ta slika spremenila in vzroki za take spremembe so vsakodnevno bombardiranje z novicami, ki so jim podvrženi vsi mladi. Največje žrtve tega pa so v prvi vrsti odraščajoči otroci in adolescenti, ki sprejemajo mnogo novic, slik in senzacij, ki jih v sebi ne morejo predelati ali pa jim to uspe le delno. Današnja generacija mladih se razlikuje od prejšnje po odgovornosti izbire, ki se dogaja v obdobju etične praznine, v družbi, ki je kompleksna in brez skupnih moralnih norm in pravil, ki bi bile določene od zunaj.

 

Mladost je postala mit in lahko bi brez pretiravanja rekli, da se globalizira in razširja po vseh kulturah. Včasih smo gledali odraščajoče otroke in adolescente, ki so se oblačili kot odrasli, danes pa ugotavljamo nasprotno, da se odrasli in starejši oblačijo tako kot mladi.

Premik v subjektivnost

Vsak posameznik v sebi obdela lastne izkušnje in se jim prilagaja, čeprav živi svoje življenje. Ko ponotranji socialna in kulturna pravila, jih uporablja, da si razlaga dogodke, s katerimi se v življenju nenehno srečuje. Mladostnik je vedno v odnosu z drugimi in zunanjim svetom, ki se mu prilagaja, hkrati pa ohranja svojo različnost in samostojnost. Ko posameznik ponotranji vrednote, ki jih prejme od družine, se mora potrjevati z drugimi t. i. agencijami socializacije. Če ne obstaja sodelovanje med raznimi socializacijskimi agencijami, pride do prekinitve normalnega razvoja in povečujeta se negotovost in strah.

Vsak posameznik živi v družbi, kjer ima z različnimi osebami veliko stikov in odnosov. Ko se v mladostnem obdobju množijo pripadnosti različnim skupinam, te ne omejujejo posameznosti, ampak pomagajo k oblikovanju osebnosti. Prav skupina je tisto mesto, kjer posameznik pridobiva svojo identiteto, s tem da si prisvoji njene vrednote in poglede na svet. Toda s temi različnimi pripadnostmi raste tudi diferenciacija družbene stvarnosti, ki postaja vedno bolj kompleksna. Danes se mladostnik veliko lažje vključuje v različne skupine in ob tem prejema veliko informacij, ki ga nenehno oblegajo. Naglica sprememb, pluralizem pripadnosti in množica informacij postavljajo pod vprašaj tradicionalne agencije socializacije, kot so družina, šola, Cerkev in narodnost. V sodobni kompleksni družbi tradicija ni več globoka, da bi dajala posamezniku trdno identiteto. Pri tem pa se povečuje potreba po jasni definiciji osebe, čuti se potreba mladostnika, da si odgovori na vprašanje, kdo pravzaprav on sam je.

Ko se tista gotovost, ki je posamezniku dajala trdnost in identiteto, v družbi zmanjša, ko družba postane etično nevtralna, ko v družbi vlada brezzakonje, se mora vsak posameznik zanesti le sam nase kot na edinega zakonodajalca. Usmerjanje v subjekt, ne samo da povečuje individualistične težnje, pomeni tudi, da vsak sam zase določa strategije in načrtovanja, ki se mu zdijo najpomembnejši za srečno življenje, da zadovolji svoje potrebe pripadnosti in odnosnosti, kar so navsezadnje temeljne potrebe.

Mladostno obdobje je tisti del življenja, ko se uresničuje tranzicija med dobo adolescence in odraslostjo. To obdobje je vedno daljše, ker se obdobje otroštva krajša, zato se adolescenca začenja že v zelo zgodni dobi.

Vprašanja metamorfoze sistema vrednot in norm v sodobni kompleksni družbi so danes zelo zanimiva, pomembna in odprta. Ne vem, če bi ob tem lahko govorili o izgubi vrednot ali bi morali govoriti o konfliktu vrednot (Bauman 2000). Danes, ko se mešajo kulture, je težko pričakovati od tradicionalnih institucij (družina, šola, Cerkev), da bodo uspešne pri opravljanju naloge, da prenesejo na mlade rodove kompleksen sistem vrednot. Velike in nagle spremembe, ki spremljajo našo sodobno družbo, gotovo pogojujejo in usmerjajo izbire in prisvajanje vrednot, posebno mlade generacije. V tej raziskavi nas zanima prav to, kako se ti procesi velikih sprememb odražajo na današnji mladini. Videli smo, da je individualizem pripomogel ustvarjati fragmentarno družbo, ki pelje v negotovost in tveganje, družbo, v kateri tradicionalne vrednote izgubljajo na pomenu in ustvarjajo klimo relativizma, kjer si vsak vzame in izbere to, kar mu je všeč in kar mu ugaja. Sodobna družba se predstavlja znotraj fragmentarna, brez doslednosti. Razkroj velikih ideologij, bodisi političnih ali religioznih, ki so imele nekoč moč združevanja in so ustvarjale notranjo povezanost, so danes vzrok socialne fragmentarnosti in diferenciacije.

V taki sodobni družbi, ki je polna negotovosti in brez temeljnih vrednot, si mladi težko pridobijo trdno identifikacijo in identiteto. V negotovi družbi (Bauman 1999) se mladostniki branijo tako, da ne izbirajo, da se ne odločajo, zato da bi tako pustili odprtih več možnosti, da so fleksibilni za spremembe, in ne želijo dokončno definirati lastne identitete. Tak človek postane večni turist, ki se noče nikjer ustaviti in ustaliti. Vedno živi v iskanju novih izkušenj in senzacij, brez neke trdne točke, ki bi dajala trdnost, stabilnost in trajnost, kot je to bilo v preteklosti.

Sposobnost odnosnosti

Zadnje čase radi govorimo, da živimo v »rizični, tj. tvegani družbi« (Martoni, Putton 2006). Včasih je bil pojem tveganja označen kot nekaj negativnega. Bolje je bilo ne tvegati. Tveganje je bil znak slabosti in negotovosti. Danes se tveganju pripisujejo pozitivne lastnosti. Predvsem je tveganje danes ena od pomembnih lastnosti mladih. Upajo tvegati in temu pripisujejo zelo pozitivne lastnosti. Ko govorimo o mladostniku, o posamezniku, ne gre za neki abstraktni pojem, ampak gre za posameznika v okolju, v nekem danem kontekstu, v nekem določenem »ambientu«. Vsak posameznik živi v nekem odnosu. Ti odnosi pravzaprav ustvarjajo družbo. Lahko bi rekli, da družba pomeni odnose. Ustvarjati kakovostne odnose pomeni ustvarjati dobro družbo.

Kakšni odnosi so danes za mlade možni? Kakšne odnose lahko uveljavljajo v skupinah vrstnikov, med generacijami in do institucij, v katerih živijo in s katerimi prihajajo v stik? Vse to je v njihovi dobi zelo pomembno, kajti na teh odnosih gradijo in dopolnjujejo svojo sliko o sebi. Ti odnosi bi morali biti sposobni ustvarjati zavest, kompetence, globoko odnosnost, soočanje z življenjem tudi v najtemnejših globinah in dajati pomen dogodkom vsakdanjega življenja v etični odgovornosti in solidarnosti. Mladi se gibljejo v tej mreži odnosov in si tkejo svojo lastno podobo. Žlahtno mrežo odnosov bi morale danes promovirati, razvijati in uveljavljati institucije, predvsem pa družina in šola. Kdor je danes pripravljen prisluhniti mladim, se poglobiti v njihove vedenjske drže, soočiti se z njihovo mentaliteto in jih srečati zunaj formalnih okvirov, mora priznati, da se mladi zelo intenzivno srečujejo z velikimi psihološkimi in vedenjskimi težavami. Naporen proces oblikovanja lastne identitete, ki ga mladi preživljajo prav v obdobju mladostništva, se odvija v okolju, kjer mladi živijo. To je tista mreža odnosov, v kateri se gibljejo.

