Obvestila

Odkrij deželo življenja - delavnice priprave otrok na puberteto  (ločeno fantje, deklice) bodo 27.septembra 2014 v Mostah pri Komendi. Prijave oz. več informacij: E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  Lepo vabljeni!

Prijava

Za pisanje na forum se morate najprej registrirati in nato prijaviti. Registracija je lahko anonimna, lahko uporabite izmišljene podatke.





Ste pozabili geslo?
Osnovna stran arrow More in Članki... arrow PREDSEDNIK SAZU JOŽE TRONTELJ O NEKATERIH IZHODIŠČIH DRUŽINSKEGA ZAKONIKA
PREDSEDNIK SAZU JOŽE TRONTELJ O NEKATERIH IZHODIŠČIH DRUŽINSKEGA ZAKONIKA
28 maj 2010
Avtor: prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Sestavljalci predloga Družinskega zakonika niso zaprosili za mnenje Komisije za medicinsko etiko (KME), niti v fazi osnutka ne pozneje, čeprav so npr. določbe o posvojitvah otrok v istospolne zakonske skupnosti tako nove in tako občutljive, da bi upravičile vsaj okviren pogovor z državnim telesom, ki je odgovorno za svetovanje glede bioetičnih vprašanj. To opustitev obžalujemo. Po splošni oceni zakonik prinaša mnogo dobrega, žal pa je zbudil tudi nekaj pomislekov, ki se zdijo upravičeni. Samo o tem zadnjem bi rad napisal nekaj misli. KME o tem na svojo pobudo ni imela kakšne formalne razprave.

Pojavi raznolikih skupnosti LGBT (lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transseksualnih) so vse številnejši in vse bolj splošno sprejeti. Vrednostne sodbe o istospolni usmerjenosti so nepotrebne, lahko celo krivične. Podatek iz ljudskega štetja v ZDA pred 10 leti, da je tam samo še 24 % klasičnih naravnih družin z očetom materjo in otroki, ki živijo v enem domu skupaj, pa je dobesedno osupljiv. Zdi se, da se uregne klasična družina znajti v položaju manjšine. Podatkov o tem, koliko je 'alternativnih družin' posameznih vrst, pa manjkajo, mnoge se niti ne razkrijejo. Ni moj namen, razpravljati o teh raznolikih partnerstvih.

Nekaj drugega pa so otroci v istospolnih zvezah in zakonodajalčev pogled nanje.

Spominjam se razprave v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (CDBI) pred 10 leti. Odbor za enakost med spoloma je dal v oceno predlog priporočila o pravici do svobodne izbire v zadevah spolnosti in reprodukcije. V CDBI smo ugotovili, da se glede otrok priporočilo presenetljivo ozira predvsem na interese homoseksualnih in lezbičnih parov, malone šokantno pa ignorira pravice in koristi otrok, ki naj bi jih taki pari posvojili ali pridobili s pomočjo tehnik zunajtelesne oploditve. Predlog priporočila je CDBI zavrnil. Posebna mnenja je prispevalo nekaj držav posamič - med njimi najbolj glasno Francija in Britanija. Kritiki priporočila so poudarjali, da ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da dva očeta ali dve materi ali samski roditelj oz. posvojitelj tega interesa ne morejo zadovoljiti. Slišali pa smo tudi opozorila, da so istospolne zveze manj stabilne, da je med istospolno usmerjenimi več promiskuitete in da so partnerji neprimerljivo bolj ogroženi s spolno prenosljivimi boleznimi. Francozi so poudarili, da pravica do biomedicinske pomoči pri spočetju ni kakšna splošna človekova pravica. Navajali so svoj zakonik o javnem zdravstvu, ki dovoljuje dostop do spočetja z biomedicinsko pomočjo samo neplodnim parom, pri katerih je vzrok neplodnosti bolezenske narave in je ugotovljen z zdravniškim pregledom. Do te pomoči sta upravičena samo moški in ženska, ki sta pred tem sklenila družinsko zvezo.

Tudi v britanskem komentarju je poudarjeno, da svobodna izbira v zadevah spolnosti in reprodukcije ne more biti neomejena. Številne omejitve so potrebne in uveljavljene zaradi varstva interesov otrok, posameznikov in družin.

