Sun. Oct 20th, 2019

Month: March 2012

maj99 5 min read

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti „nenačrtovano“ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.

Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: „Noseča sem.“ Z možem takrat „nisva bila na mestu“, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju.

Mož je odločitev „za življenje“ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se žal nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ...

Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: „Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...“ V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju, z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu.

... Read More