Industrijska revolucija, znanost in tehnika so obljubljale neki linearen optimističen razvoj človeka in družbe, v kateri naj bi se razvijali taki medčloveški odnosi, da bi se vsak človek lahko uresničil v popolnosti. Znanstvena odkritja, tehnološke inovacije in nenehna industrijska rast na vseh področjih so zagotavljali neko optimistično vizijo sveta. Vera v znanost in napredek, ki naj bi prej ali slej rešila vse človekove potrebe in težave, je bila nezadržna. Razne politične opcije in vizije so obljubljale podobo »novega človeka«, ki bo rešen starih spon preteklosti.

To ozračje optimističnega navdušenja se je prekinilo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko govorimo o prejšnjem stoletju, moram opozoriti, da je to tudi naše stoletje, čeprav se sliši, da je to nekje daleč, ker smo bili vajeni uporabljati ta izraz le za daljno preteklost, danes pa, ko govorimo o nečem, kar se je dogajalo pred desetimi leti, moramo povedati, da se je to zgodilo v prejšnjem stoletju. Povečanje napetosti v mednarodnih odnosih, ekonomske težave, ki se tudi nas danes dotikajo zaradi globalizacije, težave onesnaževanja okolja, pojavi novih nevarnih bolezni, kriza družine, terorizem itn. so težave, ki so zamajale našo vero v to, da bosta znanost in tehnika rešili vse. Namesto zaupanja se je pojavilo nezaupanje in namesto optimizma pesimizem.

Današnje obdobje je zaznamovano z veliko socialno negotovostjo, ki je bila utrjena v sistemih vrednot in tradicije. Danes se srečujemo z globalno negotovostjo, ki je včasih človek ni poznal. Pomislimo samo na ogroženost okolja, nevarnost nuklearnega konflikta, povečanje kriminala in terorizma, pojav novih bolezni itn. Tem nevarnostim svetovne razsežnosti se pridružujejo osebne, kot je strah pred tem, da človek izgubi zaposlitev, da se končajo afektivni odnosi, da zbolimo in se postaramo. Človek je danes ob vseh novih pojavih in izzivih zelo slaboten in krhek.

Seveda so tudi naši predniki poznali strah in stisko, toda ta strah je bil strah pred naravnimi katastrofami, kot so poplave, potresi, suše, epidemije itn. Pred temi zunanjimi nevarnostmi se je branil z magijo in religijo. Danes pa niso več zunanje naravne nevarnosti tiste, ki bi povzročale naš strah in našo stisko. Nove nevarnosti, ki nas ogrožajo in smo jih že našteli, so sad naše kolektivne odgovornosti. Vse to so sadovi človeškega delovanja.

Zato danes lahko govorimo, da živimo v tvegani družbi. Tveganje je postalo del življenja vsakega posameznika. Za mlade je tveganje postalo vir privlačnosti. Tvegajo na različnih področjih. To opazimo pri uživanju alkohola in mamil, hitri in tvegani vožnji z avtomobilom ali motorjem, tveganju v spolnosti itn. Danes bi težko rekli, da mladi nimajo dovolj informacij. O vseh teh nevarnostih so dobro obveščeni tako v šoli in doma kot prek sredstev družbenega obveščanja. Informacij jim gotovo ne primanjkuje. Vsi politični in vzgojni sistemi posvečajo dovolj pozornosti prav informacijam in sredstvom posredovanja informacije. Vse to pa ni dovolj, da bi pri mladih preprečili nevarnost nezdravega tveganja. Tveganje mladih ni odvisno od neobveščenosti ali od brezbrižnosti. So dobro informirani in stvari tudi dobro poznajo. Vsej informiranosti navkljub veliko tvegajo, tudi na področjih s slabimi posledicami. Pri mladih se varnost, ki jo iščejo, in tveganje ne izključujeta. Za mladostno obdobje pozne adolescence (od 15. do 20. leta starosti) so pomembne velike spremembe na biološkem, kognitivnem in socialnem področju. V tej raziskavi nas neposredno ne zanimata prvi dve komponenti. O psihološkem in kognitivnem razvoju mladostnikov imamo dovolj literature, ki obravnava to pomembno obdobje odraščanja, dozorevanja in spreminjanja. Zanimajo nas predvsem socialni ali družbeni odnosi. Odnosi so tisti, ki ustvarjajo družbo, kot smo že omenjali. Družba sama po sebi ne obstaja. To je abstrakten pojem. Obstajajo posamezni ljudje in njihovi odnosi. Mladostnik, ki živi v odnosih in se želi vključiti v svet odraslih, je v tem obdobju skrajno občutljiv.

MLADI V OBDOBJU ISKANJA LASTNE IDENTITETE

Samo po sebi je umevno, da so mladi v obdobju odraščanja na poti iskanja samega sebe, svojega jaza in svoje identitete. Vse to je globoko povezano z okoljem, v katerem živijo in v katerem vzpostavljajo svoje temeljne človeške odnose. Identiteto kot pojem neke neodvisne entitete, ki ni vezana na odnose in socialne kontekste, bi lahko postavili pod vprašaj. Oseba se v moderni dobi kaže kot neko definirano bistvo, ki ga predstavi kot samostojnega in samozadostnega posameznika. Modernost je interpretirana kot tista zgodovinska doba, kjer je človek postavljen v središče. Prišlo je do premika od geocentrizma do antropocentrizma. V človeku, ki je središče vesolja, je njegova subjektiviteta, njegova identiteta, ki je srž in bistvo bitja.

Kriza identitete, ki jo adolescenti in mladostniki doživljajo na svoji koži, se kaže v tem, da so izgubili otroško varnost in zaščitenost. V obdobju mladostniških sprememb in zorenja je nujno, da se mlad človek sprašuje, kdo pravzaprav je. Starši, sorodniki, učitelji, vzgojitelji, sredstva družbenega obveščanja in včasih tudi prijatelji in vrstniki mu govorijo o tem, kaj bi moral delati, kako bi moral misliti, kako bi se moral obnašati in kaj bi moral biti. Na sebi čuti vse te zunanje pritiske in poglede, ki mu predpisujejo in ustvarjajo neko podobo o sebi, kar pa mu pogosto ne pomaga ugotoviti, kdo pravzaprav on sam je. Ta slika o samem sebi, ki mu jo zunanji svet vsiljuje, ga spravlja v stisko in mu ne olajša trdega dela, da bi si ustvaril pravo podobo o sebi. Lastna identiteta je v nenehnem iskanju in izgrajevanju. Od vseh teh podob, ki prihajajo od zunaj, se mu včasih zdi najprimernejša tista podoba samega sebe, ki jo je imel ali jo ima med prijatelji in vrstniki, čeprav tudi ta podoba ne traja dolgo in se nenehno spreminja.

V labirintu navideznega sveta, ki ga povzročajo sodobna sredstva komunikacije in kompleksnost socialne družbe, kjer ne more imeti neke stabilne in dokončne identitete, ni nič nenavadno in zaskrbljujoče. Kar se posamezniku danes predstavlja in vsiljuje, je fragmentarna identiteta v nenehnem razvoju in spreminjanju, ki pa vsebuje mnogo kontradiktornih elementov, včasih celo izključujočih. Celostna identiteta se kaže kot sestavljanka iz mnogih delcev, ki pa ne morejo dati neke enovite in popolne celote.

