Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow More in Najnovejse Novice... arrow Etične dileme v ginekologiji in porodništvu
Etične dileme v ginekologiji in porodništvu
18 May 2007
Avtorici: Lucija Matič, dipl. med. sestra in Barbara Jurše, viš. med. sestra
Prispevek izpostavlja etične dileme v ginekologiji in porodništvu, ki se pojavljajo pri nekaterih metodah kontracepcije, umetni prekinitvi nosečnosti, prenatalni diagnostiki, umetni oploditvi (IVF), raziskavah na zarodkih ter neustreznem pokopu zarodkov. Izpostavlja pomembnost informiranega pristanka pri etično problematičnih posegih ter ugotavlja pomanjkljivo skrb za ženske, ki poudarja zgolj fizične vidike zdravja. Sodobna ženska se z vlogo materinstva in partnerstva sooča v povsem drugih okoliščinah, kot se je še dve generaciji nazaj. Odraščanje, poroka in družinsko življenje se je v kratkem času korenito spremenilo. Obvezno šolanje, možnosti zaposlovanja, nadzor nad zanositvijo in odločanje o rojstvu otrok so temeljito preoblikovale vlogo sodobne ženske. Danes se leta šolanja podaljšujejo, pomembnost kariere in možnost priti na vodilna mesta povečujejo, tako da se ženska za družinsko življenje in potomstvo odločajo mnogo pozneje, kot še pred desetletji. To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi.Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

UVOD

Sodobna ženska se z vlogo materinstva in partnerstva sooča v povsem drugih okoliščinah, kot se je še dve generaciji nazaj. Odraščanje, poroka in družinsko življenje se je v kratkem času korenito spremenilo. Obvezno šolanje, možnosti zaposlovanja, nadzor nad zanositvijo in odločanje o rojstvu otrok so temeljito preoblikovale vlogo sodobne ženske. Danes se leta šolanja podaljšujejo, pomembnost kariere in možnost priti na vodilna mesta povečujejo, tako da se ženska za družinsko življenje in potomstvo odločajo mnogo pozneje, kot še pred desetletji. To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi. Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

ETIČNE DILEME V SKRBI ZA ZDRAVJE ŽENSK

Mnogo raziskav je narejenih v želji, da bi razumeli delovanje človeškega telesa ter si pridobili nadzor nad njegovim delovanjem. V veliki meri je to človeku uspelo, tako da z intenzivno medicino, farmacevtskimi sredstvi in tehničnimi zmožnostmi zamegljuje mejo med življenjem in smrtjo. Možnosti pridobivanja znanja in posledično vpliva na življenje in zdravje ljudi se zdijo neskončne. Žal pa se včasih dogaja, da se prevelika želja po znanju in vplivanju ne ustavi pred etiko. Avtorica si je postavila nekaj vprašanj na katera skuša odgovoriti: Ali je res, da so nekatere metode kontracepcije abortivne? Ali je res, da je splav le izjema in da je to razmeroma varen poseg? Ali je res splav prekinitev življenja nerazvitemu zarodku? Ali pri svojem delu zdravstveni delavci zagotavljamo pogoje za informiran pristanek ali pa z napačnim informiranjem zapeljujemo v odločitev, ki se nam zdi prava?

KONTRACEPCIJA

Namen kontracepcije je lahko: - preprečevanje rojstev, kjer se reproduktivni vidik spolnosti povsem loči od zadovoljstva - omejevanje rojstev, kjer se število otrok določa glede na sprejeta prepričanja, kulturo, status, politične razmere ipd. ter - uravnavanje rojstev, kjer se želi zaradi zdravstvenih, socialnih in drugih vidikov preložiti rojstvo na kasnejši čas (bolezni matere, šolanje, nedavni porod ipd.) Ženske morajo biti seznanjene ne samo s stranskimi učinki in tveganji, temveč tudi z mehanizmi delovanja kontracepcije, še preden se odločijo za določeno metodo.