Pri nas smo imeli pred leti razvneto razpravo o tem, ali naj z zakonom omogočimo dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) reproduktivno zdravim ženskam brez moškega partnerja. Komisija za medicinsko etiko je razsodila, da bi bilo to neprimerno, saj bi se zavestno odločili, da bomo prihodnjega otroka prikrajšali za očeta. Poleg tega bi to pomenilo zlorabo medicinskega posega za nemedicinski namen - posega, ki ima že po svojem cilju daljnosežne, nepredvidljive posledice. V državi z verjetno najliberalnejšo zakonodajo v zdravstvenih rečeh, na Nizozemskem, imajo državno komisijo za enakost pravic v zdravstvu. Ta je na lastno pobudo raziskala, ali pri opravljanju OBMP v državi prihaja do neupravičene diskriminacije. Pokazalo se je, da nekateri centri v državi zavračajo pomoč ženskam, ki nimajo partnerja, ker ne želijo ravnati v nasprotju s koristmi otroka. Komisija je ocenila, da je to “primer objektivno upravičene diskriminacije, saj ni dokaza, da odraščanje v enostarševski družini za otroka ni škodljivo”. Tako se je strinjala z načelom centrov: “Če si v dvomu, teh stvari ne delaj.” V ZDA so objavili osupljive podatke o tem, s kakšnim tveganjem je povezano odraščanje v družini brez očeta (iz takih družin je 63 % samomorilnih mladostnikov, 80% maščevalnih posiljevalcev, 75 % mladostnikov v centrih za zlorabo drog, 85% mladeničev v zaporih.

Zakaj razširjam razpravo o posvojitvah otrok v istospolne skupnosti z razmisleki o biomedicinski pomoči pri rojstvu otrok v take zveze? Pritiski za tako pomoč so že bili. A bili so zavrnjeni prav z argumentom, da istospolnim parom ni mogoče posvojiti otrok – ne zaradi česa drugega, zaradi spoštovanja najboljšega interesa otrok. Če bo enkrat ta argument umaknjen, ker bo taka posvojitev dovoljena, se bodo na široko odprla vrata tudi za naslednji korak, za postopke OBMP za istospolne pare. To pa zbuja nadaljnje skrbi.

OBMP sicer ni omenjena v predlogu zakonika, je pa pomembna tema v ozadju. Predlagatelj oz. zagovorniki so kot razlog za uvedbo pravice do posvojitve otrok navajali, da je treba urediti status nekako 100 istospolnih skupnosti, v katerih že živijo otroci. Ti lahko izvirajo tudi iz postopkov OBMP. Pri lezbičnih parih gre najbrž večinoma za umetno inseminacijo z anonimnim kupljenim semenom, lahko pa gre za dobrega znanca, ki prijateljici naredi uslugo, s tem da se odpove očetovskim pravicam. Nekateri si potem premislijo, kar utegne biti vir zapletenih emocionalnih in pravnih problemov. Nekateri lezbični pari se odločijo še za drugo varianto: ena od partneric daruje jajčno celico, zarodek, pridobljen po zunajtelesni oploditvi, pa se vsadi v maternico druge partnerice. Tako je ena od obeh gospa genetska, druga pa gestacijska mati novemu otroku.

Pri gejevskih parih pa je potrebna kupljena ali darovana jajčna celica in najeta nadomestna mati, ki bo otroka donosila. Seme prispeva eden od partnerjev ali pa se pridobi od darovalca. Nadomestna mati lahko samo posodi svojo maternico, lahko pa je tudi otrokova prava biološka mati. Ponekod je mogoča tudi uporaba darovanega zarodka iz klinike za umetno oploditev. Tudi tu so možni hudi čustveni in pravni zapleti.

Če bi želel priti do otroka samski moški, bo morda kmalu lahko zahteval izdelavo kloniranega zarodka s postopkom prenosa jedra. Tehnologija za to obstaja, ta čas se v Britaniji že pridelujejo človeški zarodki nove vrste (»human admixed embryos«). V jajčno celico krave se po odstranitvi njenega jedra vstavi jedro človeške celice, npr. iz kože človeškega starša, ki bo temu zarodku hkrati oče in mati. To se zdaj dogaja za namene znanosti. Ko bo šlo za pridobivanje zarodkov za rojstvo otrok, bo bolj varno priti do darovanega ali kupljenega jajčeca ženske. To pa je etično sporno, saj ni brez tveganja za zdravje ženske.

Ni podatkov, koliko imamo pri nas otrok posameznih vrst. Dejstvo pa je, da OBMP po veljavnem zakonu za take namene pri nas ne prihaja v poštev, taka raba je izrecno prepovedana.

Zdi se, da si lezbijski, gejevski, biseksualni in transseksualni pari bolj kot posvojitve tujih otrok želijo otrok, ki bi bili tudi biološko njihovi.

V opisanih primerih lezbičnega in homoseksualnega para je genetski roditelj le eden od obeh partnerjev. Drugi je neke vrste posvojitelj. Predlani pa je tudi Delo objavilo poročilo, da bo morda že čez 5 let mogoče pridelati umetne spermije ali jajčeca iz kožnih celic oseb, ki so nasprotnega spola, torej spermije iz kože ženske in jajčne celice iz kože moškega.