Mnogi poznavalci mladih zatrjujejo, da je kriza identitete mladih le odsev dobe, v kateri živimo danes, in je označena z veliko negotovostjo. Poudarek je na dejstvu, kako danes gledamo in interpretiramo skupnost in posameznika. Nekoč je pripadnost neki skupnosti dajala trdne in definirane vrednote, po katerih se je posameznik ravnal in se tudi definiral. V današnjem obdobju pluralizma nimamo več enotnih meril, ki bi jih posameznik prevzel, to pa povzroča veliko negotovost. Moderna doba množi negotovosti in jih posplošuje. Ne moremo trditi, da v drugih obdobjih niso poznali negotovosti. Toda današnja negotovost se je ponotranjila in se prenesla na vsa področja. Izgubili smo neke trdne opore, za katere pravi Giddens, da so ščitile prejšnje rodove mladih (A. Giddens, Le conseguenze della modernità). Predmoderni človek je imel na razpolago močne sorodstvene vezi, da se je ubranil negotovosti. To so bili sistemi, ki so bili organizirani in so posameznika povezovali s časom, prostorom in z ljudmi, ki so mu bili sorodstveno blizu in na razpolago. Na razpolago je imel tudi lokalne skupnosti, ki so bile v okolju razpoložljive. Imel je tradicijo, ki je posameznika povezovala s preteklostjo in ga usmerjala v prihodnost ter zagotavljala neko logiko v ponavljanju. Na razpolago so bile religiozne kozmologije, ki so dajale verodostojnost vsakdanjim izkušnjam in jih postavljale v religiozni horizont. Danes teh okoliščin nimamo več ali pa so vsaj močno oslabele in posamezniku ne nudijo več tiste varnosti in pomoči kot nekoč. Danes mora posameznik v sebi odkriti pogoje za relativno varnost, s tem da sam v sebi razvije refleksivne procese, da si ustvarja lastno osebno identiteto, ki je različna od prejšnjih identitet, ki jih je dajala in zagotavljala skupnost. Avreola svetega, ki je utemeljevala in posvečevala identiteto, danes vedno bolj bledi in izgublja na svoji moči. Nekoč je bil posameznik le element nekega svetega kozmičnega reda in smisla. V zadnjih dveh stoletjih se je zahodni svet vedno bolj oddaljeval od kozmičnega reda in posameznik nima več neke trdne točke, na katero bi se naslonil. Smisel mora odkriti sam v sebi. Religija ima danes v procesu identifikacije še vedno to vlogo, vendar ta identifikacija ni več tako spontana in samoumevna, kot je bila prej.

Identitete danes ne moremo pojmovati kot neko dokončno dano enotnost. Ob različnih in mnogoterih pripadnostih, ki so danes mladim na razpolago, se je težko poistovetiti z eno samo. V pluralnem svetu je tudi jaz neka pluralnost in se je težko opredeliti samo za eno stvar, s katero se lahko identificira in gradi svojo identiteto. Težko si predstavljamo identiteto kot neko premočrtno stvar v samoidentifikaciji, večkrat predstavlja pretrgano črto. Izkušnje se postavljajo ena ob drugi, izbira ni dokončna in nespremenljiva. Vsaka izbira je omejena in jo lahko spremenimo. V tem pomenu bi lahko govorili o identiteti kot neki »zloženki«, v kateri vsak posameznik sestavlja dele, ki jih lahko po želji menja in spreminja, kakor mu pač nakazujejo okoliščine in dogodki.

Ne moremo trditi, da se tudi nekoč identitete niso spreminjale. To je v razvoju vsakega posameznika, ko prehaja iz obdobja otroštva v mladostno dobo in odraslost, in tako je tudi vedno bilo. Toda nekoč so bili iniciacijski obredi tisti, ki so zagotavljali, da je lahko posameznik spremenil pogled nase in na svojo spremenjeno identiteto. Danes te obredne zaščitenosti in zagotovila ne poznamo več. Na tem področju je mladostnik prepuščen samemu sebi. Identiteta danes zahteva od vsakega posameznika, da premisli, kje so meje v nadaljevanju jaza, v času, ko so merila za identifikacijo prepuščena vsakemu posamezniku kot dota moderne dobe. Identiteta ni neki skupek neodvisnosti in samozadostnosti, ampak je polje možnosti in meja, kjer posameznik uveljavlja sposobnosti, da da smisel osebnim izkušnjam in se uveljavlja v spremembah, ki jih živi. Morda bi bilo danes primerneje govoriti o procesu identifikacije kot pa o identiteti sami. Tako bi lahko rekli, da je identiteta danes sposobnost ustvarjati si identiteto ne kot nekaj dokončnega, ampak kot nekaj, s čimer se lahko posameznik veže in znajde v mreži izkušenj in dogodkov v okolju, kjer živi.

Danes smo že v neki planetarni družbi. To je nov zgodovinski model, ki prihaja vedno bolj v ospredje in vedno bolj slabi stare modele tradicionalne pripadnosti, mentalnih struktur in verovanj. Vsi smo pritegnjeni v neko novo mešanico, ki proizvaja nove načine mišljenja, vedenja in verovanja. To nas vključuje v novo mentaliteto negotovosti, prilagodljivosti in nas usmerja v pluralizem, dialog, ki izziva in dopušča izzivanje. Naš čas v procesu globalizacije je usmerjen v monokulturo, ki označuje temeljne značilnosti, kot so tehnologija, proizvodnja in konzumizem.

V tem pomenu procesa globalizacije se spreminja tudi pojem pripadnosti. Pripadnost naj bi pomenila »imeti korenine«, biti del neke zgodovine, v katero je vključen jaz, ki iz te pripadnosti črpa svoj smisel, identiteto in moč. Pripadati pomeni dati se vezati, spoznati se v skupnosti, v zgodovinski tradiciji, v kateri najdemo korenine, identiteto in smisel. Pripadnost daje posamezniku moč, ga vključuje v neki projekt, kozmos in stabilne vizije sveta. Vsega tega pa današnje okolje ne daje, ker živimo v pluralizmu in prilagodljivosti, kjer je pripadnost zelo šibka in problematična ter podvržena velikim spremembam in nenehnim menjavam, ki vodijo v odprtost, in ne v dokončnost. Družba, trg in kultura gredo danes v to smer, čeprav to pri posamezniku povzroča nestabilnost, negotovost in velikokrat zavračanje ter nostalgijo po starem in tradicionalnem.

 

Pomisliti bi morali na neko drugačno pripadnost, ki je bolj globalna in hkrati tudi bolj osebna. Gre za pripadnost, ki ni tako materialno vezana na določen prostor in kraj, ampak je bolj etične in duhovne narave. Ni neka dana in usodna pripadnost, ampak je izbira, v kateri se gradijo novosti in odprtosti ter se upoštevata odgovornost in zavzetost.

V obdobju mladostništva je seveda pomembno uveljavljanje samega sebe in iskanje lastne avtonomije in samostojnosti. Najprej želi mlad človek to samostojnost uveljaviti v družini, kjer se poskuša izmakniti strogemu družinskemu nadzoru staršev. Ta proces je notranje povezan z vzpostavitvijo lastne identitete. V obdobju mladostništva je iskanje lastne identitete nujno. Spremembe v moderni dobi na področju ekonomije, politike in družbe nasploh povzročajo veliko težav pri njenem vzpostavljanju. Identiteta se vedno gradi v nekem okolju, družbi ali, z drugo besedo, v nekem odnosu. Družba, v kateri živijo mladostniki danes, se predstavlja kot neka danost, ki je pretrgala vezi z določenimi vrednotami in tradicijo, ki so jo vedno zaznamovale. Te vrednote, ki so bile stalne in nepogrešljive, so dajale identiteto posamezniku in skupnosti. V današnji družbi pa mladi nimajo več teh referenčnih skupnih vrednot, na katere bi se lahko naslonili, se nanje zanesli ali po katerih bi lahko ustvarjali svojo identiteto. Institucionalno tradicionalne trdne oblike določenih vrednot, kot so družina, poroka, vloga moškega in ženske, so danes zelo zrahljane in v procesu socializacije ne zagotavljajo več prisvojitve vrednot in norm, ki bi bile dokončne in obvezujoče. V takem okolju je vsak posameznik primoran, da si ustvarja svoj jaz, svojo zgodovino, ki ni več strogo determinirana od družbe same. Vsak posameznik si mora izbrati svojo »usodo«, se tako rekoč »samodoločiti« – voditi svojo identiteto skozi različna odločanja in izbire v različnih okoliščinah. V tem pomenu se vizija sveta pluralizira in pušča vsakemu posamezniku svobodo in odgovornost, da si oblikuje ali ustvari svojo lastno identiteto.

