Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 21. junija 2014 v Novem mestu. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Registracija Ustvari nov uporabniški račun
Osnovna stran arrow Več ... Aktualno... arrow Vprašanje družine je temeljno vprašanje vsake družbe
Vprašanje družine je temeljno vprašanje vsake družbe
06 februar 2012
Avtor: dr. Robert Petkovšek

Ob tem, ko se je izkazalo, da večina novih parlamentarnih strank ni pripravljena na kompromisni predlog Družinske pobude in s tem tako rekoč predlagatelje kompromisa silijo v referendum, znova prihajajo v ospredje sporni vidiki Družinskega zakonika, ki ga je pripravila padla vlada. Zakoniku je treba priznati, da poskuša urediti vrsto odprtih vprašanj, ki zadevajo družinsko življenje.

Prav tako pa je res, da se zakonik dotika nekaterih temeljnih družbenih in civilizacijskih vrednot. Ta vprašanja niso samo tehnične narave, ampak so globlja, ideološka vprašanja. In prav v ta vprašanja zakonik posega: poskuša spreminjati vrednote, ki so med najbolj občutljivimi in so civilizacijsko univerzalne. Stranke, ki so napovedovale, da Slovenija potrebuje zgolj tehnično vlado, vlado za rešitev iz krize, in naj zato ne bi odpirale ideoloških vprašanj, sedaj podpirajo predlagani zakonik in z tem skrajne ideološke spremembe. Eno so besede, drugo dejanja.

Jabolko spora je opredelitev družine in mesto, ki jo imajo v družini otroci.

Predlagani zakonik družino opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka s staršema ali enim od njih – v nadaljevanju pa tudi kot skupnost otroka z drugo odraslo osebo, ki ima do otroka določene obveznosti in pravice. V tem je jedro problema. Zakonik namreč za družinsko skupnost razglaša tudi skupnost otroka z dvema istospolnima odraslima oseba. V tem primeru bi torej otrok praktično imel ali dva očeta ali dve materi – s tem, da je otrok biološki potomec enega od njiju. Z drugimi besedami, moški, ki se odloči, da bo živel z drugim moškim, lahko v to skupnost pripelje svojega otroka; isto velja za žensko, ki se odloči, da bo živela z drugo žensko.

Seveda ima vsaka odrasla oseba vso pravico, da se odloči, kako bo živela: ali sama ali v zvezi z osebo drugega spola ali v zvezi z osebo istega spola. Tudi zveza z osebo istega spola ni sporna. Temu nihče ne nasprotuje. In prav je, da se tudi zvezo z osebo istega spola s pravnega vidika uredi do mere, kakor to zahtevajo sodobne civilizacijske norme, ki so na strani človekovih pravic in posameznika. Vsako nasprotovanje temu je nestrpnost do drugače mislečih in čutečih.

Problem pa se odpre ob vprašanju, ali lahko v tej skupnosti živi tudi otrok in zato tudi takšna skupnost dobi status družine. Odpre se torej vprašanje: Kaj je družina? In tu se začnejo razhajanja ter ideološke delitve! Kako razumeti družino? Družina – smo rekli – je lahko skupnost otroka z obema ali samo enim od staršev; družina je tudi skupnost otroka s tujo odraslo osebo – če na primer otroka posvojita ali sprejmeta v rejništvo zakonca ali, če je to v korist otroka, samo ena odrasla oseba. Vse takšne oblike skupnosti iz preteklosti poznamo in se tudi imenujejo »družina«.

Novost je torej v tem, da poskuša zakonik na normativni, zakonski ravni – v sami opredelitvi pojma »družina« – uveljaviti idejo, da za družino velja tudi skupnost otroka v istospolni zvezi.

Tu se začnejo argumenti razhajati v dve povsem nasprotni strani. Prvi zahtevajo, da se v imenu človekovih pravic, ki enako pripadajo istospolnim, pojem družina uporabi tudi za njihove skupnosti. Drugi temu oporekajo z argumenti, da so takšne skupnosti v škodo otroka.

Slednji, ki menijo, da otrok ne more živeti v istospolni skupnosti, navajajo naslednje razloge in raziskave: za otroka najboljše okolje je življenje v skupnosti z biološkim očetom in materjo; družbeno okolje ni naklonjeno istospolnim skupnostim in bi torej otroci iz takšnih skupnosti bili stigmatizirani, zaznamovani; istospolne skupnosti so manj stabilne kakor drugospolne skupnosti; v njih je več nasilja, obstaja večja verjetnost bolezni in menjave partnerjev. Proti tem argumentom nastopa druga skupina, ki podpira istospolne družinske skupnosti. Ta skupina pravi, da raziskave kažejo prav nasprotno: da naj otroci v istospolnih skupnostih ne bi bili v ničemer prikrajšani. Skratka, okoli istega problema sta se ustvarili dve skupini, ki ponujata dvoje povsem nasprotnih argumentov in zatrjujeta, da so ti argumenti podkrepljeni »z najnovejšimi psihološkimi in sociološkimi meta-študijami in raziskavami«.