Mehanizmi kontracepcije se delijo na: - preprečevanje ovulacije (hormonska kontracepcija (HK), postkoitalna kontracepcija (PK)), - preprečevanje oploditve (mehanska kontracepcija, sterilizacija, HK, naravne metode, kemična sredstva, sterilizacija) - preprečevanje vgnezditve (HK, PK, maternični vložek, sterilizacija), - odstranitev vgnezdenega zarodka (HK, PK)

Zadnja dva mehanizma posegata že v področje umetne prekinitve nosečnosti, kljub temu, da jih uvrščamo med metode kontracepcije; saj velja, da se nosečnost prične z oploditvijo jajčne celice. Zaradi etične vprašljivosti abortivne kontracepcije nekateri strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da se nosečnost prične z vgnezditvijo in ne oploditvijo. Podobno mnenje imajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskavami na zarodkih. Tako so pričeli uporabljati izraz »predzarodek« za neimplantiran zarodek. Tu lahko opažamo pojav prilagajanja definicije življenja glede na trenutne potrebe »lobijev« ali pa celotne družbe.

Nekateri zdravstveni delavci dajejo enostranske informacije o kontracepciji, ko posredujejo le pozitivne učinke le teh, zamolčijo/podcenjujejo pa negativne. Tovrstno informiranje se kaže tako v pomanjkljivem/enostranskem izobraževanju zdravstvenih delavcev, kot tudi v zdravstveni vzgoji mladostnikov in širše populacije. V izobraževalnem materialu o spolnosti (brošuri za srednješolce) Inštituta za varovanje zdravja na primer ni omenjen niti en stranski učinek kontracepcije. To pa se ne dogaja samo na zdravstveno-vzgojnem področju ampak tudi v praksi. Nekateri ginekologi namreč predpisujejo hormonsko kontracepcijo (HK) tudi mladoletnicam/ženskam, ki imajo v družinski anamnezi trombozo, sladkorno bolezen, rakava obolenja ipd ter zatrjujejo, da stranskih učinkov praktično ni! Tako delujejo skoraj kot predstavniki farmacevtskih podjetij ali pa kot ponudniki storitev in ne kot odgovorni in strokovni zdravstveni delavci. Po drugi strani pa se nekateri ginekologi počutijo nemočne pri predpisovanju kontracepcije, saj doživljajo zahteve po HK ne glede na to, da sami menijo, da metoda ni ustrezna za žensko. Kljub temu, da nas prepričujejo v varnost kontracepcije, farmacevtske firme vedno znova raziskujejo nove metode kontracepcije in jih oglašujejo kot varnejše metode od dosedanjih. V deklaracijah HK lahko beremo celo vrsto stranskih učinkov in pa odsvetovanje uporabe ženskam, ki sodijo v eno izmed rizičnih skupin. Nekatere raziskave kažejo, da več kot 25% žensk opaža prisotnost stranskih učinkov HK, med katerimi najpogosteje naštevajo: krvavitve, spremembe razpoloženja, pridobivanje telesne teže, slabost, zmanjšanje libida in glavobol. V isti raziskavi, so ugotovili, da je skorajda polovica žensk že zamenjala vrsto HK zaradi stranskih učinkov (Tyde, Bingefors, Odlind, 1999). V raziskavi ni bil opisan noben primer hujših posledic jemanja HK kot so: tromboza, infarkt, rakavo obolenje ipd. Zaradi nepravilne informiranosti se ženske izpostavljajo ne samo negativnim stranskim učinkom (fizičnim in psihičnim) ampak tudi možnost ponavljajočih se UPN. Tu prihaja do paradoksa, saj ponavadi ženske jemljejo HK ravno zato, da ne bi bilo potrebno nosečnost prekinjati.

UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI

V Sloveniji se soočamo z velikim številom umetnih prekinitev nosečnosti (UPN). Do leta 2004 so bile UPN prvi vzrok po številu smrtnosti v Sloveniji, zdaj so na drugem mestu. Skoraj vsaka tretja nosečnost se konča z UPN (http://www.stat.si, 2006). Odločitev o UPN je do 10 tedna nosečnosti izključno v domeni matere. Zdravstveni delavci nimamo pravice posegati v to pravico. Imamo pa dolžnost, da jo objektivno seznanimo z vsemi informacijami o posegu. 2. člen ZZUUP pravi, da: »Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjanja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju pravice iz prejšnjega odstavka, so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta,« (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, 1977).