Pretekle generacije so nekoč v drugih odraslih našle lik lepe in plemenite identifikacije. Danes mladi nimajo več oprijemljive in varne opore, na katero bi lahko naslonili lik svoje lastne identitete. V družbi, v kateri živijo, so mladi zaznamovani z negotovo prihodnostjo, zaradi česar je tudi jasno ne morejo videti. Kadar pa ni mogoče predvideti vsaj malo jasne prihodnosti, je posameznik vržen samo v sedanjost. Ni več trdnega zunanjega središča, ob katerem bi lahko gradil svojo identiteto.

Odnos posameznik – družba

Družba se je še pred kratkim (pomislimo na strukturalni funkcionalizem) predstavljala kot organizirana in urejena struktura. Durkheim in tudi Parsons sta razumela družbo kot resničnost, ki je vezala posameznika po socialni vlogi in socializaciji. Družba je imela merilo moralne sodbe, bila je vedno pred posameznikom in je imela nalogo, da je predpisovala vrednote in norme, kar je moral posameznik le ponotranjiti. Vedno je bil posameznik tisti, ki se je moral prilagoditi družbi in njenim zahtevam. Tak model je danes v naši sodobni zahodni družbi težko najti. Posameznik kot mladostnik se v procesu socializacije srečuje z družbo, ki nima več trdnih skupnih vrednot institucionalne družbe, še manj pa nekih normativnih direktiv. Glede tega posameznik danes nima več trdnih opornih točk, na katere bi se skliceval. Veliko različnih izkušenj, nujnost izbire, nova čustvena in kognitivna spoznanja, nova tehnologija in kompleksni načini komuniciranja privedejo posameznika v normativno praznino in politeizem vrednot. Danes težava posameznika ni v tem, kako se prilagoditi zunanji družbi, ki je že vnaprej dana, ampak kako ustvariti v sebi jasnost v vseh teh razdrobljenih in mnogoštevilnih zunanjih izkušnjah in ponudbah. Kot pravi Ehrenberg, je »moderna demokracija postopoma naredila iz nas posameznike brez vodstva, počasi nas je postavila v položaj, da moramo sami presojati in da si moramo sami ustvariti svoje referenčne točke. Postali smo čisti posamezniki v smislu, da ni nobenega moralnega zakona in nobene tradicije več, ki bi nam od zunaj pokazala, kdo moramo postati in kako naj se vedemo« (Ehrenberg 1999: 8).

Lahko bi se vprašali, ali sploh še lahko govorimo o družbi ali pa smo res postali čisti individualisti, kot trdi Ehrenberg. Če je vsak posameznik sposoben, da se uresničuje in poskrbi sam zase brez solidarnosti drugih, kakšno prednost torej imamo od tega, da živimo skupaj v družbi? Če za svoje etične odločitve in svoj slog življenja ne odgovarjamo nobeni avtoriteti, če ne pripadamo nikomur in smo le atomizirani in fragmentirani posamezniki brez skupne izkušnje s tistimi, ki nas obdajajo, kakšna je torej še vloga družbe?

V odnosu družba – posameznik bi morali biti posebej pozorni na tri stvari, ki so postale zelo pomembne in te so: subjektivnost, samostojnost in odgovornost. V fragmentirani družbi se zmanjšajo skupna etično-normativna vodila ali kažipoti, kjer mora vsaka oseba postati resničen protagonist družbe. Subjektivnost postane zelo močen del vsakega posameznika, ki je pomembnejši od strukture in zunanje institucije. Premoč subjektivizma v današnji kompleksni družbi se kaže v zmanjšanju intenzivnosti socialnih vezi v smislu pripadnosti institucijam, ki so od vedno zagotavljale socialno integracijo posameznikov. Čim bolj institucije zgubljajo na svoji javni pomembnosti, tem bolj postaja pomemben subjekt, ki prevzema odgovornost, in je tako tudi celotna družba v rokah posameznih subjektov. Institucije zgubljajo svojo legitimnost in normativno moč. Morda institucije na zunaj ohranjajo svojo podobo, toda znotraj so votle in nesposobne odgovarjati na potrebe in vprašanja, ki se na njih naslavljajo. V zadnjih letih, ki so močno zaznamovana z globalizacijo, so se vse institucije močno spremenile. Vzemimo za primer narode, družine, šole, dela, verstva itn. Vse te institucije vedno bolj izgubljajo svojo moč in sposobnost biti normativen in zavezujoč znak posameznikom, četudi ostajajo zelo pomembne za ohranjanje reda in socialne integracije. Pri tem ne smemo pozabiti, da so posamezniki v procesu individualizacije tudi pod socialnim pritiskom novih družbenih tvorb, kot so trg dela, socialna država in birokracija ter podobno. Te nove družbene tvorbe so vedno prisotne in vplivajo na posameznika in njegovo odločanje, zato ne bi mogli reči, da smo res čisti posamezniki, ki ne bi mogli živeti skupaj, pa bi vendar vsak lahko počel to, kar hoče. Le ugotavljati moramo vedno znova, katere so tiste vrednote, ki nas lahko povezujejo v tej, kot bi rekel Bauman, »tekoči modernosti« (Bauman 2002).

Moč in nemoč vzgoje

Kompleksnost in hitre spremembe, ki prežemajo posamezne segmente družbenega življenja, nimajo samo negativnih ali pozitivnih posledic. Kadar se povečuje negotovost, se hkrati veča priložnost, ki daje posameznim akterjem možnost odločanja. Seveda pa to ni samodejno. Tako stanje zahteva od vsakega posameznika več usposobljenosti, več sposobnosti in večjo pripravljenost. Od posameznika se zahteva sposobnost, da si izdela razne strategije, s katerimi se bo soočal s stvarnostjo, zahteva se sposobnost gibanja znotraj različnih mrež dinamičnih odnosov in ne nazadnje sposobnost znajti se čustveno in razumsko pred nepredvidljivimi stvarmi. Soočiti se s spremembami torej zahteva od posameznika notranje zaloge moči in zdravega ravnovesja pri odločanju in izbiranju. Danes pa vzgojno okolje v družini, šoli in družbi ni vedno pripravljeno na to, da bi dajalo ugodna tla, kjer bi lahko dozorevale rezerve za zgoraj navedene sposobnosti, ki jih mladi potrebujejo. Procesi naglih sprememb zahtevajo tudi od odraslih prožne osebnosti, ki znajo načrtovati, se odločati in biti čustveno stabilni in trdni. Starši, učitelji, odrasli in vzgojni sistemi, ki nimajo v sebi teh rezerv, seveda niso sposobni, da bi to prenesli tudi na mlade. Morda je to ena od največjih težav našega časa. Vzgojni sistemi so vse manj pripravljeni vzgajati mlade za spremembe. Ti sistemi sami so nepripravljeni, pomanjkljivi in brez vizije.