Kaj naj si ob tem mislimo tisti, ki nismo doma niti na področju psihologije niti na področju sociologije. Starosta slovenske psihologije prof. dr. Janek Musek je vse takšne ali drugačne argumente označil za »psihološke in sociološke akrobacije«. S tem je hotel povedati, da je v teh raziskavah veliko več domišljije kakor pa resnice. To ne nazadnje pomeni, da argumenti največkrat niso v službi resnice, ampak takšnih in drugačnih ideologij. Vprašanje je prejkone ideološke, in ne znanstvene narave. O njem se bomo torej morali odločati na podlagi naših vrednot in zdravega občutka za stvarnost. O samem vprašanju, ali bi istospolne družinske skupnosti na otroka delovale pozitivno ali negativno, se znanstveno tako ali tako ni mogoče izrekati, saj primerov, ki bi jih znanost lahko sociološko ali psihološko raziskala in prišla do jasnih ugotovitev, verjetno ni veliko. Vsekakor premalo!

Vprašanje družine ni obrobno, ampak temeljno vprašanje vsake družbe.

V njeni definiciji se kaže tudi to, kako družba vidi samo sebe in svojo prihodnost. Prihodnost je odprta le tistim družbam, ki bodo zmožne preživeti. To pa predpostavlja občutek za stvarnost, za realnost. Zagovorniki istospolnih družin poudarjajo pravice istospolnih in manjšin. To je človeško, humano in nujno, a nesmiselno v primerih, ki nimajo svojega realnega temelja. Seveda smo vsi enakopravni, a nismo vsi enaki. Kar mi po naravi ni dano, mi ni dano, zato pa nisem manj enakopraven od drugih, čeprav sem različen in moram to različnost tudi sprejeti. Zelo preprosto: istospolne družine ne bi bile zmožne reprodukcije, samoobnavljanja. Zato njihovi zagovorniki zahtevajo nekaj, kar ni stvarno mogoče. Gibljemo in živimo lahko le v območju stvarnega, mogočega. Ne morem zahtevati zase nečesa, kar ni mogoče; kar mi ni dano. Zahtevati zase nekaj, kar zame ni dosegljivo, ker mi to ni dano po naravi, pomeni, izgubiti občutek za stvarnost, pomeni izigravati stvarnost.

Prav izigravanje stvarnosti je eden temeljnih problemov sodobnega sveta. Človek se je preveč objestno obnašal na področju ekonomije, sedaj to objestnost plačuje ves svet z eno najglobljih ekonomskih kriz. Objestno se je začel obnašati tudi v razmerju do narave; to obnašanje se mu sedaj kakor bumerang vrača v obliki škodljivih in nevarnih podnebnih sprememb. Objestno se je začel obnašati do življenja; in ta lakomen odnos, ki zase ne vidi nobenih meja, danes plačuje z izpraznjenostjo življenja, z depresijami in občutkom potopljenosti v nič in nesmisel. Že stari Grki so se zavedali nevarnosti, ki jo prinašajo nezmernost, lakomnost in objestnost. To nevarnost so imenovali hybris. In prav hybris – nezmernost, nepriznavanje naravnih meja – je po njihovem prepričanju zametek vsake človeške tragedije. Njihova diagnoza je bila čisto pravilna. In velja tudi za današnji čas.

Na ta način razmišlja tudi profesor Musek. Tako pravi: »V vseh človeških kulturah se družina pojmuje kot osnovna enota družbe, torej družba v malem, kar logično pomeni skupnost, v kateri sta združena dva temeljne segmenta vsake družbe, torej dve generaciji in dva spola… Kot ni družbe, ki ni presečišče obeh spolov in raznih generacij, tako tudi ni enote družbe brez tega. Praktično vse oblike družine, ki se pojavljajo v različnih človeških kulturah, ustrezajo tej definiciji.« Dolga zgodovina človeških kultur, ki je zakone življenja spoznavala iz narave, je najboljša učiteljica tudi za prihodnost. Vredno je še enkrat poudariti: družba je presečišče različnih generacij; in je tudi presečišče različnih spolov. V tem je bistvo družine: povezuje različne generacije in različne spole. »Sonaravnost je torej dolgoročni pogoj za preživetje katerekoli družbe in to je seveda načelo, ki ga je treba upoštevati tudi pri oblikovanju zakonodaje. Upoštevanje naravnih prioritet je temelj mnogih zakonov in nikomur niti na misel ne pride, da so s tem kršene človeške pravice. Pa vendar se otroci ne morejo poročati s starši in obratno, ne morejo se poročati med seboj, tudi ožji sorodniki ne morejo sklepati zakonskih zvez itd. Pa niso njihove človeške pravice nič manj vredne kot tiste pri homoseksualnih parih.« Tako, čisto preprosto, z zdravim občutkom in na podlagi zgodovine človeške kulture razmišlja profesor Musek.

Nasprotovanje predlaganemu družinskemu zakoniku, ki poskuša opredeliti skupnost otroka v istospolni zvezi kot družino, torej ni nestrpnost in ni kulturna blokada. Nasprotno, je želja, da bi trasirali pot v čim bolj varno, človeku prijazno prihodnost v okviru stvarnih možnosti. Znanstveniki nenehno odkrivajo čudovite zakonitosti narave in ugotavljajo, kako te zakonitosti neznansko presegajo človeški um. Če bi bila torej istospolna družina po naravi možna, bi – verjemimo! – narava to odkrila že zdavnaj pred našimi sociologi in psihologi!

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.