Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow Kako kot starši dobro preživeti in se odzvati na obdobje otrokove adolescence?
Kako kot starši dobro preživeti in se odzvati na obdobje otrokove adolescence?
26 junij 2009
AVTORICA: Karmen Pečarič

ADOLESCENCA

Adolescenca je 'izum' sodobnega časa. Nek premik od otroštva do odraslosti, ki ga poznajo vse človeške skupnosti vseh časov in kultur, se je danes v sodobni družbi raztegnil v dolgotrajen, zapleten in težaven proces. Postati odrasel v našem svetu ni enostavno, ker je za samostojno življenje pred človeka postavljeno veliko resnih zahtev (poklicnih, socializacijskih, vedenjskih, praktičnih, ekonomskih,…). Dogaja se, da nekateri ne zmorejo opraviti te naloge in si celo ne želijo povsem naravnega napredovanja – biti odrasel, kar naj bi pomenilo biti samostojen, skrbeti sam zase in za okolico, oblikovati svojo družino,… Nekateri hočejo ostati otroci: nesamostojni, vzdrževani in oskrbovani, brez obvezujočih odgovornosti. Zanimivo je, da navadno obe 'vpleteni strani' (starši in starostno odrasli otroci) sprejemata in vzdržujeta ta nenaravni položaj.

Če ste torej starš in imate težave s svojim mladostnikom, ki hoče biti samostojen, je to verjetno dober znak, da gre razvoj v pravo smer. Ker pa težave lahko pomenijo različne stvari in je pasti in stranpoti veliko, je kot vzgojitelj vedno dobro biti previden, spremljati dogajanje, se učiti, pogovarjati, razmišljati in prilagajati.

STARŠI – MLADOSTNIK

Pravzaprav je obdobje adolescence večinoma bolj naporno za starše kot mladostnike. Mogoče gledamo preveč s strahom na dogajanja, o katerih slišimo od drugih ali jih doživljamo v času otrokovega odraščanja. Dogajanja v adolescenci so lahko tudi lepa in pravi blagoslov, tako za otroke kot za starše.

Oboji – starši in mladostniki – smo postavljeni pred enako nalogo: postaviti svoje življenje na trdne temelje. Mladim je mogoče lažje, ker šele zidajo, vse jim je novo. Preizkušajo stališča, vrednote, aktivnosti, nekaj izberejo in spet zavrnejo, drugo preizkušajo na tisoč različnih načinov. A v mladosti lahko velikokrat začenjajo na novo, posebno v današnjem času neomejenih možnosti. Po drugi strani so tudi zelo izpostavljeni. Nimajo izkušenj, imajo veliko želja in visoka pričakovanja, so občutljivi in ranljivi. To vemo tako starši kot tisti, ki mladostniško naivnost in želje po preizkušanju izkoristijo za svoje namene.

Odrasli pa smo že nekaj preživeli. Če imamo otroke in družino, če imamo neke materialne pogoje, imamo ob tem tudi neke temelje in vrednote, na katerih sloni naše življenje. Toda nikoli v življenju nimamo ljudje zase dokončne rešitve. Tudi Bog nam tega ni zagotovil. Naše, čeprav že zrelo in odraslo življenje, je samo pot. Jn 14,6 Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«

Zato moramo tudi odrasli vedno znova preverjati temelje svojega življenja, kajti zgodi se, da nam vsakdanja rutina, naglica, standardi okolja, lastne 'umetne' potrebe in želje ter potrebe in želje naših najbližjih oblikujejo življenje ne ravno po vrednotah, katere zagovarjamo.