Danes mladi živijo v svetu, kjer je vse mogoče. Nikoli doslej mladim ni bilo ponujenih toliko različnih priložnosti, kot jih imajo danes. S tem so prisiljeni na nenehno izbiro in selekcijo različnih možnosti in priložnosti, ki se jim ponujajo. Prav znotraj teh možnosti izbiranja pa mora najti prostor vzgoja za odgovornost, svobodo in tudi srečo.

Naš čas je gotovo zaznamovan z bogatimi spremembami, kompleksnostjo in diferenciacijo, česar zgodovina doslej ni poznala. Spremembe so splošen pojav v smislu, da zajemajo vse socialne skupine, pa naj bodo to posamezni ljudje ali socialni sistemi. Nagle spremembe povzročajo kompleksnost, ki sili posameznika in socialne sisteme, da živijo v negotovosti in nepredvidljivi prihodnosti. Prav iz teh razlogov bo prihodnja družba na vseh ravneh človeškega življenja vedno bolj potrebovala ljudi, ki bodo sposobni analizirati in reševati težave, ki bodo lahko živeli z inovacijami, ki se bodo znali resnično in učinkovito povezovati med seboj ter prevzeti nase tudi odgovornost. Take sposobnosti ne nastajajo slučajno, ampak so premišljen rezultat zavednega izbora doslednih akcij in dejanj vzgojnih sistemov, ki so utemeljeni na stabilnih temeljih etične družbe. Na žalost klasična kapitalistična ekonomija, iz katere izhaja sodobna družba, nima v sebi vgrajenih mehanizmov pravičnosti, etike, socialnega blagostanja, ampak samo načelo koristnosti in ekonomsko »računico«. Mehansko naraščanje svobodnega trga in birokratskih organizacij je pripeljalo do t. i. asocialne kulture in se je osredotočilo samo na funkcionalnost. Presegajoče (transcendentne) potrebe, iskanje smisla, srečanje z drugimi, vse to je pred ekonomijo in konzumistično kulturo zbledelo. To dejstvo pa je negativno vplivalo na vzgojne sisteme, ki so v izobraževalnem postopku pogosto potegnjeni v logiko ekonomske koristnosti in pridobitništva. Danes vemo, da mnoge starše ne zanima, ali bo njihov otrok dober, plemenit in lepo vzgojen, pač pa jim je pomembneje, da bo prišel do diplome, da si bo pridobil znanja, s katerim si bo služil kruh za življenje.

Nova kultura vzgoje ne bo mogla mimo tega, da se ne bi resno soočila z osnovno težavo, da je današnja družba samo ekonomsko usmerjena. Pri taki usmerjenosti pa zanemarja veliko nasprotij, ki zanimajo ves svet. Ta kultura bo morala biti pozorna tudi do potreb otrok in ostarelih, morala bo biti v službi obrambe okolja in narave ter nasploh bolj socialnočuteče usmerjena. Kulturna občutljivost bi morala biti prisotna v vzgojnih institucijah, morala bi zajeti vse socialne kategorije, kot so podjetniki, politiki, vzgojitelji, znanstveniki, starši, delavci in državljani nasploh. Morda bo kdo rekel, da je to utopična ideja, ali pa, da take utopije celo nujno potrebujemo. Socialni red in sistem se ne spreminjata samo zaradi zunanjih razlogov, ampak tudi takrat, ko si ju kdo zamišlja drugačne od tega, kakršna sta sedaj. Saj vemo, da nobena socialna sprememba, znanstvena inovacija in tehnološki napredek ne bi bili mogoči brez neke utopične vizije, brez upanja na spremembe, ki so bile za večino videti nemogoče in nedosegljive.

V vzgojnih sistemih bi takim utopijam morali dati prostor, saj bi tako lahko premagali samo logiko čiste funkcionalnosti in dobička ali pa vserazpoložljivosti človeka. Vzgojni sistemi bi tako lahko postali kraj, kjer se prenaša kultura in se skozi pedagoške procese ustvarja družbena odgovornost. Kakovost pedagoške izkušnje zahteva avtentičnost smisla v akciji s strani vzgojitelja. Samo na tak način lahko vzgojitelj predstavi etično dejanje, ki je usmerjeno v socialno odgovornost mladega človeka kot neka izkušnja svobode, resnice in afektivnosti, ki daje smisel. Nikogar ne moremo prisiliti, da naj se uči, naj se vzgaja, kakor nikogar ne moremo prisiliti, naj je. Naloga je etična; od vzgojitelja se pričakuje, da obloži mizo in vzbuja željo po jedi. Za razumevanje in dojemanje ni dovolj, da nekdo le nekaj uči. Potreben je nekdo, ki pokaže. Potrebujemo modele in vzore. Potrebujemo dobre vzgojitelje. Organizacija ne more predpisati vzgojiteljem, naj bodo do učencev pristni, navdušeni, motivirani, spontani in pozitivno usmerjeni. Za vse to sta potrebna velika mera čustvene inteligence ter sposobnost kultiviranega poslušanja in odprtosti do drugega. Mladi potrebujejo take spremljevalce in voditelje, ki so sposobni z njimi deliti izkušnje, in ne zgolj dajati znanja. Bistvo vzgoje, poučevanja in formacije ni v tem, da se neka posoda napolni z vsebino, ampak pomagati posamezniku, da odkrije in ovrednoti lastno enkratnost, da se lahko sooča z drugimi in se jim tudi razdaja. Danes bi lahko rekli, da je nasprotje med vzgojo in izobraževanjem kot formacijskim procesom v razvoju družbe preseženo. Kako naj se brez kulturne podlage razvijata civilna in družbena odgovornost, ki naj bi bili tudi profesionalno ocenjeni? Razlikovanje med vzgojo in izobraževanjem je lahko tudi nevarno. Učenje je spreminjanje na vseh ravneh: čustvenem, kulturnem, socialnem, vrednostnem, pragmatičnem itn.

 

Družba danes mladostnikom ponuja veliko možnosti, ne daje pa jim vzgojnih navodil in pomembne normativne kontrole. V široki paleti pred mlade razprostira kompleksnost, ne daje pa jim sredstev za njeno rešitev (C. Baraldi 1994). Težave nastanejo takrat, ko se posamezniki, v našem primeru mladi, ki še nimajo trdne identitete, znajdejo v kompleksnem socialnem okolju brez orientacije. Na eni strani imamo posameznika s svojimi razvojnimi težavami, ki spadajo v normalen razvoj, na drugi strani pa kompleksno socialno okolje in njene odvisnosti. Posameznik se pred kompleksno družbo znajde vedno sam in osamljen. Institucije, ki so še nedolgo tega obvladovale pomembnost in posamezniku dajale trdnost in varnost, kot sta družina in šola, so se danes ob ponudbi sredstev družbenega obveščanja in tržne ponudbe znašle v nepomembni vlogi.