Skupina biologov, bioetikov, odvetnikov in urednikov revij je preučila stanje na področju raziskav, katerih cilj je izdelati takšne »umetne« spermije in jajčeca. V sklepnem poročilu so opozorili, da je treba vzpostaviti »nadzorne mehanizme«, preden bi to tehnologijo uporabili za rojevanje človeških otrok. Embrionalne matične celice je danes mogoče s tehniko prenosa jedra somatskih celic in zatem s kloniranjem in ustreznim preprogramiranjem prisiliti, da se spremenijo v umetne jajčne celice ali v spermije.

Kožne celice lezbične ženske bi bilo torej mogoče spremeniti v spermije. Tako bi lezbični par dobil otroka, ki bi eno gospo imel za biološko mater, drugo pa za biološkega očeta. S podobno tehnologijo bi iz celic enega moškega homoseksualnega partnerja pridobili jajčne celice, drugi bi prispeval spermije. Po zunajtelesni oploditvi bi uporabili nadomestno mater, ki bi donosila otroka – prvi od partnerjev bi bil biološka mati, drugi pa bi bil otrokov oče. Poskusi so že precej daleč na živalih, v nekaj letih bi bili izvedljivi na ljudeh. Takšne biološke virtuoznosti bi bile za zdravje prihodnjega otroka precej tvegane. Vsekakor bi storili še en velik korak v etično in pravno prepovedano smer.

Omenjene biomedicinske »akrobacije« bodo ustvarjale nove situacije, nove vrste otrok. Kako bomo poskrbeli, da ne bodo izpostavljeni diskriminaciji? Prav prva obdobja odraščanja, vrtec in osnovna šola, ko je otrok tudi najobčutljivejši, utegnejo biti najtežje. Otroci, vrstniki, so med seboj pogosto celo okrutnejši od odraslih. Današnje družbe so marsikje tolerantne, a tudi med odraslimi nismo brez težav. In v svetovnem merilu, ali smemo računati z naraščajočo tolerantnostjo v prihodnosti? Izkušnje kažejo, da o tem odloča vrsta dejavnikov. Strpnost mogoče še najbolj pospešujejo zmeren, vzdržen ekonomski razvoj, ki ne povzroča razslojevanja, mir, naraščajoča kultura medosebnih odnosov. Ali na vse to lahko računamo? Ni gotovo. Sedanja kriza ne vliva optimizma. Vsekakor pa uporabljeni postopki lahko povzročijo resne čustvene in druge zaplete, ki utegnejo negativno vplivati na odnos do otroka in na njegovo prihodnost.

Drugo težavno vprašanje je, ali istospolni par res lahko enako dobro poskrbi za vzgojo otroka kot prava družina, v kateri sta oče in mati. O tem zagotovo ne vemo dovolj. Sam se na nekatere sociološke študije ne zanesem – rezultati so preveč odvisni od pomembnih, težko ocenljivih danosti, žal pa tudi od želje, kaj naj bi se dokazalo. Poleg tega skoraj ni zares neoporečnih, dolgotrajnih študij, na katere bi se človek lahko oprl.

Pogosto slišimo ugovor, češ da je vsakdanje življenje polno primerov prikrajšanosti za enega od roditeljev. To je res. Vendar to ne more biti argument, da bi k množici prikrajšanih otrok namerno dodajali še nove.

Kaj bi sicer rekli o pojasnilu zakonodajalca, da je samo poskušal urediti že obstoječo situacijo, v kateri se je znašlo sto ali dvesto parov, ki so si s pomočjo iz tujine že pridobili otroka? Gotovo je treba poskrbeti za te otroke in storiti vse, da ne bi trpeli neupravičene diskriminacije. Vendar, ali je res edina pot za to daljnosežna sprememba zakonodaje?

Zakonodajalec bi moral zmeraj imeti pred očmi nenačelni mehanizem, kako se določena družbena norma iz prepovedanega spremeni v dovoljeno: Najprej imamo izjemen primer, ki naravnost terja, da zaradi njegove posebnosti dovolimo nekaj, kar je sicer prepovedano. Pojavijo se podobni izjemni primeri; ker smo popustili prvič, moramo tudi pri vseh naslednjih. Izjema preneha biti izjema, postane bolj ali manj običajna praksa, ki se uporablja tudi za neizjemne primere. Nazadnje je treba spremeniti zakon. Temu v etiki rečemo hoja po spolzkem klancu.

Pred leti sem sodeloval v širši skupini, ki je pripravljala zakon o OBMP. Skupino je vodil ugleden strokovnjak za družinsko pravo, prof. Karel Zupančič. Njegovo modro vodilo pri postavljanju načel je bilo: Procreatio arteficialis imitetur naturam - posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj kolikor mogoče posnemajo naravo. To žlahtno konservativno vodilo je bilo res v veliki meri vgrajeno v zakon. Zakonodajalcu bi svetoval, da se ga drži tudi pri družinskem zakoniku.

Vir: 24KUL.si

 
< Nazaj   Naprej >

(C) 2006-2008 Šola za življenje, izdelava Tomyco d.o.o.