Prevladujoče ocene posledic UPN so, da je danes UPN varen poseg, v kolikor je opravljena s strani usposobljenega zdravstvenega osebja. Tako na primer ena izmed študij navaja, da je UPN v lokalni anesteziji varna in učinkovita metoda UPN, saj je v povprečju do komplikacij prišlo v 3.4% primerov. Komplikacije so razdelili v skupine: takojšnja nepopolna UPN, takojšnja hujša krvavitev po UPN, takojšnji sum na perforacijo uterusa, kasneje ugotovljeni ostanki »produkta nosečnosti« ter kasnejša infekcija (Thonneau, Fougeyrollas, Ducot, Boubilley, Dif et al. , 1998). Iz naštetega je razvidno, da so se raziskovalci omejili zgolj na fizične komplikacije UPN. Če skušamo gledati na človeka celovito in vključiti tudi duševne in duhovne posledice UPN, naletimo na težave. V strokovni literaturi najdemo zanimiv pojav nasprotujočih si dognanj. Raziskovalci namreč ugotavljajo negativne psihične posledice UPN, jih naštevajo, nato pa na podlagi istih dognanj eni povzamejo, da te posledice niso hude (Osler, David, Morgall, 1997; Tolin, 1997), medtem, ko drugi povzamejo, da so te posledice hude in da spremenijo kvaliteto življenja žensk (Kero, Högberg, Lalos,2004; Sodarberg, Janzon, Sioberg, 1998; Emužiene, 2005). Naj naštejem samo nekaj negativnih posledic UPN, ki jih literatura uvršča pod skupno ime »Post abortion syndrome«: motnje hranjenja, jokavost, nespečnost, spolna hladnost, menjava razpoloženja, obžalovanje, nočne more, anksioznost, občutek krivde, promiskuiteta idr (Osler David, Morgall, 1997). Simptomi, ki jih navaja literatura so podobni tistim, ki jih doživljajo udeleženci v prometnih nesrečah ali vojnah, ki jih poznamo pod skupnim imenom- Post travmatski sindrom. In vendar v teh primerih stroka ne ocenjuje trpeče kot čustveno labilne, ambivalentne ali versko prepričane ipd., kot se to zgodi ženskam s omenjenimi simptomi po UPN. Drugo pomembno dejstvo, ki ga ne upoštevajo vsi raziskovalci je, da je ženska v času odločanja o UPN v hudem stresu in da ne ocenjuje svoje stanje enako, kot čez čas, ko je že sposobna refleksije in procesa žalovanja za izgubo. Tako nekateri raziskovalci opravljajo intervjuje z ženskami v kratkem času po UPN, ko se vse psihične in duhovne posledice splava sploh še ne morejo pokazati. Veliko žensk namreč sprva z zadovoljstvom gleda na UPN, nato pa ugotavlja, da so naredile napako in jo obžalujejo, ali pa obžalujejo okoliščine, ki so privedle do tega, da so bile »prisiljene« v UPN.

Etična dilema, ki izhaja iz UPN (definicija UPN po Inštitutu za varovanje zdravja RS, vključuje tudi odmrle zarodke v postopkih umetne oploditve) je tudi nadaljnja uporaba fetusa. Tkiva in celice fetusov po UPN je namreč uporabljala kozmetična in farmacevtska industrija (izdelava cepiv) s podporo zdravnikov, ki so argumentirali etičnost tovrstne uporabe (Zimmerman, 2004).

PRENATALNA DIAGNOSTIKA

Današnje vodenje nosečnosti zahteva veliko zdravstvenih pregledov nosečnice. Iz svojih lastnih izkušenj in iz izkušenj kolegic lahko rečem, da je koristnost števila in pa podrobnosti pregledov v normalni nosečnosti skorajda vprašljiva. Presejalni testi, morfologije, nuhalne svetline idr, v ženski nehote zbujajo določeno tesnobo. Morda je to samo težava stanovskih kolegic, ki preveč vemo in preveč razmišljamo o možnostih, da gre kaj narobe. Sprašujem pa se, kako populacija žensk, ki ne izhajajo iz zdravstva ali sorodnih poklicev doživlja svojo nosečnost. Ali pri vseh pregledih (ter strahu ginekologov pred boleznimi in nepravilnostmi ploda) še lahko sproščeno uživajo svojo nosečnost? Tesnoba ki je prisotna pred vsakim večjim pregledom, se še poveča, v kolikor naš otrok ne ustreza vsem normativom in pade izven krivulje normale. Temu sledijo pregledi specialistov, branje literature o možnih težavah in zapletih. Poznam primere, ko je bila postavljena diagnoze (zastoj rasti, srčna napaka plodu, odsotnost ledvic, pritlikavost ipd) napačna. Toda to da je bila diagnoza napačna, se je pokazalo šele po rojstvu otroka. Kakšen vpliv ima to na nosečnico in na njenega otroka, lahko samo domnevamo. Pa vendar ne gre le za tesnobo. Nekaterim nosečnicam so v prejšnjih primerih svetovali UPN. Določeni diagnostični postopki so tudi nevarni. Pri amniocentezi obstaja možnost splava v 0.8% in vendar v zahodnih državah opažajo porast števila opravljenih tovrstne diagnostike.