Danes ne moremo govoriti o vzgoji in socializaciji kot enosmernem procesu. Morda bi o tem lahko govorili v zgodnem otroštvu, a tudi to le v zelo zgodnem. Socializacija in vzgoja sta danes kolektivnega, vsesplošnega pomena. Vemo, da je nedolgo tega imela monopol nad vzgojo družina, vendar danes ni več tako. Prostor, čas in kraj, v katerem živimo, dopuščajo, da na to področje vstopajo mnoge agencije. Vzgoja je danes pluralna. Vse te različne agencije se lahko med seboj dopolnjujejo, lahko pa vstopajo tudi kot konkurenti ali pa si celo nasprotujejo med seboj. Dovolj je pogledati, kje danes živijo otroci in mladostniki in s kom preživljajo svoj čas. Koliko od svojega časa preživijo zunaj družine, da ne govorimo o primerih, ko je družina skoraj popolnoma odsotna. Pomislimo na tako imenovano videosocializacijo ali vzgojo skupine vrstnikov in tisoče drugih dnevnih dogodkov, s katerimi se srečujejo mladostniki. Ko je na primer človek na cesti priča neki nesreči, se mu to na neki način vtisne v spomin in se ga dotakne. Tako je z vsakim dogodkom. Posameznik ni kamen, ki bi ga lahko analizirali in določili, ampak je subjekt, ki nadaljuje svojo pot, čeprav je zaradi te poti tudi zaznamovan. Vzgojitelji in starši se morajo zavedati, da niso edini akterji vzgoje. Kultura prihodnosti bo vedno bolj multimedialna in pluralistična. Vse drugo je nostalgija. Starši in vzgojitelji ne smejo v otrocih in mladostnikih ponavljati samega sebe. To obdobje je minilo. Pri današnji vzgoji se seveda precej zmanjšuje pomen preteklosti. Pomislimo samo na sodobno bioetiko. Kaj nam lahko klasična filozofija pove o bioetiki? Prisotnost televizije in prenosnih telefonov v nekem pomenu izključuje preteklost. Poznamo tehnološke mehanizme, ki spreminjajo način prenosa vrednot in način samega mišljenja. Velike spremembe so že v tem, da od knjige preidemo na video. Toda na tem področju poznamo pretirano informacijo, ki postane protiinformacija in je negacija informacije. Če govori trideset ljudi hkrati, jih ne moremo razumeti, zato nastane nekomunikacija. Vse preveč smo usmerjeni v formacijo in informacijo, premalo pa mislimo na vzgojo.

 

MLADI V VZNEMIRLJIVEM ČASU DRUŽBENIH SPREMEMB

Mladi živijo v svetu, v kulturi in socialnem okolju, ki so ga zgradile prejšnje generacije. To pomeni, da je kultura, v kateri so rojeni, globoko zaznamovala njihov človeški projekt. Da bi jih bolje razumeli, je treba videti in poznati tudi kulturo in svet, v katerega se vključujejo in so del njega samega. To je toliko pomembnejše, ker živimo v svetu in kulturi, ki zapušča neko dobo. Tej dobi bi lahko rekli moderna doba. Usmerjena je v nekaj novega, čemur še ne moremo dati pravega imena, čeprav jo nekateri imenujejo »druga moderna«, »postmoderna«, »tekoča modernost«, »modernost v surogatih« in podobno. Da bi razumeli to prehodno dobo, moramo razumeti nekatere stvari, na katerih se ta doba utemeljuje.

Moderna doba je uvedla velike kulturne spremembe, ki neposredno vplivajo na človeško življenje. Cilj teh sprememb je bil postaviti v središče socialne kulture racionalno proizvodnjo in ekonomijo ter potisniti na rob zasebnosti vse drugo, kar bi temu cilju lahko bilo ovira. Ekonomski red in napredek si je podvrgel vse druge plasti življenja in se postavil v središče. Vseh drugih stvari se je rešil ali jih postavil na svoje obrobje in potisnil v zasebno sfero. Tudi preteklost in tradicija sta izgubili na svoji moči (Bauman 2002). Instrumentalna racionalnost je potisnila na rob tudi religiozne resnice in dala edino mesto znanstveni resnici. Kompleksnost moderne družbe nastane s tem, da nima več enega samega simboličnega središča, ampak je teh središč nešteto. Središče je namreč tisto, kar je najpomembnejše, kar je najvišje, kar je nenadomestljivo in nujen pogoj za vse drugo. Takega simboličnega središča moderna družba ne pozna. Sicer bi lahko rekli, da je takih središč veliko, odvisno od vsakega posameznika pa je, kakšna simbolična središča si bo ustvaril ali kakšnim želi pripadati. Edino središče, ki naj bi bilo priznano in sprejeto za sodobno moderno družbo, sta racionalna ekonomija in napredek.

Pojmovanje časa

Zahodni človek je pojmoval čas kot nekaj, kjer so bile prisotne preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako je človek našel svoj smisel v zgodovini, kar je bilo stkano iz spomina preteklosti in načrtovanja prihodnosti. Danes pa čas, tudi s pomočjo sredstev družbenega obveščanja in moderne komunikacije, pojmujemo kot neko mehansko in funkcionalno dojemanje sveta, ki služi uravnavanju socialnega življenja. Ta čas je razdrobljen, kjer je vsak trenutek oddeljen od drugega in je sam zase nekaj samostojnega. Trenutki življenja niso samo deli, ki bi se sestavljali v neko smiselno zgodovinsko celoto, ampak je vsak dogodek neka celota zase in ni nujno povezana z drugo enoto. Vsak dogodek in trenutek imata svoj pomen in smisel, ki je za subjekt relativen, in ni le korak na življenjski poti, ki bi ga lahko imenovali zgodovina. Ta čas je vedno čas sedanjosti. Čas je pojmovan kot nekaj, v čemer se manifestirajo dogodki v sedanjosti. Brez teh dogodkov ne bi bilo časa in samo dogodki dajejo času smisel.

Nekoč so mladi pisali dnevnike kot neko nadaljevanje svoje osebne zgodovine v času. To je bila neka zgodba, ki se je razvijala iz preteklosti in se je gibala proti prihodnosti. Če danes pogledamo dnevnike mladih, ugotovimo, da so kot neke datoteke, ki med seboj niso povezane. To so trenutki, doživetja dogodkov in stvari, ki nimajo medsebojne povezave. Ti dogodki se ne vpletajo v neko zgodovino ali zgodbo življenja, ampak so med seboj nepovezani. Vsak dogodek je zgodba zase, ki se ne navezuje na pretekle dogodke in se ne usmerja v prihodnje. Tako je tudi pojmovanje časa. Sedanjost postane edina pomembna dimenzija življenja. Posameznik izgubi smisel lastne pripadnosti zgodovini in postaja subjekt brez zgodovinskega spomina in načrtovanja prihodnosti. Samo kar je v življenju neposredno in prisotno, je resnično pomembno. Preteklost in prihodnost, s tem pa spomin in sanje so iz takega življenja izključeni. Rezultat tega je oseba, ki se giblje samo v etiki koristnega in prilagodljivega, zato v svojem življenju težko najde neki globok smisel.

Tudi vizija prihodnosti, kolikor je je še ostalo, je zelo pesimistična. Prihodnost se kaže kot nekaj, v čemer je veliko nevarnosti, ki človeka ogrožajo. Pomislimo samo na nekatere stvari, ki k temu pesimizmu prispevajo, kot so na primer onesnaženo okolje, socialna nepravičnost, nove bolezni, terorizem in podobno. Tehnični napredek, ki je v velikem razvoju in ponuja številne spremembe, sam po sebi nima možnosti, da bi dal upanje za boljšo prihodnost. Posamezniki, predvsem pa mladi, se zato zapirajo v sedanjost in le v njej iščejo rešitve. Ne ukvarjajo se s svojo prihodnostjo in prihodnostjo družbe in sveta, od tod tudi znan beg pred prihodnostjo. To nesoglasje med tehnološkim znanjem in človeško negotovostjo je območje, prek katerega gre beg pred prihodnostjo. Občutenje današnjega časa se kaže v zaprtosti v sedanjost z namenom, da se izogne stiski, ki lahko poraja nepredvidljive grožnje.