»Vem, da ni pametno mu kupiti lasten računalnik, ker je že tako ali tako zasvojen z igricami, ampak vsi njegovi prijatelji ga imajo in njega je tako sram…« »Saj izobrazba ni vse v življenju, toda kako lahko pričakuje spodobno službo, če ne gre na gimnazijo…«

»Ta fant še za kino nima, pusti ga, z njim nimaš prihodnosti…« »Oh, naj se 'zdivja' dokler je še mlad/a…« »Saj ni mislil nič hudega, ko si je malo sposodil motor…«

ČAS SPREOBRNJENJA

Obdobje otrokove adolescence je za starše možnost za lastno spreobrnjenje. Materializem, potrošništvo, sebičnost, razvajanje, iskanje lastnega udobja, neodgovornost in še marsikaj se lahko pojavi pri odraslem človeku, ki je malo 'zaspal' na tirnicah življenja in niti ne vidi, da vodi njegova življenjska pot bolj v propad kot pravo smer. Puberteta in nato adolescenca otrok prinašata priložnosti, ki človeka včasih notranje pošteno pretresejo. Če res poslušamo ugovore in kritike mladostnika in želimo dati prave odgovore nanje, moramo sami preveriti svoja načela in temelje, iz katerih živimo. Navadno se izkaže, da je naša 'hiša' že stara in potrebna temeljite prenove. Mt 7: 24 »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku.«

In to je težko. Odrasel človek je že precej zgradil. Nekatere zidove je težko podreti, ker so močni in trdni, čeprav ne služijo več svojemu namenu. Težko je tudi zidati na novo. Težko je vedeti, koliko in kaj ohraniti, kako dograditi,… Mladostnik je neizprosno iskren, nesramen v svojem iskanju resničnih odgovorov. Če naše življenje ni postavljeno na skalo, nas bo njegova energija spodnesla kot hudournik. Tako kot za adolescenco so tudi za človekova srednja leta značilna občutja krize in napetosti. Lahko se dosedanji temelji izkažejo za površne, celo lažne. Odrasel človek ni več tako naiven, ve, kaj ostaja v življenju in kaj mineva, tudi če včasih bega za zamujenimi priložnostmi ali iluzijami. Ve, kaj je res pomembno, čeprav ga lahko zapeljejo dobre reklame ali lastne slabosti.

Če odrasel človek začne spet izgrajevati sam sebe na pravih temeljih in se raje bolj zamisli nad provokacijami svojega mladostnika kot da jih samo zavrača, je tako najbolje opremljen in pripravljen tako za potrebe otroka kot na lastne preizkušnje, ki ga čakajo.

NOV POLOŽAJ – SPUŠČANJE OD SEBE, A OSTAJANJE V BLIŽINI

Mladostnika smo lahko kot otroka povsem obvladovali, zdaj pa je postal morda fizično večji in močnejši od nas, njegova logika in izkušnje nas dohitevajo in na nekaterih področjih sodobnega življenja tudi prehitevajo (znajdenje v informacijsko tehničnem svetu). Stari prijemi vzgoje so dokončno mimo. In kot smo nekoč, ko se je že dobro naučil hoditi, spustili njegovo roko in mu dopustili tudi padce, je zdaj pred nami podobna naloga. Ta nova vzgojna naloga terja od nas verjetno več moči kot pri malčku in zagotovo veliko več naših različnih sposobnosti. Terja naš čas, energijo in premišljenost, da ne zaidemo v nobeno skrajnost – od pretirane zaščite do popolnega prepuščanja otroka samemu sebi.

Mladostnika moramo spustiti od sebe, da se lahko uči samostojnosti in odgovornosti, toda ostati moramo v bližini in ga spremljati, se zanimati zanj, da mu lahko priskočimo na pomoč. Ob spodrsljaju je bistvenega pomena naša lastna stabilnost, drugače lahko mladostnik v svojem padcu ali napačni odločitvi še nas potegne v svojo nesrečo. Mladostnikov padec lahko tudi preprečimo, če sami trdno stojimo.