UMETNA OPLODITEV

Umetna oploditev je v zadnjih letih dobila velik razmah. Če je bilo še pred nekaj leti pri ugotovljeni neplodnosti para potrebno preizkusiti vse druge metode umetne oploditve, je danes par sorazmerno hitro napoten na postopek IVF (in vitro fertilizacije). Prispevek želi izpostaviti naslednje etične dileme, ki izhajajo iz samega postopka IVF: - številčnost zarodkov, ki nimajo možnosti življenja: ženski navadno s hormoni spodbudijo rast jajčnih celic, jih odvzamejo in jih oplodijo. Dobljene zarodke nato vstavijo v maternico (največkrat dva zarodka), ostale pa zamrznejo. Zmrznjeni zarodki se hranijo v banki do 5 let (ta doba se lahko podaljša še za 5 let), nato pa jih zavržejo (Zakon o neplodnosti in oploditvi z BMP, 2000) ali pa na njih opravljajo raziskave. Posamezni ženski lahko odvzamejo pri enem postopku IVF (pravico ima do 6 brezplačnih poskusov) tudi več deset jajčnih celic in jasno je, da večina tako pridobljenih zarodkov ne bo preživela. - vprašljiva uspešnost metode Po svetu in v Sloveniji je metoda IVF uspešna v približno 20-30% pri bolnicah pod 35 let starosti. Uspešnost se meri v številu živorojenih otrok na število zarodkov, ki so bili vstavljeni v maternično votlino. Število zarodkov, ki sploh niso bili primerni za transfer v tej statistiki ni upoštevano.

To pomeni, da najprej umrejo neprimerni zarodki, nato neuspešni zarodki in nazadnje še odvečni (nezaželjeni) zarodki. Nadaljnja etična dilema je uzakonitev pravice do opravljanja raziskav na zarodkih, ki so neprimerni ali pa odvečni. Ali imamo pravico do opravljanja medicinskih poskusov na zarodkih, ki so dokončno zapisani smrti, vendar lahko pred tem še dajo svoj doprinos znanosti in morda pripomorejo k reševanju življenj (natanko te argumente so podajali zdravniki na Nürenberškem procesu)? Izkušnja druge svetovne vojne, kjer so medicinski poskusi dobili neslutene razsežnosti, bi morala v ljudeh zapustiti vsaj kritični dvom v medicinske poskuse, ki se opravljajo brez dovoljenja osebka na katerem se naj bi poskus izvajal. Saj smo se iz preteklosti naučili, da se definicije kdo je (nad)človek/rasa, katero življenje je (ne)vredno, kdo je ogrožen in kdo ogroža, prilagajajo zgolj trenutni ideologiji in ne kot morda mislimo tehtnim znanstvenim dokazom. Želim si, da bi se motila, ko se bojim, da je izvajanje raziskav na zarodkih na las podobno raziskavam nacističnih zdravnikov, ne samo v argumentaciji potrebe po raziskavah ampak tudi v nekaterih metodah raziskav.

POKOP ZARODKOV

Ena izmed najšibkejših točk etične drže v zdravstvu je, poleg nekaterih metod kontracepcije, UPN in raziskav na zarodkih tudi spoštovanje dostojanstva človeka po smrti povzročene z UPN. Po opravljeni UPN so namreč zarodki obravnavani kot biološki material in ne kot človeška bitja, kljub temu da jim zakonodaja ne odreka človeškosti (list fetalne smrti). Tako jim po izgubi življenja ni priznana pravica do dostojanstvenega pokopa. Zarodki, ki niso primerni za raziskave so namreč sežgani in pokopani skupaj s tumorji, vnetnimi ostanki tkiv, amputiranimi udi in podobnimi ostanki človeških tkiv in organov.