Pojmovanje prostora

Z antropološkega vidika bi lahko rekli, da prostor predstavlja tisti konkreten in simboličen kraj, kjer se uresničujeta identiteta in vključenost posameznika v zgodovino. Posamezniku prostor, v katerem živi, daje smisel in pripadnost. To pomeni, da je prostor humaniziran kraj, kjer prebivamo, kjer uresničujemo svoje odnose, in nam hkrati daje ključ za razumevanje smisla resničnosti. Vse to se zgodi, ker so v ta prostor postavljene osebe znotraj neke konkretne zgodovine, nekega skupnega spomina in neke projekcije v prihodnost. Ta prostor daje informacije, vrednote in norme, iz katerih črpamo. V tem prostoru se izoblikujejo posebne vedenjske drže, ki na prav poseben način živijo v odnosih. Neki argentinski pesnik je govoril o hiši kot o svojem domu. Opisoval je, da ne streha hiše ne zidovi, ki ga obdajajo, ne miza, za katero sedi, ne peč, ki ga greje, ni njegov dom. Pravi, da so dom ljudje, s katerimi živi in je z njimi v tesnih medsebojnih odnosih. Zato je tudi streha, ki jih varuje, zidovi, ki jih ščitijo, miza, za katero jedo in se pogovarjajo, njihov dom. Vse pomembne in nepomembne stvari, ki predstavljajo hišo, so njihov dom. To je namreč tisti prostor, kjer se vzdržujejo in vzpostavljajo odnosi. Prostor je nekaj več kot samo stvari, ki ga predstavljajo. Prostor je intimnost, skrivnost doma in bivanja ljudi. Tak prostor gradi identiteto in zgodovinsko pripadnost. Sodobna sredstva družbenega obveščanja so danes z vso silo prodrla v ta prostor. Posameznik se skozi te medije udeležuje mnogih drugih krajev in prostorov, ki so bili prej nedostopni. Identiteta skupine se utemeljuje v skupnih vrednotah simboličnih sistemov, ki so lastni tej skupini, temu prostoru, temu domu. Včasih je bil zunaj drugačen svet, drugačne ideje, ki v ta prostor niso prihajale. S sistemom sodobne komunikacije pa je v ta prostor vstopil nov, zunanji svet. S tem se je izgubila svetost prostora in doma, razbila in celo onemogočila se je intimnost.

Danes je dom javni prostor, ki se vse bolj razširja. Morda bi takemu prostoru lahko rekli tudi »neprostor«. Pomislimo, koliko ljudi se srečuje na velikih letališčih, na železniških postajah, v velikih, megatrgovinah, pa vendar to ni prostor, ki bi dal osebno identiteto in zgodovinsko pripadnost. Na takih mestih danes mladi preživljajo veliko časa. To pa lahko pomeni nadaljnjo oslabitev osebne identitete in kulturne pripadnosti ter njihovo vključevanje v anonimne in množične nezavezujoče odnose, kjer simbolični sistemi ne dajejo ključa za interpretacijo in razumevanje sveta. Skupnost je s svojimi različnimi kulturnimi oblikami vedno predstavljala tisti prostor, kjer je posameznik lahko znotraj nekega kolektivnega projekta gradil svoj lastni osebni projekt življenja in se skozi solidarnost in altruizem vključeval v skupnost. Danes je vsakemu posamezniku dana absolutna središčnost, naložena pa sta mu breme in odgovornost za osebni uspeh ali poraz. Razrahljane vezi skupnosti se pojavljajo tudi v družinah, ki naj bi bile najintimnejše ter postajajo kraj sobivanja individualnih projektov. V taki družini nihče od članov ni pripravljen na račun drugega žrtvovati nekaj od svojega osebnega projekta ali v dobrobit skupnih družinskih odnosov.

Vse to za mladostnika v intenzivnem obdobju sprememb predstavlja neko napetost in nelagodje, kar pa ne pomeni, da vse to vodi v neko anomalijo. To je le nujni del rasti in razvoja in je dragocena rezerva.

Globalizacija

Danes se vsi zavedamo, da živimo v času svetovne globalizacije, kjer vsak posameznik zavzema neko večdimenzionalno občutje pripadnosti. V dialektični napetosti med lokalnim in globalnim, med realnim in navideznim si vsak posameznik ustvarja svoje spoznavne zemljevide in uvidevanja osebnega in socialnega življenja. Vse to je seveda najbolj zaznavno med odraščajočimi mladimi, ki so populacija naše raziskave.

V zadnjem času se veliko piše in razpravlja o globalizaciji, ki je, zahvaljujoč novi komunikacijski tehnologiji, dobila svoj neverjeten polet (Robertson 1999; Bocchi, Cerutti 2004). Globalizacija je po svoji notranji naravi večplastna in je v svojih procesih včasih nasprotujoča si ali celo izključujoča. Tako danes svetovljanstvo in provincializem nista več nasprotna pojma. Danes je nekdo lahko svetovljan (kozmopolit), pa čeprav se ne premakne od doma in ne gre s svojega kraja. Sodobna komunikacijska sredstva danes to omogočajo. Procesi globalizacije, ki so prisotni, v nekem pomenu razrahljajo trdnost posameznikove identitete. Tako je za mladega posameznika, ki je občutljiv na spremembe, ker še nima utrjenega zgodovinskega spomina, danes vedno težje najti neko orientacijo ali neki kompas, po katerem bi se ravnal. Ne more se ravnati po nekih določenih normah in vrednotah, ki bi ga vodile in usmerjale, ker se te tako naglo in nenehno spreminjajo prav zaradi procesa globalizacije. Taka družba sama po sebi postaja družba negotovosti, če povzamemo po znanem Baumanovega delu (Bauman 1999). Današnja družba negotovosti se v svoji notranjosti predstavlja kot družba, ki ponuja razne vrednote in identifikacijske modele, ki so velikokrat v medsebojnem konfliktu in v nasprotju. Ta družba pušča vsakemu posamezniku možnost izbire in odločitve. Temu pomanjkanju gotovosti se pridruži tudi to, da današnje institucije ne morejo več zagotoviti socialnega reda in integracije posameznika. Socialne vezi so zelo razrahljane in seveda zelo slabotne narave.

Danes govorimo in razpravljamo o institucijah, ki imajo še vedno ista imena, čeprav so se spremenile ali pa so postale že nekaj popolnoma drugega. Pomislimo samo na institucije, kot so država, družina, delo, tradicija, narava (Giddens 2000: 31). Na ekonomskem področju nam je to jasno, saj ekonomija v svojih tržnih in finančnih razsežnostih že dolgo presega samo nacionalne in državne interese. S politiko je podobno. Procesi globalizacije in vključevanja Slovenije v Evropo zmanjšujejo pomen državnosti. V glavnem se moramo prilagajati Evropi, njenim skupnim zahtevam in potrebam na ekonomskem in političnem področju. Ne gre samo za ekonomske in politične spremembe na področju globalizacije. Tudi kultura je podvržena velikim spremembam. V preteklosti sta vsaka država in narod imela svojo relativno homogeno kulturo, ki se je samostojno tvorila v mejah lastne družbe. Danes ni več tako. Vsakodnevno smo priča mešanju in vpeljevanju novih elementov iz drugih kultur. Pri mladih lahko pomislimo na modo mladih ali poslušanje različnih zvrsti glasbe. Dovolj je, da pogledamo naokrog, in že lahko opazimo, kako hitro se spreminjajo kulturni vzorci vedenja znotraj nekega ožjega socialnega okolja. Zato danes težko govorimo o homogenem družbenem sistemu, ki je ozemeljsko določen in zaokrožen ter institucionalno organiziran. Vsaj kar se tiče mladih, so te ugotovitve veljavne.