Sama se težko sporazumevam s svojo skoraj 16-letno hčerko. Vsaka od naju hoče imeti prav in to takoj. Običajno sem hotela vedeti, da imajo moji opomini ali navodila nek rezultat in sem hotela od hčere potrditev. Ker je hči trmarila po svoje, smo imeli večkrat pestre čase. Potem pa mi je njena teta povedala, kako se moja hči obnaša, ko sta onidve sami. Ko kaj delata ali načrtujeta, hči večkrat pove svoje mnenje ali predloge in poudari, da je to prav, ker sta mami in oči tako rekla. Seveda nimava vedno prav, ampak zdaj vem, da me hči sliši in upošteva, čeprav običajno ugovarja in trdi nasprotno. In njen nedolžni pogled na življenje tudi mene opominja, da sem se mogoče na kakšne napačne stvari že kar preveč navadila.

SPREMINJANJE DRUŽINE

»Samo mučil sem se, pa nič, nihče me ne ceni, bolje da grem in začnem od začetka…« Možje ali žene, v družini, v službi, pri gradnji hiše, v težavah z lastnimi ostarelimi starši in doraščajočimi otroki, sklenejo naenkrat pustiti vse in povsem spremeniti življenje. Včasih je sprememba resnično koristna, ker lahko nekdo od slabega prestopi k boljšemu: žena se vrne k možu, mož opusti alkohol, nekdo lahko zamenja dobro plačano za manj stresno službo,… Toda veliko sprememb razodeva le novo obliko sebičnosti in tudi tu se mladostniki postavijo pred nas kot ogledalo resnice. Na glas tulijo o vseh družinskih slabostih in sramotah, poimenujejo grde stvari še z gršimi izrazi ali pa trpijo z vso dušo in telesom, da že vse njihovo življenje kriči od stiske, tudi če je ne poimenujejo.

Vsi smo vpeti v družinske odnose in povezani kot eno telo. Brezbrižnost in stalna zaposlenost očeta je za družino kot ohromelost nog. Toliko bi lahko doživeli ali bi bilo treba narediti, pa vendar je družina brez očeta kot ohromljena. Ali pa živčna in vedno sama s seboj zaposlena mati; kot da manjkajo roke, ki bi morale božati in deliti, delati in moliti. In taka družina je potem kot neko telo, ki je le napol človek, kot da ni živ.

Družina bi včasih morala biti hvaležna mladostniku, ki kot otrok iz pravljice Cesarjeva nova oblačila pomaga sneti naše maske. Postopek je boleč, a ko je mimo, se lahko zavemo, da je bila to rešitev. Rešitev družine, ki po burnih časih otrokove adolescence zmore zaživeti na nov način, v novih medosebnih odnosih, kot ljubeče povezana skupnost odgovornih in samostojnih odraslih ljudi, ki tudi v različnostih spoštujejo drug drugega.

POSREDOVANJE VERE

Vera je milost in dar Boga. To lahko starš vzame kot izhodišče za trditev, da sam ne more storiti ničesar.

Podobno je lahko z ljubeznijo do planin. Tudi tega se otroku ne da 'vbiti v glavo' ali 'vliti v srce'. Je pa veliko bolj verjetno, da jih bo vzljubil, če mu pripravimo več priložnosti, kjer bo lahko začutil vez s planinami. Kako naj vzljubi planine, če jih sploh ne pozna! Podobno je z vero – več stikov in lepih izkušenj vere lahko otroku pomaga prepoznati in sprejeti Dar, ko mu je ponujen.

Vera je tudi odločitev družine. Joz 24: 15 Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.« Služiti Bogu ni bila Jozuetova edina možnost. Lahko bi prevzel vero in versko prakso Egipčanov, od koder je prišel. Lahko bi sprejel malikovalsko vero svojih sosedov v deželi, kjer so zdaj prebivali. Te možnosti so se zdele veliko boljše in lažje kot častiti enega Boga. Toda Jozue se je odločil, da bo služil samo Bogu. In bil je zavzet ter odločen, da pouči celotno svojo družino, da bo ravno tako častila Gospoda. Zaupal je Bogu, da mu bo na bojnem polju naklonil zmago in tako je vedel, da mu bo Bog dal tudi duhovno zmago v lastnem domu. Zmorem tudi jaz tako verovati in storiti kot Jozue?

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.