INFORMIRAN PRISTANEK

Informiran pristanek pomeni, da se oseba strinja s predlaganim zdravljenjem/posegom na podlagi vseh podatkov o pozitivnih in negativnih učinkih tega zdravljena/posega ter ciljih, ki jih z njim želimo doseči. Toda informiran pristanek je lahko ogrožen zaradi različnih dejavnikov kot so politični, socialno kulturni in ekonomski dejavniki. Zdravnik, ki ne podaja objektivno vseh podatkov zaradi svoje pristranskosti ali zaradi pomanjkanja časa, slabe organizacije dela ali preprosto zaradi svojega pokroviteljskega odnosa, bolniku ne posreduje vseh podatkov, ki so potrebni za avtonomno odločanje. Tudi bolniki so lahko vzrok za slabo informiranost, saj je še vedno pogosto prepričanje, da zdravnik najbolje ve, kaj je dobro za bolnika. Tak bolnik ima visoko stopnjo zaupanja in tako tudi če je sam v dvomih, sledi nasvetu zdravnika, ker je prepričan v njegovo dobronamernost in njegovo znanje. Toda na žalost obstajajo primeri prakse, ki spodbujajo nevednost bolnika in ne želijo njegovega odločanja. Tako Bengiano in Cottingham navajata tovrstne primere, ko je vlada v Indiji zaradi politike omejevanja rojstev sprejela odlok, da vsakemu zdravniku, ki opravi določeno število sterilizacij izplača denarno nagrado ter primere implantacije Norplanta brez informacij o stranskih učinkih in brez možnosti predčasne odstranitve v Indoneziji (Bengiano, Cottingham, 1997). Najhujši primer prisilnega posega na področju ginekologije in porodništva je praksa na Kitajskem, ko so ženskam po prvem porodu brez vednosti in privolitve opravili še sterilizacijo (Emulziene, 2005). Tovrstni primeri kažejo na to, da kljub deklarativnem varovanju človekovih pravic s strani zakonodaje vpletenih držav, še vedno prihaja do hudih zlorab položaja.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da znanost na bistvena vprašanja kdo je človek, kdaj se začne življenje, kdaj se konča in kaj je po smrti, ne more odgovoriti. Tako je le od našega prepričanja in od naših vrednot odvisno, kaj je za nas še sprejemljivo in kaj ne. Zdravstveni delavci nimamo pravice svojih prepričanj in vrednot vsiljevati drugim. Prav tako od zdravstvenega delavca nihče ne more zahtevati posega ali postopka, ki ni v skladu z njegovo vestjo ali s sprejeto doktrino. Zaradi svoje vloge pri zdravstveni vzgoji, zdravstveni negi zdrave in bolne populacije žensk je izredno pomembno, kako je medicinska sestra poučena o medicinskih, socialnih, duševnih, duhovnih in drugih vidikih skrbi za žensko. Preko komunikacije širimo svoja prepričanja in odnos na okolico. Zato je komunikacija za zdravstvenega delavca velika odgovornost in ne bi smela biti naključna, temveč premišljena in terapevtska.

Literatura:

Benagiano, G., Cottingham, J. Contraceptive methods: potential for abuse. International Journal of Gynecology & Obstetrics. 1997; 56: 39-46 Emulžiene, V. The meaning of abortion experience for women. Magistrska naloga. Karlskrona, Švedska, Blekinge Thehniske Hoghskola, 2005 http://www.stat.si, junij 2006 : Demografska statistika.

Kero, A., Högberg, Lalos, A.. Wellbeing and mental growth- long.term effects of legal abortion. Social Science & Medicine 2004; 58: 2559-2569. Osler,M, David,H.P, Morgall.J.M. Multiple induced abortions: Danish experience. Patient-Educ-Couns. 1997; 31(1): 83-9

Soderberg H, Janzon L, Sjoberg N.O. Emotional distress following induced abortion: a study of its incidence and determinants among abortees in Malmo, Sweden. Eur-J-Obstet-Gynecol-Reprod-Biol. 1998; 79(2): 173-178

Thonneau, P , Fougeyrollas, B., Ducotb, B., Boubilleya D., Difa, J., Lalande, M. , Soulat, C. Complications of abortion performed under local anesthesia European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, 1998; 81:59–63

Tyde, T., Bingefors, K., Odlind, V. Oral contraceptives and compliance: reaction to cardiovascular alarm among users. Advances in Contraception. 1999; 15: 133-139. Tolin, L. The effects of abortion. Psychology Today. 1997, 30(4): 12-12 Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo /ZZNPOB/(Ur.l. RS, št. 70/2000)

Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok /ZZUUP/ (Ur.l. SRS, št. 11/1977 Zimmerman, R.K. Ethical analyses of vaccines grown in human cell strains derived from abortion: arguments and Internet search. Vaccine 2004; 22: 4238–4244

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.