Etično nevtralna družba

Poglejmo, kakšne so temeljne značilnosti družbe, v kateri se danes gibljejo mladi. Današnja družba se najprej predstavlja kot etično nevtralna. Neopredeljena je glede etične težave, kaj je dobro in kaj slabo. Izključuje etične odločitve in sodbe. Prepušča jih vsakemu posamezniku kot njegovo osebno in zasebno stvar, ki ne zahteva javne debate in soočanja. Neke splošno veljavne moralne norme niso obvezne in brezpogojne, vse je odvisno od posameznika, njegovega okusa in subjektivne preference. Merila izbire dobijo značaj funkcionalnosti, kar pomeni, da je odločitev prevedena v tehnične alternative, ki se ocenjujejo po koristnosti in rezultatih. Na zasebnem področju bi rekli, da se posameznik odloča po tem, kako se tisti trenutek počuti. Družba sama po sebi nima etičnih in moralnih norm, ampak vse prepušča posamezniku. Privatizacija izbire norm seveda zmanjšuje konflikte, hkrati pa sprazni dialog med generacijami in zmanjša možnosti komunikacije življenjskih izkušenj. Ni možnosti, da bi se različne izkušnje med seboj primerjale in se bogatile. Kadar si vsak sam postavlja svoje norme in načela, se težko primerja z drugim, ki je drugačen. Vsak ima svoje izključujoče odločitve in izbire ter težko najde podporo v drugih ali v družbi, ki je nevtralna. Skupna normativnost in etika se izmakneta z obzorja. Tudi družina, ki je sama po sebi enotno okolje življenja, postaja čustvena integracija, v kateri je vse manj možnosti za etično in normativno usmerjanje posameznika. Tudi prijateljske in vrstniške skupine, ki so za posameznika v obdobju adolescence in mladostništva zelo pomembne, ne pomagajo posameznikom pri etični in moralni rasti, ker niso sposobne, da bi ustvarile okolje, kjer vladajo pravila in norme. Pripadnost tem skupinam ne krepi zvestobe določenemu projektu, ker se te skupine lahko poljubno zamenjuje po potrebah in željah posameznika. Tudi šola se danes kaže v zaskrbljujoči odsotnosti vzgoje in vedenjskih načel in izgublja celo socializacijsko vlogo. Današnja družba in okolje sta torej etično popolnoma nevtralna.

Če pogledamo neke temeljne značilnosti nekdanje tradicionalne družbe, vidimo, da etično ni bila nevtralna. S tem nikakor ne želimo soditi, ali je bila boljša ali slabša, bila je drugačna. Na primer družina, ki je vsakemu posamezniku prvo okolje, katerega se oprime ali v katerem se ogleduje, je bila globoko zasidrana v temeljnih vrednotah, moralnih in etičnih normah, od katerih ni odstopala in jih je hotela dostojno prenesti na nove generacije. Tudi šola je bila globoko vzgojna institucija, ki je praktično nadaljevala in utrjevala tiste norme in vrednote, ki jih je posameznik prinesel s seboj od doma. Prav tako je bila narodna umetnost, ki je spremljala vsakega posameznika v okolju, kjer je živel, močno vpletena v etični in moralni svet. Dovolj je prebrati stare pravljice, ki so v sebi nosile neki moralni poduk. Vse to je bilo družbeno okolje, kjer se je posameznik, hočeš nočeš, vživljal v svet, ki mu je sam po sebi dajal etično in moralno podobo. S tem se je gradila identiteta posameznika, v kateri se je ogledoval in si utrjeval svojo podobo.

Danes pa mlad človek, ki si gradi svojo identiteto, živi v družbi, za katero smo rekli, da je moralno in etično nevtralna. To seveda povzroča velike težave, ker se mlad človek pri izgradnji svoje lastne integritete praktično ne more nasloniti na nobeno zunanjo oporo. Vse je prepuščeno njemu samemu, njegovi lastni zavzetosti in dovzetnosti. Če pomislimo na prosti trg, ki je ena od osnov današnjega gospodarskega sistema, seveda ima svoje zakonitosti in gotovo ni usmerjen v neko etično in moralno vizijo. Tudi šolski sitem, ki ga imamo danes, je bolj usmerjen v izobraževanje kot pa v vzgojo, ta je v primerjavi z izobraževanjem drugotnega pomena. Če pogledamo sredstva družbenega obveščanja, lahko dokaj hitro opazimo, da ne posredujejo informacij, po katerih bi si mladi izdelali etično in moralno podobo. Prej bi morda rekli, da tega v svoji zasnovi nimajo, ker se prilagajajo trgu in gledajo navsezadnje na dobiček, s tem da si pridobijo čim več gledalcev.

 

Težava identitete se pojavi kot vprašljiva takrat, ko ni več stabilne in trdne pripadnosti tradicionalni družbi in je posamezniku dana naloga, da sam poišče svojo identiteto. Ko zbledijo skupna obzorja smisla, ki jih sodobna družba ne daje več, se vsak posameznik znajde pred množico vizij sveta in ta množična izbira ga postavlja v negotovost. Ko skupnost zgubi svojo skupno vizijo, se s tem omaje tudi identiteta posameznika. Kjer manjka skupen kontekst, ki daje in zagotavlja trdnost posameznemu jazu, je tak posameznik podvržen fragmentaciji lastnega jaza. V takih okoliščinah si lahko ustvarja različne identitete, ki se vežejo na različne vizije sveta in poglede na svet. Rezultat take identitete ni enovita in zaključena celota. Identiteta je v takem primeru nedefinirana in se kaže bolj kot proces, potovanje ali naloga, ki se postavlja pred vsakega, ki živi v pluralnem svetu. Tak subjekt je pluralen subjekt in ni enkraten in monoliten.

Tak je svet mladih, ki si ustvarjajo in iščejo svojo identiteto. V svetu mladih ni obveznih cest, ki bi zagotavljale nujne in zadovoljive pogoje za predvidljivost. Izbira ni brezpogojno nujna in absolutna ter v mehanskem pomenu nikoli ni determinirana. V takih okvirih dogodkov in možnosti izbire si vsak mladostnik sam ustvarja nove možnosti in nove scenarije. Z drugo besedo bi lahko rekli, da mladi ne gredo v neko prihodnost, ampak si prihodnost ustvarjajo sami. Mladi ne iščejo cest in poti za prihodnost, ampak jih gradijo in ustvarjajo. Kako jih gradijo in ustvarjajo, pa bomo videli tudi v naši raziskavi, ki jo predstavljamo.

Literatura

Baraldi, C. (1994), Suoni nel silenzio: Adolescenze dificili e intervento sociale, Milano, Franco Angeli. Bocchi, G., Cerutti, M. (2004), Educazione e globalizzazione, Milano, Rafeallo Cortina. Bauman, Z. (1999), La società dell'incertezza, Bologna, Il Mulino. Bauman, Z. (2000), La solitudine del cittadino globale, Milano, Feltrinelli. Bauman, Z. (2002), Modernità liquida, Roma-Bari, Laterza. Ehrenberg, A. (1999), La fatica di essere se stessi, Torino, Einaudi. Giddens, A. (2000), Il mondo che cambia: Come la globalizzazione ridisegna la nostra vita, Bologna, Il Mulino. Huntigton, S. (1998), Lo scontro di culture, Milano, Rizzoli. Martoni, M., Putton, A. (eds) (2006), Uso di sostanze psicoattive e cultura del rischio: Una ricerca tra giovani frequentatori di discoteche, Milano, Franco Angeli. Plebani, T. (2003), La trama e l'intreccio: Percorsi dell'identità giovanile nella post-modernità, bologna, Edizione Junior. Postman, N. (1984), La scomparsa dell'infanzia, Roma, Armando. Robertson, R. (1999), Globalizzazione: Teoria sociale e cultura globale, Trieste, Asterios.

Vir: Odiseja mladih, dr. Jože Bajzek, založba DIDAKTA, www.didakta.si

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.